Bavčer, Martin (1595–1668)

BAVČER, Martin (Martin(us) Baucherus, Bauczer, Baučer, Bautscher(us), Bautschner, Bautzer(us), Bautzher, Bauzer(us), Bauzer, Bauzher(us), Bavcar, Bavčar, Bavčer, Bavzer, Wautserus, Martino Bauzer, psevdonim Gaudentius Hilarinus Goritianus), zgodovinopisec, jezuit (r. 11. 11. 1595, Selo, Ajdovščina; u. 23. 12. 1668, Gorica, Italija).

Po končanem študiju filozofije je 1616 v Celovcu stopil v jezuitski red. V novicijat je bil sprejet v Ljubljani, opravil pa ga je v Brnu na Moravskem, kjer je doktoriral iz filozofije in končal študij teologije. Na kolegijih v Gorici, Gradcu (Ferdinandeum), na Reki, v Ljubljani, Trstu, Zagrebu in Linzu je poučeval gramatiko, poezijo, retoriko in moralno teologijo. V Zagrebu, na Reki, v Trstu in Gorici je bil prefekt dijakov, v Gradcu, Ljubljani, Gorici in Trstu spovednik v kolegijih ter spiritual. V Gorici in Trstu je bil rektor cerkve. Krajši čas je živel v Dobrli vasi na Koroškem in na Dunaju. Obvladal je latinščino, slovenščino, italijanščino in nemščino.

Njegovo glavno zgodovinsko delo je Historia rerum Noricarum et Foroiuliensium (1657–63), ki kaže razgledanost avtorja, s historičnega stališča pa izkazuje slabosti pisànja baročnega 17. stoletja. Pri njem je prisotno nekritično povzemanje virov ter prepisovanje nezanesljivih predhodnikov, nagnjenost k opisu nenavadnega in čudežnega in k pojasnjevanju dogajanja z božjim posredovanjem; dogodki so nedatirani in časovno težko opredeljivi, sledijo si nesistematično v neurejenem zaporedju. Delo ni bilo natisnjeno, ampak je ohranjeno v več rokopisnih in tipkopisnih prepisih. Objavljeno je bilo tudi v slovenskem prevodu. Bavčer je v rokopisu zapustil še sezname goriških in štajerskih grofov, oglejskih patriarhov in tržaških škofov, ki so verjetno nastali kot del omenjene noriške in furlanske zgodovine. V tisku je objavil govor ob obisku cesarja Leopolda v Gorici Leopoldo Romanorum Imperatori Semper Augusto, Ungariae, Boëmiae, Dalmatiae, et Croatiae Regi, Austriae Archiduci, Styriae, Carinthiae, et Carnioliae, etc. Duci, Ducali Comiti Goritiano, etc., Goritiam ingredienti, Oratio a Caesareo Societatis Jesv Goritiano Gymnasio recitata per Gaudentium Hilarinum Goritianum; istega leta je v latinščini in morebiti tudi v nemščini v Ljubljani izdal Panegyricus in honorem Leopoldi Augusti cum terras hereditarias lustraret. Latinska tiska morda vsebujeta enako besedilo. Za Acta sanctorum (Življenja svetnikov, 53 zv., 1643–1794) je prispeval življenjepise nekaterih tržaških in goriških svetnikov.

Bavčer je v svojem glavnem delu povzdigoval in opeval deželo Goriško, ki jo je obravnaval v širšem prostorskem okviru ozemlja starejših tvorb Norika in Furlanije, kronološko pa zajemal obdobje od vesoljnega potopa do druge polovice 17. stoletja. V veliki meri se je zgledoval po nemškem delu Chronica des loeblichen Ertzhertzogthumbs Khaerndten ali Annales Carinthiae Michaela Gotharda Christalnicka, ki ga je pod svojim imenom 1612 objavil Hieronymus Megiser. Bavčer je odlomke iz dela povzemal v latinskem prevodu. Omenjeni zgled je prispeval k Bavčerjevi umestitvi v skupino zgodovinopiscev, ki so vsem evropskim ljudstvom pripisovali biblično germansko poreklo. Bil je latinsko pišoči zgodovinar s slovenskim priimkom, pri katerem je prihajala do izraza zavest o pripadnosti deželi Goriški.

Bauzer (Bautscher) Martin, latinski pisatelj, zgodovinar, r. 11. nov. 1595 v Solkanu, študiral filozofijo, vstopil 1616 v Ljubljani v jezuitski red, opravil novicijat v Brnu, bil profesor sholastične filozofije na kolegiju v Gorici in na Ferdinandeju v Gradcu, rektor kolegija na Reki, u. 23. dec. 1668 v Gorici. Izdal psevdonimno »Leopoldo Romanorum Imperatori… Goritiam ingredienti, oratio… recitata per Gaudentium Hilarinum Goritianum. Utini 1660« in zapustil v rokopisu: »Historia rerum noricarum et foroiuliensium« (kopija iz l. 1777. v lj. licej. knjižnici) in »Syllabus ducalium sacri Romani imperii Goritiae comitum«, ki obsega zgodovino goriških grofov do 1500, grofov iz Andechsa, Trsta v predkrščanski dobi in tržaških škofov in svetnikov do 1663 (v semeniški knjižnici v Gorici). — Prim.: Valv. VI, 358; Pohlin; C. Morelli di Schönfeld, Istoria della contea di Gorizia, III, 258–9, IV, 248–50; Klun MHK, 1857, 48; Steska, IMK, 1900, 137; Backer-Sommervogel I, 1062. Gl.

Bavčer (Bauzer) Martin, zgodovinar, r. 11. nov. 1595 v Selu na Vipavskem (?), u. 23. dec. 1668 v Gor. Podatki o rojstvu in smrti so povzeti po kroniki jezuitskega reda (objava: Della Bona, Spessot), kraj rojstva pa ni natančno ugotovljen; nekateri B.-vi življenjepisci sodijo, da je bil rojen v Solkanu (Codelli, Glonar itd.). Zelo verjetno je, da je rojstni kraj Selo (tako sodijo Bednarik, Spessot itd.). Ni podatkov o prvem B. šolanju, 1616 je stopil v Lj. v jezuitski red. Kasneje se je šolal v Brnu na Moravskem, tu je opravil noviciat, dokončal filozofske študije ter dosegel doktorat filozofije. Vrnil se je v domovino in kot sholastik poučeval na gor. jezuitski gimn. Prva tri leta je poučeval nižje razrede, nato je bil osem let prefekt. Med tem časom je študiral teologijo in 1626 bral novo mašo. 1634 je šel za šolskega prefekta na Reko, se naslednje leto vrnil v Gor. in šel nato v Lj. kot profesor moralne teologije. Potem je vodil jezuitsko gimn. v Gradcu (Ferdinandeum). 1658 je bil v Gor., kjer je nadomeščal p. Weissa pri pouku moralne teologije. To leto je tudi potoval na Dunaj; vse kaže, da potem do smrti ni več zapustil Gor. B.-jevo poglavitno delo je Historia rerum Noricarum et Foroiuliensium, za katero je začel zbirati gradivo ok. 1630, končno redakcijo pa je opravil med leti 1657–1663. Historia obravnava v 10 knjigah zgodovino Norika (po B.-jevem mnenju obsega Bavarsko, Tirolsko, Zg. in Sp. Avstrijo, Kor., Kranj., Štajersko in Istro) ter Furlanijo in sega časovno od vesoljnega potopa do smrti cesarja Ferdinanda III. (1657). Original je izgubljen, ohranjeni so prepisi. B.-jevo zgodovinopisje je prvi krit. ocen. A. T. Linhart (Versuch I, 1788, uvod): »Brez načrtov, brez povezave dogodkov, ki so le v časovnem zaporedju, nekritično, s svojim poklicem in času primernim nagnjenjem k čudežnemu in k religiji, poleg katere se mu zdi vse neprimerno, je ta mož za prihodnjega zgodovinarja Kranjske vsaj zbral material.«

Ker niso poznali arhivskega gradiva niti arhivskih objav, so se k B.-ju zatekali še v našem času zgodovinarji (npr. Pier S. Leicht). B. je zapustil v rkp. tudi seznam gor. in andeških grofov, oglejskih patriarhov, tržaških škofov itd. pod naslovom Syllabus Ducalium Sacri Romani Imperii Goritiae Comitum; o tem delu sodi Jelinčič, da je del Historiae. V tisku je objavil dvoje manjših del. V Vidmu je 1660 izšlo Leopoldo Romanorum Imperatori... Goritiam ingredienti oratio in caesareo Societatis Jesu goritianoGymnasio recitata per Gaudentium Hilarium Goritianum; delo je govor ob obisku cesarja Leopolda v Gor. Isto leto pa je B. izdal v Lj. v nemškem jeziku Panegyricus in honorem Leopoldi Augusti cum terras hereditarias lustraret, ki je prav tako posvečen obisku cesarja Leopolda. Ali vsebujeta oba tiska enako besedilo, ni ugotovljeno. B.-jevi rkp. so danes v prepisih ohranjeni v raznih knjižnicah (BiblStls v Gor., NUK v Lj., Goriška knjižnica »F. Bevka« v N. Gorici, Knjižnica S. Škrabca na Kostanjevici). B. je verjetno svoj priimek pisal v obliki Bauzer; piše pa se tudi v oblikah: Bavzer, Bautscher, Bautschner, Bavcar, Bavčar, Baučer in Bavčer. SBL rabi Bauzer, zdi se, da je oblika Bavčer še najbolj blizu izvirni rabi. B. se je v tisku, ki je izšel v Vidmu, podpisal kot »Gaudentius Hilarius Goritianus«. – Upodobitve: olje na platno neznanega avtorja (v Pokrajinskem muzeju v Gor.; perorisba (gl. PDk 1952, št. 2). Leta 1975 je Zdravko Jelinčič izdal in založil svoj prevod B.-jevega dela Rerum Noricarum... z naslovom Zgodbe Norika in Furlanije (Toronto, Can. [1975]; II, 945 str. 8°, xerox). Uporablja obliko Bavčar.

Prim.: Valvasor VI, 358; A. T. Linhart, Versuch I. [1] (Linhartovo mnenje povzema Klun MHVK, 1857, 48); Codelli, Scrittori, 1783, 1785², 1792³; Morelli III, 258–9; Morelli IV, 248–50; Podčavenski, Domovina 1868, št. 1; Claricini 280, 359, 386, 390; Manzano, Cenni biografici..., 32; F. Zakrajšek, Sloga 1894, št. 10; Josip Balič, Gorica 1908; št. 70–71, 73–4; SBL I, 28 (J. Glonar; avtor navaja v članku še Pohlinovo Bibliotheco Carnioliae, pril. k MHVK, 1862; Backer-Sommervogel, Bibliothèque de la Compagnie de Jésus, I, 1062); Spessot, StudG 1925, 83–142; R. Bednarik, KolGMD 1926, 76; isti NašČ 1926, 2, 39; Z. Jelinčič, PDk 1952, št. 2; Zdr. Jelinčič, StudG 1958, 45–55; I. Lovato, StudG 1959, 85–141, 83–180.

[brez navedbe avtorja]