Novi Slovenski biografski leksikon
BASTJANČIČ, Matija (Mat(t)hias Bastianschich, Bastian(t)schitsch, Bastianczicz, Bastianchich, Bastian(t)schitz, Bastianschicz, Bastianzhizh), duhovnik, jezuit, pisec (r. 22. 2. 1591, Kamnik; u. 3. 8. 1659, Dunaj, Avstrija).
Šolal se je pri jezuitih v Ljubljani. Njihovo gimnazijo je najverjetneje obiskoval 1601–07. 1605 njegovo ime najdemo med prvimi kongreganisti in svetovalci ljubljanske jezuitske kongregacije Marije Vnebovzete, v naslednjem šolskem letu pa je postal tudi dijaški prefekt kongregacije. V jezuitski red je vstopil 1607 in opravil noviciat v kolegiju v Brnu na današnjem Češkem (1607–09). Filozofijo je študiral v kolegiju v Olomoucu (1609–12). Nato je v jezuitskem kolegiju na Dunaju dve leti poučeval poetiko (1612–14) in eno leto retoriko (1614/15). Z Dunaja je odšel na študij teologije v Gradec (1615–19). Po končanem študiju teologije je bil najverjetneje 1619 v Gradcu ali pa na Dunaju posvečen v duhovnika. 1619/20 je na Dunaju poučeval logiko, naslednje leto fiziko (1620/21) in nato metafiziko (1621/22), hkrati je bil zadnji dve leti tudi prefekt kongregacije blažene Device Marije. Tretjo probacijo je opravil v kolegiju v Celovcu (1622/23). Od tam se je vrnil na Dunaj, kjer je bil 1623–27 profesor sholastične teologije, nekaj časa pa tudi dekan tamkajšnje filozofske fakultete (1624/25 in 1627/28), rektorjev svetovalec, prefekt glavne kongregacije Blažene Device Marije in spovednik študentov. Službo dekana filozofske fakultete je nato opravljal tudi v Gradcu (1627–31), poleg tega je tam tri leta poučeval sholastično teologijo, zadnje šolsko leto pa Sveto pismo. Istočasno je bil rektorjev svetovalec in predstojnik glavne kongregacije Blažene Device Marije. Nato je bil rektor jezuitskega kolegija v Passauu (1631–36), od koder je odšel v Gradec (1636–38), kjer je bil med drugim svetovalec rektorja, knjižničar, kancler, predstojnik Marijine kongregacije in katehist. 1638/39 je služboval v jezuitskem kolegiju v Trnavi, kjer je poučeval sholastično teologijo. V letopisih Avstrijske jezuitske province v obdobju 1639–42 ni naveden. V tem času bi lahko bil cenzor knjig v Rimu; jezuitska enciklopedija nedoločno omeni, da je delo opravljal tri leta. Od 1642 do smrti je deloval na Dunaju, kjer je bil profesor svetega pisma in generalni prefekt visokošolskega študija (1642–50). 1650–53 je ostal prefekt visokošolskega študija in svetovalec, bil pa je tudi spovednik v Pazmaneumu. Poleg tega je bil prvo leto predstojnik pridigarjev in knjižnice ter profesor kazuistike. Za 1651/52 jezuitski katalogi navajajo, da je bil spovednik dunajskega škofa. 1653 je bil izbran za predstojnika dunajske hiše profesov; to nalogo je opravljal do 1656, v tem obdobju je bil tudi svetovalec Avstrijske jezuitske province. Tudi pozneje je deloval v hiši profesov, med drugim je bil spovednik dunajskega škofa (1656/57), svetovalec, spiritual.
Zapisi kažejo, da je bil Bastjančič pomemben člen jezuitskega reda Avstrijske jezuitske province, zato ne preseneča, da ga je Janez Ludvik Schönleben v Orbis universi votorum imenoval »gloria gentis nostrae« (»slava našega naroda«). Jezuitska enciklopedija mu pripisuje avtorstvo dveh del, in sicer Plausus et gemitus Austriae (1649) in Campus liliorum (1649), četudi je za zadnje dokazano, da je bil avtor spisa v resnici Schönleben. K tema dvema Primož Simoniti v Sloveniae Scriptores Latini Recentioris Aetatis dodaja še Fons sapientiae (1648). Govore, ki so nastali ob imenovanju novih bakalavrov in doktorjev teologije, so raziskovalci povezali z Bastjančičem zaradi navedb na naslovnici, da je bil v vlogi promotorja, kar pa ne pomeni nujno, da je tudi avtor govorov in hvalnic. Nesporno pa je Bastjančičevo avtorstvo »eseja« Quaestio regularis, an monasticen professis academici honores conveniant (1649) in kratke pesnitve In vexillum Hassan Bosnensis bassae (1629). Slednjo je Janez Vajkard Valvasor pozneje natisnil v petnajstem zvezku Slave vojvodine Kranjske.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine