Novi Slovenski biografski leksikon
BELAR, Leopold (Lavoslav Belar), skladatelj (r. 27. 10. 1828, Idrija; u. 17. 6. 1899, Ljubljana). Oče Matej (Matevž), rudniški paznik, cerkveni pevec, mati Tereza, r. Gregorač. Sin Albin Belar, naravoslovec, seizmolog.
Med šolanjem v Idriji (1835–44) ga je v glasbo uvajal organist in učitelj Anton Krašnar. Učil se je petja ter violinske in klavirske igre. 1844–46 je v Ljubljani obiskoval dvoletno pripravnico na učiteljski poklic. Tu je obiskoval glasbeno šolo, ki jo je na normalki vodil Gašper Mašek. Poleg tega je pel v zboru frančiškanske cerkve, kjer se je zato lahko brezplačno prehranjeval. Od 1847 je učiteljeval: 1847/48 v Cerknici, 1848/49 v Borovnici, 1849–54 v Trnovem (zdaj del Ilirske Bistrice), 1854–62 na Brezovici pri Ljubljani in 1862–1889 v Ljubljani. Povsod je deloval tudi kot vodja cerkvenih pevskih zborov in organist. Po sinovem pričevanju je začel komponirati v Cerknici s skladbo Oče večni v visokosti. V Trnovem se je seznanil z Miroslavom Vilharjem, ki ga je morda vzpodbujal h komponiranju. 1859 so v časopisu Cäcilia izšle tri njegove zborske kompozicije. Od 1862 je poučeval v Ljubljani, sprva na glavni mestni deški šoli, ko pa je bila 1870 ustanovljena II. mestna deška šola, je postal nadučitelj in njen vodja – najprej začasni, 1873 pa stalni. Istega leta je bila ustanovljena podružnična šola na ljubljanskem Barju, tudi pod Belarjevim vplivom, ki je šolo vodil in v njej poučeval. 1877 je bil imenovan za ljubljanskega šolskega nadzornika. Dejaven je bil tudi v učiteljskih društvih; 1869–70 je bil odbornik v Učiteljskem društvu za Kranjsko.
Po prihodu v Ljubljano je postal organist v cerkvi sv. Jakoba, kar je ostal vse do smrti. Bil je somišljenik in odbornik Cecilijinega društva, zato so se pod njegovim vodstvom pri sv. Jakobu poleg slovenskih cerkvenih kompozicij pele pri nedeljskih in prazničnih mašah tudi latinske, včasih iz klasičnega repertoarja, večkrat pa tudi gregorijanski koralni spevi. Pod Belarjevim vodstvom so prepevali nekateri kasnejši glasbeniki: pevec Franc Pogačnik – Naval, Josip Čerin, Matej Hubad, pevec Jožef Trtnik, šolnik in pevec Anton Razinger. Vodil je še druge zbore: nekaj časa zbor ljubljanske čitalnice, dekliški pevski zbor Lichtenturnovega zavoda, ki je prepeval v cerkvi Srca Jezusovega, poučeval je članice Katoliškega društva za delavke. Ves čas je tudi komponiral. 1889 se je upokojil; Kljub upokojitvi je bil dejaven še naprej.
Obsežen del Belarjeve skladateljske zapuščine je bil 1919 po pomoti uničen. Ohranili so se številni tiski ter rokopisi, ki izvirajo s kora šentjakobske cerkve v Ljubljani in jih hrani NUK. Točnega števila Belarjevih ohranjenih kompozicij ni mogoče podati, po približni oceni jih je okoli sto. Osrednji del njegovega opusa so cerkvene zborske skladbe v slovenščini, ki so se ob spremljavi orgel izvajale pri bogoslužju. Kot posebno zvrst je treba v tej skupini omeniti nekaj slovenskih maš, katerih stavki naj bi se peli na posameznih mestih mašnega obreda. Vseh cerkvenih zborovskih del je ok. 25–30. Necerkvenih zborovskih del je ok. pet; večinoma so nastali ob raznih priložnostih (imenovanje novega župnika, 600-letnica Habsburške dinastije ipd.).
Naslednjo skupino Belarjevih kompozicij predstavljajo uglasbitve posameznih besedil latinskih koralnih spevov, zlasti za maše nedelj in pomembnejših praznikov. Sledeč cecilijanskim nazorom je Belar očitno izvajal koral, o čemer pričajo njegove transkripcije posameznih koralnih spevov v njegovi zapuščini. Za nekatere koralne speve je predvidel preprosto recitiranje ob spremljavi orgel, ok. 50–60 pa jih je uglasbil kot štiriglasne zbore. Ena od teh skladb (himnus Tantum ergo) je za zbor in orkester, kar pa je morda le priredba. Belarjeve zborske kompozicije, ki so z nekaj izjemami za štiriglasni mešani ali moški zbor, so preproste. Poudarek je na melodiji v zgornjem glasu, ki jo ostali glasovi le harmonizirajo z najpreprostejšimi akordi. Modulacija, kadar nastopi, seže le v zgornjo kvinto. Posamezni verzi besedila so uglasbeni kot fraze, tako da se nastale glasbene oblike skladajo s pesniškimi oblikami uglasbenih besedil; take so zmeraj periodizirane in šablonsko simetrične. Najbolj osebna je Belarjeva melodika, ki je tekoča, naravna in lahko dojemljiva.
V ohranjenem Belarjevem opusu so še tri klavirske polke in ena koračnica. Vse te skladbe imajo preprosto tridelno obliko. Klavirski stavek je zmeraj enak: melodija v desnici in preprosti lomljeni akordi v levici.
Ob upokojitvi je prejel cesarsko odlikovanje – zlati križec za zasluge, deželni šolski svet ga je imenoval za šolskega ravnatelja, mesto Ljubljana za svojega častnega meščana.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine