Novi Slovenski biografski leksikon
BELAR, Albin, naravoslovec, seizmolog, izumitelj, učitelj, pionir varstva narave (r. 21. 2. 1864, Ljubljana; u. 1. 1. 1939, Polom, pokopan v Ljubljani). Oče Leopold, učitelj, ravnatelj, zborovodja, skladatelj, mati Marija, r. Mucko.
Po končani ljudski šoli je obiskoval nižjo gimnazijo in nato višjo Državno realko v Ljubljani, kjer je 1883 maturiral. Nato je dve leti študiral kemijo na tehniški visoki šoli v Gradcu. Po prostovoljnem vojaškem roku je 1886–90 študiral naravoslovje na dunajski filozofski fakulteti. V času študija je poslušal tudi predavanja iz seizmologije pri profesorju Francu Eduardu Suessu, kar je bilo odločilno za njegovo poznejše delovanje.
Med študijem na Dunaju in kasneje ob službenem delu je bil utemeljitelj akademsko-tehnične ferialne zveze Carniola na Dunaju in v Gradcu, predstojnik naravoslovnega društva na univerzi na Dunaju, korespondent Zentralanstalt für Meteorologie und Geodynamik na Dunaju, referent potresne komisije cesarske akademije znanosti na Dunaju, zadolžen za Dalmacijo, in zunanji član Societa Seizmologica Italiana.
Na dunajski univerzi je končal študij za srednješolskega profesorja za kemijo in naravoslovje ter doktoriral z disertacijo Über Aurichcalzit und künstliches Zinkcarbonat, ki je bila objavljena v Zeitschrift für Krystallographie etc. (Leipzig, 1889). Po zaključenem študiju na dunajski univerzi je 1893 doktoriral še iz fizike na graški univerzi. Zatem je opravil študijsko potovanje po Italiji, Franciji in Nemčiji ter navezal stike s pomembnimi naravoslovci tistega časa.
Službeno pot je začel kot asistent za kemijo in naravoslovje na mornariški akademiji na Reki (1890–96), kjer se je ob pedagoškem delu ukvarjal s kemijsko tehnologijo in drugimi znanstvenimi deli. Poveljstvo mornariške akademije ga je ocenilo kot odličnega pedagoga in vsestranskega samostojnega znanstvenika. Da ga je zanimalo dobesedno vse v odnosu človeka in narave, dokazuje njegov prispevek v reviji Argo (1895), v katerem je popisal Gradišče, predzgodovinsko naselbino pri Reki. Jeseni 1896 je postal profesor za kemijo in naravoslovje na Državni višji realki v Ljubljani (na današnji Srednji šoli za elektrotehniko in računalništvo). Obenem so ga imenovali za okrajnega (1908 pa za deželnega) šolskega nadzornika ljudskih in meščanskih šol z nemškim učnim jezikom v Ljubljani in na Kranjskem. 1897 je v stavbi Višje realke ustanovil potresno opazovalnico, prvo v Sloveniji in Avstro-Ogrski, s katero je postavil temelje seizmologije v monarhiji ter Ljubljano dvignil na raven pomembnega središča svetovne seizmološke znanosti. Sočasno je znanstveno deloval na mnogih področjih, od katerih so najpogosteje omenjena radiofonija, meteorologija in varstvo narave. V svojem ljubljanskem obdobju se je poročil s Frances (Frančiška Xaver) Toman, v zakonu so se jima rodili trije otroci, sinova Herbert in Erik ter hči Alda. Belar je 1901 postal ustanovitelj in izdajatelj seizmološkega mesečnika Die Erdbebenwarte (Potresomerna postaja). Namen mesečnika je bil širiti znanje o potresih in poročati o vseh novejših izsledkih. Vanj so pisali najpomembnejši svetovni seizmologi tistega časa. V prilogi mesečnika so pod naslovom Neuste Erdbeben-Nachrichten izhajala sporočila ljubljanske opazovalnice. 1910 je revija zaradi težkih gmotnih razmer prenehala izhajati.
Podlaga za Belarjeva naravovarstvena prizadevanja je bila njegova razgledanost, znanstvena širina, znanstva z najuglednejšimi evropskimi naravoslovci njegovega časa in aktiven, pozitiven odnos do narave. Mdr. je bil krasoslovec, gornik in alpinist. V Podhomu pri Bledu, kjer je imel družinsko vilo, se ga je prijel vzdevek Kralj Triglava, saj je opravil več kot petinpetdeset vzponov na Triglav. Bil je tudi aktiven član Avstrijskega planinskega društva (ÖAV). V prvem slovenskem plezalnem vodniku Naš alpinizem (1932) je opisan njegov vzpon po grebenu Vernarja (2.225 m), ki ga je opravil s soplezalcem Florianom Hintnerjem.
Po prvi svetovni vojni je obveljal za nemškutarja, kar ga je stalo dobesedno vsega (znanstveno, pedagoško in ljubiteljsko delo ga označuje kot izrazitega rodoljuba; bil pa je, kakor mnogi intelektualci njegovega časa, germanofil, predvsem pa rojalist, zato mu je podporo odrekla tudi avstrijska stran). 1919 so ga zaradi njegovih političnih nazorov predčasno upokojili, mu odvzeli knjižnico in stanovanje v Ljubljani, večji del opreme seizmološke opazovalnice pa preselili na Seizmološki zavod v Beograd. Žena z otroki se je v stiski odselila k bratu v Filadelfijo v ZDA. Belar jim ni mogel slediti, ker so mu odvzeli potni list. Umaknil se je v družinsko vilo na Vrščah v Podhomu pri Bledu. V njej je 1921 ustanovil Zasebni observatorij Sir Humphry Davy, imenovan po slovitem angleškem učenjaku, utemeljitelju elektrokemije in izumitelju varne rudarske svetilke. To je obdobje, v katerem je objavljal, predvsem v Daily Mailu.
Po 1930 zaradi hude sladkorne bolezni ni mogel več voditi observatorija (skoraj popolnoma je oslepel in oglušel). Razočaran se je umaknil k družini Pirker v Polom pri Kočevju in tam v popolni bedi umrl. Ko se je 1930 umaknil iz javnega življenja, so ga bolje poznali po svetu kot doma.
T. i. velikonočni potres, ki je aprila 1895 stresel Ljubljano, je Belarjevo znanstveno zanimanje dokončno usmeril v seizmologijo. Zanimanje za potrese se je v Avstro-Ogrski po velikonočnem potresu tudi sicer zelo povečalo. Na Akademiji znanosti na Dunaju so se aprila 1895 dogovorili o organizaciji seizmološke službe na celotnem ozemlju cesarstva. Najprej naj bi postavili mikroseizmične opazovalnice na Dunaju, v Trstu, Kremsmünstru, Lvovu in Ljubljani. Med referenti za posamezne dežele je bil Belar imenovan za referenta za Dalmacijo. Ideja o vzpostavitvi prvega Koordiniranega programa za razvoj seizmologije v Avstro-Ogrski je kmalu zamrla. Ponovno so jo obudili novi potresi, predvsem tisti, ki je okolico Ljubljane stresel 17. januarja 1897.
Februarja 1897 je Belar direkcijo Državne višje realke zaprosil za postavitev potresne opazovalnice. Ob podpori tedanjega ravnatelja realke Rudolfa Junowicza, deželnega glavarja barona Victorja pl. Heina in ljubljanskega župana Petra Grasellija je direkcija Kranjske hranilnice v Ljubljani marca 1897 ravnateljstvu višje realke odobrila sredstva za nabavo dveh seizmografov in za Belarjevo študijsko potovanje v Italijo. Tu je sprva nabavil dva horizontalna Vicentinijeva seizmografa, kasneje pa je začel seizmografe konstruirati sam. Aparate lastne konstrukcije je imenoval tremormetre.
Opazovalnica v Ljubljani je pričela delovati septembra 1897 in je zapisovala potrese do 1919. 1898 je imela pet seizmografov z desetimi horizontalnimi komponentami, manjkal pa je vertikalni seizmograf, ki bi omogočal določanje smeri nastanka potresov. Belar je ob pomoči podjetij Tonnies in Samassa skonstruiral vertikalno nihalo za zapis horizontalnega gibanja tal z desetkratno povečavo, ki je bila primerna za zapisovanje močnih lokalnih potresov. Zgradil je še vertikalno nihalo tipa Belar in enokomponentni vertikalni tremormeter za merjenje lokalnih potresov s spremenljivo, od 20- do 150-kratno statično povečavo. Izdelal je tudi prototip prvega prenosnega seizmografa (1908), ki je imel 86-kratno povečavo in je bil najmanjši na svetu. 1909 se je lotil konstrukcije svojega najbolj znanega aparata, vodoravnega seizmografa Zlatorog za oddaljene potrese. Statična povečava je bila od 150- do 300-kratna. Nihalo je imelo zavidanja vredno maso 360 kg. Poleg ljubljanske sta bila taka instrumenta nameščena tudi v beograjski potresni opazovalnici in v češkem mestu Hebu. Na češkem je instrument deloval do 1968. Belar je izdelal še vertikalni seizmograf s 15-kratno povečavo za proučevanje lokalnih potresov, ki je bil 1921 nameščen v Beogradu, in enokomponentni horizontalni seizmograf z maso 1000 kg in 250-kratno povečavo z mehanskim zapisom.
Ehlertovo trojno horizontalno nihalo je 1906 zabeležilo 113 potresov, tudi katastrofalni potres v San Franciscu. Ruski fizik knez Boris Golicin je Belarju 1912 podaril napreden horizontalni seizmograf, ki je 1913 zabeležil 185 potresov, med njimi tudi 10.100 km oddaljeni potres na Sulavesiju v Indoneziji.
1912 je imela opazovalnica sedemnajst seizmografov sedmih različnih konstrukcij s petindvajsetimi komponentami, kar jo je uvrščalo med najbolje opremljene opazovalnice na svetu. Obiskovali so jo univerzitetni profesorji s študenti, ob postankih v Ljubljani tudi cesarski nadvojvode Rainer, Leopold Salvator, Josef Ferdinand II. in Peter Ferdinand.
Kljub ustreznemu prostoru (1913 je imela opazovalnica na realki v kletnih prostorih, v pritličju in kupoli skupaj 418,86 m2 površin), je Belar razmišljal o novem observatoriju, zato je arhitekt Maks Fabiani, graditelj dunajske opazovalnice Urania, 1912 zanj izdelal idejno skico za Geofizikalni observatorij v Ljubljani, ki bi združeval potresno opazovalnico, radijsko postajo ter meteorološko in astronomsko opazovalnico. Načrte je prekrižala prva svetovna vojna.
Belarjevo pedagoško delo na višji državni realki je opisano kot izredno pozitivno. Dijake je znal pritegniti z zanimivimi poskusi (meteorološki baloni, električno oko, seizmološka opazovalnica). Najboljše dijake je vključeval v delo potresne opazovalnice. Njegovi prispevki v vsakoletnem šolskem poročilu so suhoparno poročilo spremenili v znanstveni vestnik. 1905 mu je uspelo pridobiti naklonjenost donatorke Flore Haswell, ki je realki podarila popolnoma opremljen kemijski laboratorij in strokovno knjižnico z več kot tisoč deli.
Belar je veliko predaval tudi drugod: v društvu Kazina v Ljubljani, avstrijsko-nemškem planinskem društvu v Ljubljani (ÖAV), vojaškem znanstvenem društvu in drugod po cesarstvu, najpogosteje pa na Univerzi na Dunaju.
Belar je na šoli opravljal tudi poskuse in raziskave z meteorološkimi baloni. Za ugotavljanje atmosferskih električnih razelektritev je izdelal prisluškovalno napravo, t. i. električno oko. Za merjenje časa pri seizmoloških meritvah je uporabljal Boschevo uro. Popravke je določal s pomočjo brzojavne zveze s tržaško zvezdarno, kar ni bilo vselej zanesljivo. Zato je baron Anton pl. Codelli za njegove meritve izdelal radijski sprejemnik za sprejem časovnih signalov. Februarja 1910 so tako uspeli sprejeti signale iz Pariza (razdalja 1.000 km) in iz Clifdona na Irskem (razdalja 1.900 km), kar je omogočilo natančno določitev kraja nastanka potresov. Kot priznanje za prizadevanja v radiofoniji je berlinska družba Telefunken Belarju odstopila radijski oddajnik z močjo 1,5 kW, s katerim je nameraval oddajati vremenska poročila v slovenskem prostoru. V ta namen je izdelal majhen radijski sprejemnik, ki je bil deležen velikega zanimanja po svetu. O njem je poročal v berlinski reviji Elektrotehnische Zeitschrift ter v dunajskih in angleških dnevnikih.
Zasebni observatorij Sir Humphry Davy v Podhomu pri Bledu je začel delovati 1921. Belar je bil njegov ustanovitelj, lastnik in direktor. V dve sobi je postavil devet seizmoloških instrumentov, pet naprav lastne konstrukcije, horizontalni potresomer Zlatorog in tri tremormetre lastne konstrukcije. Na verandi je deloval anemograf, merilec hitrosti in smeri vetra, ki ga je prav tako konstruiral sam in sodi med prve meteorološke naprave, izdelane na Slovenskem. S temi napravami je Belar zabeležil npr. topovske salve na Bledu, ko se je rodil prestolonaslednik Peter Karađorđević (1923). Observatorij je februarja 1930 še registriral potres, ki je stresel Planino in Rakek. Registrirala sta ga potresomer Zlatorog in tremormeter Belar. Zadnji potres, ki ga je registriral, se je zgodil oktobra 1930 na območju Kamnika. Tudi anemograf na verandi je tistega dne še beležil jesenske viharje.
Belarjeva vsestranskost je razvidna iz njegove bogate bibliografije. V uglednih znanstvenih revijah je poleg seizmoloških člankov objavljal tudi razprave s področja organske in splošne kemije, mineralogije, kristalografije, geomorfologije in elektrotehnike.
Med prvo svetovno vojno je na soškem bojišču 1916 vodil oddelek prisluškovalne službe v minski vojni v dolini Vallone (Dol pri Opatjem selu). S prenosnim seizmografom je ugotavljal oddaljenost, smer in globino sovražnih podzemnih rovov. Točnost ugotavljanja je bila plus-minus deset metrov. Z uporabo tremormetrov in prisluškovalnih aparatov je avstrijska stran rešila problem lociranja rovov. S tem so omogočili zavarovanje lastnih položajev. Izkušnje pri dodelavah Vicentinijevih seizmografov, s katerima je Belar najprej opremil seizmološko postajo v Ljubljani, so ga spodbudile h gradnji tehničnih merilcev vibracij. Oddajal jih je rudnikom in železnicam, da so z njimi merili vibracije mostov na železniških progah, drhtenje tal ob brzicah in drugo. Opravljal je tudi meritve v gorah. Zanimal ga je vpliv drsenja hribin in snežnih plazov. Pripravljal je delo O učinkih Triglavskega in Mangartskega snežnika na obličje Savskega polja, ki ga ni dokončal, v nemškem dnevnem časopisju pa je popisal rudokope pod Jerebikovcem na Pokljuki.
Na seznamu Belarjeve korespondence so bili najvidnejši seizmologi njegovega časa. Obsežna korespondenca z njimi se ni ohranila, so pa navedeni stiki dokaz, da je bila ljubljanska seizmološka postaja pomembno žarišče porajajoče se seizmološke znanosti.
Bil je tudi pionir varstva narave. Ministrstvo za šolstvo je 1903 izdalo navodila za vse deželne predstojnike, po katerih naj bi izbrali in katalogizirali ter kasneje zavarovali naravne spomenike v monarhiji. Belar se je takoj lotil dela. Zagotovil si je sodelovanje znanega botanika Alfonza Paulina in Antona pl. Schöppla, ki je že prej sestavil katalog kranjskih naravnih znamenitosti.
1906 je obsežni rokopis predložil deželni vladi, ki ga je poslala Ministrstvu za kulturo in pouk na Dunaju. Belar je poznal tedanje zamisli o ustanovitvi narodnih parkov v nekaterih evropskih državah (Švedska, Italija, Švica) in zato svetoval, da se tudi na Slovenskem uvede »naravne rezervate«, zato je (najverjetneje) istega leta predlagal uvedbo naravovarstvenega območja v Dolini Triglavskih jezer in izdelal potrebno strokovno podlago.
Komisija tedanjega kmetijskega ministrstva je 1908 pozitivno ocenila predlog, zavrl pa ga je zakon o varstvu planin in o pospeševanju planinskega gospodarstva, ki je bil izdan 1909, ter 1914 še izbruh prve svetovne vojne.
S svojo zgodnjo zamislijo o narodnih rezervatih je Belar Dolino Triglavskih jezer ovrednotil kot prvi slovenski ali celo evropski narodni park, vendar so pri kasnejši razglasitvi Prirodnega varstvenega parka (1924), ki se ga je kmalu prijelo ime Triglavski narodni park, Belarja omenili le z enim stavkom. Raziskoval je tudi Kras. Za sestavo poljudnega in naravoslovnega popisa slovenskega Krasa in objavo navodil za raziskovanje podzemnih jam je ustanovil in vodil skupino zanesenjakov Majhnega odseka. Prva svetovna vojna je prekinila tudi ta dela, nekaj fragmentov pa se je ohranilo v rokopisni obliki. Belar jih je s sodelavci opravljal na svoje stroške.
Za delo na področju seizmologije je 1923 prejel red Svetega Save, ob stoti obletnici ustanovitve prve potresne opazovalnice na Slovenskem (1997) je bila odkrita spominska plošča na stavbi nekdanje realke na Vegovi ulici štiri v Ljubljani. Zavod Triglavski narodni park, ki poudarja Belarjev pomen za slovensko varstvo narave, mu je pred nekdanjo družinsko vilo v Podhomu pri Bledu 2001 postavil spominsko obeležje, v Informacijskem središču Dom Trenta pa stalno razstavo. Po njem se imenuje tudi najvišje priznanje, ki ga podeljuje zavod, in vsakoletni naravoslovni dnevi v Trenti.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine