Baukart, Jan (1889–1974)

BAUKART, Jan (psevdonima Ivan Mir, Hongapaj; šifra Bt.), šolnik, pedagoški pisec, prevajalec (r. 14. 12. 1889, Celje; u. 27. 10. 1974, Maribor, pokopan v Ljutomeru). Oče Lovro Vaupot, ravnatelj hranilnice, mati Ivana Baukart, kuharica. Hči Janja Baukart, igralka in profesorica glasbe.

Kot nezakonski otrok je do 1909 živel pri železničarski družini v Mariboru. Tam je obiskoval petrazredno osnovno šolo, trirazredno meščansko šolo in pripravnico pri učiteljišču, nato pa mariborsko učiteljišče (1905–09), kjer je tudi maturiral. Na priporočilo ravnatelja učiteljišča Henrika Schreinerja je po opravljenem strokovnem izpitu 1911 začel službovati na osnovni šoli v Ljutomeru, kjer je ostal do 1919, ko je bila v Ljutomeru ustanovljena meščanska šola. Do 1920 je bil njen začasni vodja, nato pa 1920–41 ravnatelj; vmes je 1933 opravil izpit za učitelja na meščanskih šolah. Ponovno je postal ravnatelj ljutomerske meščanske šole 1945, kar je ostal do upokojitve 1952. Med vojno je bil izgnan, do 1944 je živel v Ljubljani in bil 1944–45 interniran na Poljskem. Po upokojitvi se je preselil v Maribor, kjer je do 1958 honorarno poučeval na klasični gimnaziji. Istega leta je v Mariboru ustanovil Pionirsko knjižnico in reorganiziral Klub prosvetnih delavcev.

Njegovo prvo delo je novela Moja mlada ljubezen, ki jo je 1911 objavila revija Slovan. Svoje pesmi je objavljal v revijah Zrnje, Zvonček, Tabor, Odmevi, Prerod, Piramida in Mariborski klopotec. Priredil je delo Daniela Defoa o Robinzonu in prevedel Knjigo o džungli Rudyarda Kiplinga. Iz angleščine je prevedel šest povesti Edgarja Allana Poea, Charlesa Dickensa in Washingtona Irvinga ter knjigo Lafcadija Hearna Knjiga o Japonski. Prevedel je tudi drami Bernarda Shawa Ljubimec in Jana Drde Či zoveš hujdiča ter krajša dela, ki so bila objavljena v Zvončku, Življenju in svetu in Razorih.

Z narodopisnimi članki je sodeloval v Zborniku Prlekije, Obmurskem tedniku in Panonskem zborniku, kjer je predstavil pozabljene pisce Slovenskih goric. Prleškemu narečju je posvetil knjigo Štorije vüječa Balaža no drüge.

Pomembno je njegovo delo na področju pedagogike. 1913 je začel objavljati v Popotniku. Obravnaval je socialna vprašanja, vpliv ulice na otroka, državljanske in domovinske vsebine v šoli po razpadu Avstro-Ogrske in zgodovinski pouk. Bil je soavtor učbenika za zgodovino za četrti razred meščanske šole. Prevedel je tudi knjigo Friedricha Hilebrandta Temelji nove šole in pota do nje. 1954 je napisal knjigo Otrok in knjiga, ki je bila vodnik šolskim knjižničarjem. Članke pedagoške vsebine je objavljal še v reviji 7 dni ter Mladem svetu, Večeru, Obmurskem vestniku in Prosvetnem delavcu.

Za svoje delo na pedagoškem področju je 1968 dobil nagrado mesta Maribor. 1969 je postal častni član Ljutomera. Za svoje delo je prejel red dela III. stopnje (1949) in red zaslug za narod s srebrno zvezdo (1969).

Baukart Jan, vzgojeslovni pisatelj, r. 14. dec. 1889 v Celju, dovršil učiteljišče v Mariboru 1909, izpit usposobljenosti za meščanske šole, sedaj ravnatelj mešč. šole v Ljutomeru. Zanimajo ga predvsem vzgojna vprašanja, n. pr. v Pop. od 1913: Vzgojni vpliv ceste, O pozdravu – v razmišljevanje, Nekaj o zgodovinskem pouku, V novi svet, Politična naloga šole; Izvenšolske vzgojne naprave v načrtu preustrojitve šolstva in narodne vzgoje; prevod iz J. Ruskina o vrednosti čitanja ter o nalogah in vzgoji ženstva. V Slovanu 1911 je priobčil noveleto »Moja mlada ljubezen«, za mladino je 1919 napisal knjigo »Marko Senjanin, slov. Robinzon«, v mariborskem »Zrnju« je priobčil nekaj pesmi ter iz angleščine prevedel »Šest angleških povesti«, 1922, Lafcadija Hearna Knjigo o Japonski in Kiplingovo Drugo knjigo Džungle. *