Baudouin de Courtenay, Jan Ignacy Niecisław (1845–1929)

BAUDOUIN DE COURTENAY, Jan Ignacy Niecisław (Ivan Aleksandrovič Boduèn de Kurtenè), jezikoslovec (r. 13. 3. 1845, Radzymin, Poljska; u. 3. 11. 1929, Varšava, Poljska). Oče Aleksander, geometer, mati Jadwiga, r. Dobrzyńska.

Maturiral je na realni gimnaziji v Varšavi 1862, kjer se je istega leta vpisal na filološko-zgodovinski oddelek Glavne šole (Szkoła Główna), višje šole, ki je pod rusko oblastjo 1862–69 delovala namesto 1831 zaprte varšavske univerze. 1866 je dosegel naslov magister filološko-zgodovinskih znanosti in potem kot štipendist pripravnik dve leti študiral v tujini – nekaj mesecev v Pragi, nato v Jeni pri Augustu Schleicherju in Ernstu Haecklu ter v Berlinu, kjer je študiral sanskrt pri Albrechtu Webru. 1868 se je vrnil v Varšavo, vendar kot Poljak ni mogel poučevati na takrat že ruski univerzi, zato je kot štipendist nadaljeval pot v Sankt Peterburg, kjer je njegov mentor postal Izmail I. Sreznjevski, pod čigar vodstvom je 1870 nastalo magistrsko delo O drevnepol’skom jazyke do XIV stoletija (O staropoljskem jeziku do 14. stoletja). Ker mu visokošolske izobrazbe v Rusiji niso priznali, je istega leta v Leipzigu kot prvi doktorand Augusta Leskiena postal doktor filozofije z že 1868 objavljenim delom Einige Fälle der Wirkung der Analogie in der polnischen Deklination (Nekaj primerov delovanja analogije v poljski sklanjatvi). 1871 je v Sankt Peterburgu postal privatni docent za primerjalno slovnico indoevropskih jezikov, 1872 pa ga je kot štipendista ministrstva za izobraževanje Sreznjevski poslal na novo študijsko pot raziskovat južnoslovanska narečja. 1872–73 je popisoval zahodna slovenska narečja ter se izobraževal v Milanu in Leipzigu pri Graziadiu Isaii Ascoliju in Augustu Leskienu. 1875 je doktoriral z razpravo Opyt fonetiki rez’janskih govorov (Poskus fonetike rezijanskih govorov) in začel najprej kot docent, nato pa v zelo kratkem času kot izredni oz. redni profesor predavati na univerzi v Kazanu. Na začetku osemdesetih let 19. stoletja se je kot novi član Société de linguistique v Parizu seznanil s Ferdinandom de Saussurjem. Konec 1882 je bil imenovan za rednega profesorja stolice za primerjalno slovnico slovanskih jezikov v Dorpatu (poznejši Jurjev, današnji Tartu v Estoniji). 1893 se je v Rusiji upokojil in se preselil v Krakov v takratno Avstro-Ogrsko, kjer je v šolskem letu 1894/95 na Jagelonski univerzi prevzel katedro za primerjalno jezikoslovje in sanskrt. Petletne pogodbe mu zaradi njegove publicistične dejavnosti niso podaljšali, zato se je vrnil v Sankt Peterburg, kjer je od 1901 poučeval primerjalno jezikoslovje na Zgodovinsko-filološki fakulteti. 1914 je bil zaradi brošure Nacionalnyj i territorialnyj priznak v avtonomii (Nacionalni in teritorialni vidik avtonomije, 1913), v kateri se je zavzel za enakopravnost manjšinskih skupnosti v Rusiji in za pravico do samoodločbe, obsojen na dve leti zapora. Izpuščen je bil po devetih tednih, vendar je izgubil profesuro in bil šele po februarski revoluciji 1917 ponovno nastavljen kot izredni profesor. Julija 1918 je z družino odpotoval na Poljsko in se v Rusijo zaradi oktobrske revolucije ni več vrnil. Njegova knjižnica in celotno gradivo sta ostala v Sankt Peterburgu (Leningradu), nedostopna do 1926, ko so mu bile tako knjige kot dokumentacija deloma vrnjene. Od 1918 je kot profesor varšavske univerze predaval na stolici za primerjalno jezikoslovje. Še 1922 in 1923 je s predavanji gostoval v Pragi in Köbenhavnu, kjer je njegovo predavanje Einfluß der Sprache auf Weltanschauung und Stimmung (Vpliv jezika na svetovni nazor) poslušal Louis Hjelmslev. V celotnem obdobju je kot univerzitetni predavatelj pogosto brezplačno poučeval še na drugih ustanovah, npr. na visokih šolah in tečajih za ženske, pedagoški akademiji in celo na gimnazijah, imel zasebna predavanja za svoje študente in javna predavanja v dobrodelne namene. Kot svobodomiselni intelektualec je bil ves čas dejaven tudi v političnem življenju, v svojih publicističnih prispevkih se je med drugim zavzemal za enakopravnost in priznanje vseh narodnosti, svobodo tiska in ločitev cerkve od države, bil je proti antisemitizmu in smrtni kazni. Manjšinske skupnosti so ga 1922 predlagale za kandidata za prvega predsednika nove poljske države. Ker je 1927 izstopil iz Katoliške cerkve, je pokopan na evangeličanskem pokopališču.

Baudouinova jezikoslovna misel se je sicer napajala iz izhodišč sočasnega jezikoslovja, zlasti iz načel mladogramatične šole, Steinthalovega psihologizma, Ascolijeve substratne teorije in Schuchardtove teorije o mešanju jezikov, vendar se je od vsega začetka v živahni polemiki s stališči sodobnikov razvijala v samosvojo smer. Ob zavzemanju za jezikoslovje kot samostojno, na eksaktnih raziskavah temelječo znanstveno disciplino je po eni strani v celotnem raziskovalnem obdobju do konca svojega življenja razvijal in spreminjal lastni jezikovnoteoretični model, v katerem je v središču jezik posameznika, jezikoslovje pa je opredeljeno kot psihološko-sociološka veda (O zadaniach językoznawstwa = O nalogah jezikoslovja, 1889), po drugi strani pa je na številnih jezikoslovnih področjih – od zgodovinske ter primerjalne in kontrastivne slovnice, jezikovne tipologije, raziskav medjezikovnih vplivov, zgodovinske in sinhrone dialektologije, imenoslovja, fonetike, fonologije in morfonologije, morfologije, leksikologije, leksikografije, pravopisa in vprašanj pisanega jezika, otroškega govora in jezikovne patologije do vprašanj oblikovanja umetnih jezikov – prispeval k razvoju raziskovalnih metodologij, zaradi česar pogosto velja za začetnika ali utemeljitelja jezikovnotipoloških raziskav, morfonologije, logopedije, poljske zgodovinske slovnice in imenoslovja itd. Bil je specialist za sanskrt, latinščino, slovanske, baltske, turške in ugrofinske jezike ter za ido in esperanto. Iz njegovih razprav je mogoče izluščiti zametke načel, iz katerih se je pozneje razvila strukturalistična smer v jezikoslovju. Sem mdr. spadajo: ločevanje med sinhronijo in diahronijo, s katerim se vsaj deloma ujema Baudouinovo pojmovanje dinamike in statike v jeziku; upoštevanje sistemskih jezikovnih lastnosti v jezikovnih obravnavah; uporaba izraza ničta prvina (že v zgodnejših razpravah) in uvedba ločevanja med fonetiko (»antropofoniko«) in fonologijo (»psihofonetiko«) na podlagi psihologističnega pojmovanja fonema kot jezikovne predstave, psihično žive fonetične enote (Fonema, fonemat = Fonem, 1899). Ravno zaradi tega prispevka k sodobni jezikoslovni misli je v ocenah njegovega dela najbolj izpostavljeno obdobje delovanja na univerzi v Kazanu, obdobje t. i. kazanske jezikoslovne šole, v katerem je skupaj s prezgodaj umrlim učencem Poljakom Mikołajem Kruszewskim razvijal teorijo fonetičnih alternacij (v končni obliki Próba teorii alternacji fonetycznych = Poskus teorije fonetičnih alternacij, 1893). Kljub očitkom o pretirani težnji po preimenovanju in tvorbi novih izrazov je pomembno vplival tudi na razvoj jezikoslovnega izrazja (velja npr. za avtorja izrazov morfem in grafem).

Njegova bibliografija med 1865 in 1929 šteje prek 600 enot, med katerimi jih je okrog 400 posvečenih jezikoslovju, med temi pa je okrog štirideset slovenističnih. Razpravni jeziki so pretežno ruski, poljski in nemški (pisal je tudi v italijanščini, francoščini, češčini in slovenščini). Obseg njegovega opusa, nenehen razvoj stališč in pogledov, težka dostopnost nekaterih objav in verjetno še vedno nepopolna bibliografija onemogočajo celovito oceno njegovega dela. Do danes so bili le deloma objavljeni gradivo za obravnavo otroškega govora (zapiski govora njegovih otrok iz obdobja 1885–1904 na več kot 13.000 straneh), njegova korespondenca s številnimi dopisniki iz vsega evropskega prostora (samo v poljščini napisana pisma so namenjena okrog 600 naslovnikom) in slovensko dialektološko gradivo, ki ga je leta 1903 prepustil v varstvo knjižnici univerze v Sankt Peterburgu in je zdaj shranjeno v tamkajšnjem Arhivu Ruske akademije znanosti (fond 102). Vse to je vplivalo tudi na nadaljnjo recepcijo Baudouinovega dela, ki je bila posebno šibka zunaj slovansko govorečega sveta. Bolj kontinuiran je bil posredni vpliv na nadaljnji razvoj jezikoslovja skozi delo njegovih učencev, na področju fonetike in fonologije je vplival na delovanje leningrajske (peterburške) fonološke šole in pozneje na začetke jezikoslovne misli praškega lingvističnega krožka. Njegove jezikoslovne razprave so ponovno recepcijo v evropskem in širšem svetovnem prostoru doživele v drugi polovici 20. stoletja, ko je bil izbor njegovih (zlasti jezikovnoteoretičnih) del bodisi ponatisnjen bodisi preveden v ruščino (Izbrannye trudy po obščemu jazykoznaniju 1–2, 1963), angleščino (A Baudouin de Courtenay Anthology : The Beginnings of Structural Linguistics, 1972), italijanščino (Il pensiero linguistico di Jan Baudouin de Courtenay : lingua nazionale e individuale con un’antologia di testi e un saggio inedito, 1975), poljščino (O języku polskim, 1984), nemščino (Ausgewählte Werke in deutscher Sprache, 1984) in srbščino (Lingvistički spisi, 1988). Na Poljskem je izšel obširnejši izbor njegovih del (Dzieła wybrane 1–6, 1974–1990). Tretji zvezek (1989) s predgovorom Tineta Logarja je posvečen izboru iz slovenističnih objav. Vsako poznejše obdobje v nadaljnjem razvoju jezikoslovja je v Baudouinovem delu našlo potrditev lastnih nazorov ali izhodišča zanje – ugotovitvam o njegovem pomenu za razvoj strukturalizma, o nastavkih generativne fonologije in generativnega jezikoslovja v njegovem delu so bile do zdaj dodane vsaj še navezave na sodobno psiholingvistiko, etnolingvistiko in sociolingvistiko, v njenem okviru pa npr. na uporabno jezikoslovje, sociologijo jezika, variacijsko jezikoslovje, teorijo vljudnosti, teorijo spola itn.

Baudouinove dialektološke raziskave so tesno povezane z njegovim načelom o nujnosti združevanja jezikoslovne teorije s praktičnim proučevanjem živih jezikov v vsej zvrstni raznolikosti. Poleg slovenskih je raziskoval še hrvaška, poljska, slovaška in litovska narečja, sodeloval pa je tudi pri zbiranju beloruskih ljudskih pesmi. Največ časa je posvetil prav proučevanju slovenskih narečij, zlasti rezijanščine, ki je ostala predmet obravnave do zadnjih jezikovnoteoretičnih razprav iz leta 1929 – Fakultative Sprachlaute (Fakultativni glasovi) in O zagadnienu pokrewieństwa językowego (O vprašanjih jezikovne sorodnosti). K temu ga je spodbudil njegov ruski mentor Izmail I. Sreznjevski, ki je 1841 med svojim potovanjem po slovanskih deželah prehodil tudi slovensko etnično ozemlje in v svoji razpravi O narečijah slavjanskih (O slovanskih narečjih, 1841) predstavil prvo klasifikacijo slovenskih narečij. Po prvotnih predvidevanjih naj bi bilo Baudouinovo prvo študijsko bivanje (1872–73) namenjeno pregledu vseh slovenskih narečij, vendar je že iz prvih poročil razvidno, da si je mladi raziskovalec zastavil načrt, ki je presegal dotedanjo pretežno paberkovalno etnografsko-dialektološko dejavnost, značilno za 19. stoletje, in v obdobju pred prevlado poznejše jezikovnogeografsko usmerjene dialektologije razvil izvirno metodologijo celovite obravnave zemljepisnih jezikovnih različkov. Na terenu zbrana in z natančno fonetično transkripcijo zapisana besedila – in sicer pretežno folklorna, saj občasnih zapisov spontanega govora ni bilo mogoče ponovno preverjati – so bila podlaga za izdelavo abecedno urejenih seznamov pojavnih oblik posameznih leksemov (skupaj s sobesedilom), t. i. glosarjev. Ti naj bi omogočili analizo po jezikovnih ravninah od glasoslovja do skladnje, torej izdelavo slovnice obravnavanega narečja, in sopostavitev njegovih lastnosti z lastnostmi drugih narečij. Podrobno je načrtoval tudi sam postopek terenske raziskave – od zahteve po tem, da raziskovalec obvlada jezike in jezikovne različke, ki se govorijo na raziskovanem območju, priprave fonetične transkripcije, posebne obravnave ljudskih pesmi kot pétih nadnarečnih besedil do obveznih podatkov o pripovedovalcih (ime, priimek, hišno ime, starost in poklic). V Gorici, ki je bila v času njegovega prvega bivanja med Slovenci tako izhodišče za terenske odprave kot kraj spoznavanja takratnega slovenskega političnega in kulturnega življenja v večjezičnem in večkulturnem okolju, se je v nekaj tednih naučil slovensko, pozneje še italijansko, seznanil pa se je tudi s stičnimi furlanskimi govori. Po dveh mesecih priprav je junija 1872 začel popisovati kraške in notranjske govore med Gorico in Postojno (Dornberk, Prvačina, Branik (Rihemberk), Male Žablje, Križ, Cesta, Ajdovščina, Otlica, Dol, Vipava, Podbrje, Podnanos (Šembid), Razdrto), avgusta (med zdravljenjem na Bledu) in septembra gorenjščino v okolici Bleda in Bohinja (Vrba, Smokuč, Begunje, Lesce, Gorje, Poljšica, Bled, Bohinjska Bela, Gorjuše, Koprivnik v Bohinju, Podjelje, Jereka, Bohinjska Češnjica, Srednja vas v Bohinju, Studor v Bohinju, Stara Fužina, Laški Rovt, Polje, Kamne, Savica, Brod, Bistrica, Nomenj, Bitnje, Nemški Rovt, Ravne v Bohinju), oktobra in novembra banjško podnarečje, obsoško, tolminsko in cerkljansko narečje z baškim podnarečjem (Kanal, Morsko, Kamenca nad Ložicami, Podmelec, Tolmin, Zatolmin, Tolminske Ravne, Zadlaz, Čadrg, Volče, Čiginj, Grahovo; Zakriž, Cerkno, Poljana, Njivče, Novaki, Poče, Trebenče, Čeplez, Planina, Šebrelje, Jagršče, Lazec, Plužnje, Otalež, Orehek, Bukovo, Zakojca, Hudajužna, Obloke; Porezen, Podbrdo, Stržišče, Koritnica, Rut). Pozneje je odhajal še na kratke odprave v okolico Gorice (Solkan, Pevma, Štandrež, Šempeter, Medana in drugi kraji z območja briškega narečja). Poleg tega je avgusta 1872 v Slovenskem narodu objavil poziv dijakom, učiteljem in drugim izobražencem k zbiranju folklornega gradiva. V njem je ob predstavitvi jezikoslovja (in posebej fonetike) kot vede, ki lahko edina privede do strogo znanstvenih ugotovitev o ljudskem slovstvu, podal prva natančna navodila, kako zapisati folklorno gradivo, da bo uporabno za dialektološke raziskave. Na poziv so se odzvali študent Matej Lutman (Štandrež), duhovnik Anton Klodič (govor Beneških Slovencev), takratni goriški gimnazijci Miha Golob (Rut, Obloke), Miha Vuga (Solkan), Anton Mikuluš (Pevma), Frančišek Borgia Sedej, Janez Jereb, Ivan Eržen, Franc Mavrič (Cerkno), Karel Štrekelj (Kras) in samouk Gašper Križnik (Motnik). Tako se je tudi gradivsko zaokrožilo prvo Baudouinovo zbirateljsko obdobje, ki se je osredotočalo na zahodna slovenska narečja v takratni Avstro-Ogrski. Iz obsežne gradivske zbirke, ki je večinoma še neobjavljena, sta nastali dve fonetični razpravi – Bohinsko-posavskij govor (Bohinjsko-posavski govor, 1877) in Der Dialekt von Cirkno (Kirchheim) (Cerkljansko narečje, 1884) – druga je skupaj s Sprachproben des Dialektes von Cirkno (Kirchheim) (Jezikovni vzorci cerkljanskega narečja, 1885) edino objavljeno Baudouinovo besedilo, ki odraža načrtovano tridelno zasnovo narečnega prikaza. Od drugih izsledkov iz tega obdobja se v Baudouinovih spisih o mešanih jezikih pogosto pojavlja predstavitev jezikovnih razmer v Rutu in okolici z opisom postopnega generacijskega opuščanja nemščine.

Za drugo zbirateljsko obdobje lahko štejemo čas od maja 1873, ko se je na podlagi dotedanjih raziskav, srečanj z govorci nadiškega, terskega in rezijanskega narečja v Gorici ter naraščajočega zanimanja za jezikovnostične (slovensko-furlanske) pojave Baudouin preusmeril k terenskim raziskavam govora Slovencev v takratni Italiji in nabral izhodiščno narečno-etnografsko gradivo, do zadnjega obiska 1901, ki je bil namenjen preverbi terskega narečnega gradiva. Tudi tu je gradivo zajel s sorazmerno gosto mrežo popisovalnih točk: vse vasi in zaselki v Reziji, trinajst krajev v Terski dolini in šest v Nadiških dolinah, svoj fonetični zapis pa izboljševal s preverjanjem in dodatnim zapisovanjem ob naslednjih obiskih (v Reziji 1877, 1890, 1892, 1893, v Terskih dolinah 1901). Ob zgodnjem delu Opyt fonetiki rez’janskih govorov (1875), prvi znanstveni monografiji, posvečeni glasoslovju kakšnega slovenskega oz. slovanskega narečja, je v zrelih letih sredi osemdesetih let 19. stoletja zasnoval načrt za zbirko Materialy dlja južnoslavjanskoj dialektologii i ètnografii (Gradivo za južnoslovansko dialektologijo in etnografijo), v kateri naj bi po začetnih napovedih – v uvodu k prvemu zvezku ter v korespondenci z Vatroslavom Oblakom in Karlom Štrekljem – izšlo približno deset zvezkov z gradivom iz njegove celotne gradivske zbirke. V času njegovega življenja so izšli trije zvezki (Rez’anskie teksty, 1895; Obrazcy jazyka na govorah terskih Slavjan v severovostočnoj Italii, 1904; Rez’anskij pamjatnik »Christjanske uzhilo«, 1913). Skupaj s četrtim zvezkom (Testi popolari in prosa e in versi raccolti in Val Natisone nel 1873 = Ljudska besedila v prozi in verzih, zbrana v Nadiških dolinah leta 1873), ki je v uredništvu Liliane Spinozzi Monai izšel leta 1988, in zunaj zbirke objavljenimi pisnimi spomeniki s tega območja (dve izdaji rezijanskega katekizma – Rez’janskij katihizis kak priloženie »Opytu fonetiki rez’janskih govorov«, 1875, in Il catechismo resiano, 1894 – ter objava čedajskega rokopisa Latinsko-ital’jansko-slavjanskij pominal’nik XV-go i XVI-go stoletija, sostavlennyj v oblasti terskih Slavjan, 1906) tvorijo neprecenljiv, natančno dokumentiran besedilni vir za obravnavo starejših stanj danes ogroženih slovenskih narečij in izhodišče za folkloristične raziskave tega območja. Razmere na obravnavanem območju dodatno osvetljujejo njegova interdisciplinarno zastavljena besedila Rez’ja i Rez’jane (Rezija in Rezijani, 1876), O slavjanah v Italii (Slovani v Italiji, 1893) in Sull’appartanenza linguistica ed etnografica degli Slavi del Friuli (O jezikovni in etnografski pripadnosti Slovanov v Furlaniji, 1900), v katerih med drugim podrobno opisuje jezikovne razmere na tem območju in položaj slovenske etnične skupnosti v Italiji oz. Avstro-Ogrski.

Glosar cerkljanskega narečja, prvi slovenski znanstveni dialektološki slovar, ki je 1885 izšel v časopisu Archiv für slavische Philologie, je bil dolgo edini Baudouinov objavljeni narečni glosar. Glosar terskega narečja je 2007 izdala Liliana Spinozzi Monai, rezijanski slovar, ki so ga na podlagi rokopisnega rezijanskega glosarja pripravili Nikita I. Tolstoj, Aleksander A. Duličenko in Milko Matičetov, pa še čaka na objavo.

Kot raziskovalec slovenskih narečij je bil Baudouin pogosto ocenjevan predvsem kot avtor teze o neslovenskosti rezijanščine, terščine in nadiščine in ne prav posrečene delitve slovenskih narečij na dva dela na podlagi pojava slovenske narečne palatalizacije (Note glottologiche …, 1881). Svoji tezi o turanski (v zadnji razpravi ugrofinski) podlagi rezijanščine in njenem statusu posebnega slovanskega jezika se kljub nadaljnjemu razvoju teoretičnih pogledov na pojav soglasniške harmonije nikoli ni odrekel. Zaradi arhaičnih razvojnih potez je terščino uvrstil med čakavska narečja, nadiščino pa opisal kot mešani slovensko-hrvaški govor. Razlogi za to ne tičijo samo v preveliki osredotočenosti na pojave jezikovnega mešanja, ampak predvsem v dejstvu, da takrat še ni bila odkrita stopnja sistemskih razlik med slovenskimi narečji. To je najbolj očitno iz Baudouinove obravnave prozodije, ki ne glede na njegovo postopno seznanjanje z narečnimi podatki ter sočasnimi Škrabčevimi in Valjavčevimi ugotovitvami ves čas izhaja iz (zmotne) predpostavke o enovitem prozodičnem sestavu. Po drugi strani je Baudouin ovrednoten kot osrednja osebnost slovenske dialektologije v zadnji četrtini 19. stoletja, kot avtor prvih sintetičnih sodb o slovenskih narečjih (med drugim je prvi opozoril na odvisnost samoglasniške kakovosti od kolikosti, na kateri je pozneje razvojno podobo slovenskega jezika zasnoval Fran Ramovš), pretežno na njegovem gradivu temelji tudi predstavitev zahodnih slovenskih narečij v glavnih jezikovnozgodovinskih in dialektoloških delih iz obdobja med obema svetovnima vojnama (Ramovš, Dialekti, 1935).

Baudouin je svoje jezikoslovno delo vseskozi dopolnjeval z zanimanjem za jezikovne, demografske, politične in socialne razmere v slovenskem etničnem prostoru ter z živahnimi stiki s slovenskimi intelektualci, zlasti z jezikoslovci. Tako kot v drugih okoljih je tudi svoje bivanje med Slovenci pospremil s publicistično dejavnostjo – anekdote s svojih terenskih odprav in pronicljive opise takratnih družbenih razmer je kot podlistek objavljal v goriškem časopisu Soča (1872–73; 1873 združeno v knjižico Nektere opazke ruskega profesorja). Med številnimi Baudouinovimi dopisniki (Gregor Krek, Davorin Trstenjak, Oroslav Caf, Anton Aškerc, Davorin Hostnik, Ivan Trinko, Matija Murko, Janko Kotnik idr.) je treba izpostaviti vsaj tri, na katere je Baudouin vplival bodisi kot neformalni mentor (edini »pravi« Baudouinov učenec je bil Karel Oštir, ki se je leta 1912 v Sankt Peterburgu udeleževal njegovega seminarja) bodisi kot sogovornik pri obravnavi jezikoslovnih problemov. Stiki z Vatroslavom Oblakom in Karlom Štrekljem so tako z metodološkega kot teoretičnega vidika vplivali na nadaljnji razvoj slovenske sinhrone in zgodovinske dialektologije, posredno pa tudi na razvoj slovenistične vede na stolici za slovenščino v Gradcu, patru Stanislavu Škrabcu pa je bil močna opora pri njegovi jezikovnopolitični dejavnosti in postavljanju raziskav knjižnega jezika na znanstvene osnove. Zaradi sodobnega načina raziskovanja jezika skozi besedilo ostaja Baudouinov opus neizčrpen vir za nadaljnje jezikoslovne, etnološke, sociološke in antropološke raziskave.

1887 je postal član krakovske akademije znanosti (Akademia Umiejętności, zdaj Poljska akademija znanosti), 1897 dopisni član ruske akademije znanosti, 1926 član češke akademije znanosti, bil je častni profesor univerz v Kazanu, Tartuju in Varšavi. Za doktorsko delo mu je 1876 ruska akademija podelila nagrado Uvarova.

Baudouin de Courtenay Jan Ignacy Niecisław, poljski jezikoslovec, r. dne 13. marca 1845 v Radzyminu. Srednjo in visoko šolo je dovršil 1866 v Warszawi, se do 1877 izpopolnjeval v Nemčiji in Italiji, postal 1870 v Lipskem doktor filozofije, bil do 1875 docent primerjajoče indoevr. gramatike v Petrogradu, do 1883 prof. za primerjajoče jezikoslovje v Kazani, do 1893 za slov. filologijo v Dorpatu, za primerjajoče jezikoslovje do 1899 v Krakovem in v Petrogradu do 1914, ko so ga radi zahteve, naj se da neruskim narodom v Rusiji najširša avtonomija, odstavili in zaprli, od 1918 v Warszawi. V znanstvenem pogledu izhaja od revolucionarnih nemških mladogramatikov. V spisih, ki jih je objavil v 7 jezikih (tudi slovenskem), se bavi zlasti s problemi fonetike, vzroki jezikovnih izprememb, psihičnimi stranmi jezikovnih dejstev, otroškimi govori, razvojnimi tendencami in podobnim. Med Slovenci je bival večkrat, se slovenščine dodobra naučil, posvečal od 1872 mnogo dela slov. narečjem, zbral bogato slov. dialektološko gradivo v natančni transkripciji, postavil o rezijskih govorih svojevrstno hipotezo ter objavil zlasti: Opyt fonetiki rezjanskih govorov (1875), Rezjanskij katihizis (1875), Rezja i Rezjane (Slavjanskij Sbornik III, 1876), Friul'skije Slavjane (1878), Notte glottologiche (Firenze 1881), Materialy dlja južnoslavjanskoj dialektologiji i etnografiji z rezjanskimi in beneško-slovenskimi teksti ter izdajo dveh rezijanskih rokopisnih katekizmov (1895), Bohinjsko-posavski govor (Otčety, Kazań 1877), Der Dialekt von Cirkno (Jagičev Archiv f. slav. Philologie, VII-VIII, 1884―1885). V slov. jeziku je spisal tudi »Nekatere opazke ruskega profesorja« (Soča 1872–73 in v ponatisu 1873) in dva podlistka v SN (6. avg. in 12. nov. 1872). Iz kazanske njegove šole je izšel med drugimi Bogorodickij, ki je tudi pisal o slov. narečju Bleda. — Prim.: Księga pamiątkowa Zjazdu b. wychowańców b. Szkoly Glównej Warszawskiej w 40-tą rocznicę jej załoženia (Warszawa 1905: seznam Baudouinovih spisov); Księga pamiątkowa… w 50-ą rocznicę (Warszawa 1919); njegov lastni članek »Kazanskaja lingvističeskaja škola« (Žurnal ministerstva narodnago prosvěšćenija 1903, maj, tukaj označuje od njega ustanovljeno znanstveno smer v ruskem jezikoslovju, različno od moskovske Fortunatovljeve); Prace lingwistyczne ofiarowane Janowi Baudouinowi de Courtenay dla uczczenia jego działalności naukowej 1868–1921 (Kraków 1921). Nl.

Baudouin de Courtenay Jan Ignacy Niecisław, poljski jezikoslovec, r. 13. mar. 1845 v Radzyminu, u. 3. nov. 1929 v Varšavi, potomec stare francoske plemiške rodbine. Visokošolske študije je dovršil v Varšavi (1866), potem pa se je v jezikoslovju izpopolnjeval v Pragi, Jeni, Berlinu in Leipzigu, kjer je doktoriral 1870 iz filozofije. Istega leta je postal docent primerjalne gramatike na univerzi v Petersburgu, ker kot Poljak ni smel predavati na porušeni varšavski univerzi. Od 1875 do 1883 je bil prof. za primerjalno jezikoslovje v Kazanu, od 1883 do 1893 za slovansko filologijo v Dorpatu, od 1893 do 1899 v Krakovu, od 1899 do 1914 v Petrogradu, ko so ga odstavili in zaprli, ker se je zavzemal za pravice narodov v Rusiji. Od 1918 do smrti je bil v Varšavi. B. izhaja v znanstvenem pogledu od revolucionarnih nemških mladogramatikov, ki so poudarjali fizično in psihično naravo jezikov. Pisal je v sedmih jezikih, tudi v slovenskem. Na Slovenskem je bil sedemkrat (od 1872 do 1901) in je raziskal predvsem rezijansko narečje. Že na prvi poti se je seznanil s slov. pisatelji in učenjaki [Levstik, Cigale, G. Krek, Jurčič, Trstenjak, Bleiweis, Erjavec, Levec, Škrabec idr.] Raziskal je tudi nadiške in terske govore in v vsakem narečju iskal njegovo tipiko, laksiko, glasovno stanje. Sad tega deda je knjiga Opyt fonetiki rez'janskih govorov (Petersburg 1875), ki je vzorna dialektološka monografija. Sledile so: Rezjanskij katihizis (1875), Rezja in Rezjane (Slavijanskij Sbornik III, 1876), Friul'skije Slavjane (1878), Note glottologiche (Firenze 1881), Materialy dlja južno-slavjanskoj dialektologiji i etnografiji (1895). V tej knjigi (708 str.) je objavil pogovore, pravljice, pripovedke, uganke, pesmi itd. iz Rezije, na koncu pa dva rokopisna rezijanska katekizma. V drugi knjigi Materialov (1904) so Obrazcy jazyka na govorah Terskih Slavjan v severnoj Italiji, v tretji Christjanske Uzhilo od teh Sedan SS. Sacramentu (1913). Pisal je tudi o bohinjsko-posavskem govoru (Kazan' 1877), o rovtarskem narečju okrog Cerkna (Jagićev AsdPh VII–VIII, 1884–85). V slovenščini je spisal Nekatere opazke ruskega profesorja (Soča 1872–73, ponatis Gorica 1873) in dva podlistka v SN (6. avg. in 12. nov. 1872). Njegove razprave so še danes temeljna dala slovanske dialaktologije, čeprav ni imel jasnih predstav o Rezijanih in terskih Slovencih, ki jih je prišteval h kajkavskim Hrvatom.

Prim.: DS 1893, 99 s sl.; SBL I, 27; Mataj 1952, št. 35, 16–19, 2; Franc Jakopin, Jan Baudouin de Courtenay – slovanski dialaktolog, VIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Lj. 1972, 11–23; Marija Cenda Klinc, Ob stoletnici obiska jezikoslovca Baudouina de Courtenaya, KolGMD, Gor 1973, 89–92.

Jem.