Novi Slovenski biografski leksikon
Prve štiri razrede slovenske osnovne šole je obiskovala pri Svetem Ivanu v Trstu (družina se je tja preselila, ko ji je bilo dve leti), nato je šolanje nadaljevala v središču mesta v italijanski meščanski šoli. 1882 se je vpisala na učiteljišče v Gorici ter ga 1886 končala z maturo v slovenskem in italijanskem učnem jeziku, ki jo je opravila z odliko. Poleg mature je opravila tudi izpit iz hrvaščine in nemščine. Poučevala je na Proseku (1886–87) in pri Sv. Ivanu (1887–99). V času službovanja pri Sv. Ivanu je bila med ustanoviteljicami prve ženske podružnice narodnega društva sv. Cirila in Metoda (1887), do poroke 1899 je tam opravljala tudi nalogo tajnice. V zakonu je rodila sedem otrok (1901–09), dva sta umrla v zgodnjem otroštvu. Januarja 1919 se je njen mož, ki je po prvi svetovni vojni ostal brez službe, na povabilo direktorja ljubljanske pošte odselil v Ljubljano. Sama je z otroci ostala v Trstu, kjer je skrivaj poučevala slovenščino, zaradi česar so jo karabinjerji pogosto zasliševali. To in predvsem družinske razmere so jo prisilile k odhodu iz Trsta. Septembra 1919 se je z družino preselila v Ljubljano, kjer je sodelovala z različnimi ženskimi društvi (Splošno slovensko žensko društvo, bila je tudi med ustanoviteljicami društva Kolo jugoslavenskih sestara). Predavala je na različnih prireditvah ženskih društev, na shodu za nravni prerod (1922) in na jugoslovanskem abstinentskem kongresu (1927). 1931–34 je bila odgovorna urednica Ženskega sveta.
1889 si je začela dopisovati z Jankom Kersnikom, ki je postal njen literarni mentor, ideal pisatelja in moškega; njuna medsebojna platonična ljubezen jo je zaznamovala za vse življenje. Njen pogum, odločno izražanje stališč in vsestranska kulturna aktivnost niso ostali neopaženi. 1896 je prevzela uredništvo ženskega časopisa Slovenka. Prva številka je izšla 1897, 1899 pa je uredništvo predala Ivanki Anžič Klemenčič, medtem ko se je sama posvetila družinskemu življenju. Kljub podpori kulturnikov in narodnjakov, še posebno Simona Gregorčiča, Frana Podgornika in Ivana Trinka Zamejskega, urednikovanje Slovenke ni bilo lahka naloga. K reviji ji je uspelo pritegniti ugledne literarne ustvarjalce (Antona Aškerca, Viktorja Bežka, Engelberta Gangla, Frana Goestla, Simona Gregorčiča, Antona Medveda, Iva Šorlija idr.) in k pisanju vzpodbuditi nove talente (Frana Saleškega Finžgarja, Lojza Kraigherja, Etbina Kristana, Franca Ksaverja Meška), še posebno pisateljice in pesnice, saj je v Slovenki videla »vadnico pesniškega naraščaja«. V Slovenki je svoje prvo pripovedno prozno besedilo objavila Zofka Kveder, v njej so svojo literarno pot začele tudi Marica Gregorič, Vida Jeraj, Marica Strnad, Kristina Šuler idr. Bila je izjemna organizatorka, ki je s svojo uredniško politiko izogibanja skrajnostim omogočila polemiko med zagovorniki sicer nasprotujočih si stališč. Za literarni del je bil njen zgled Ljubljanski zvon. Objavila je tako članke s področja književnosti in umetnosti kakor besedila, povezana z ženskimi in družbenimi temami. Revija je imela tudi gospodinjske nasvete. Iz listnice uradništva je mogoče razbrati, kakšni so bili uredničini pogledi na literaturo in kako je opogumljala mlade talente k sodelovanju. V Slovenki se je uveljavila tudi kot prevajalka (Mihaela J. Lermontova, Aleksandra S. Puškina, Ivana S. Turgenjeva, Heinricha Heineja).
Že na učiteljišču je začela pisati prozo. Prvo besedilo, ki ga je namenila javnosti, je z naslovom Ana poslala v Ljubljanski zvon, kjer je s popravki, ki ji jih je predlagal Janko Kersnik, izšlo kot Moja prijateljica (1889). V Ljubljanskem zvonu je objavila šestnajst besedil, zadnje 1901. Objavljala je še v Edinosti, Slovanskem svetu, Slovanu, Slovenki, Slovenskem narodu, Soči, Slovenskem braniku, Ženskem svetu in v Vestniku Šolske družbe sv. Cirila in Metoda oz. Koledarju Šolske družbe sv. Cirila in Metoda. Najprej je bil njen zgled evropski sentimentalni roman, pozneje slovenski realistični pisatelji, še posebno Janko Kersnik. Iz stritarjanskega sentimentalizma je prešla v poetični realizem, v zadnjih literarnih besedilih, ki jih je objavila v Ljubljanskem zvonu, pa se je približala zmernemu realizmu in naturalizmu. Nekaj otroških in mladinskih kratkih besedil je izšlo v Zvončku (1911–17, s presledki), Kraljeviču Marku (1924–25) in Mladem Jutru (1931–34). Njeno literarno ustvarjanje odlikuje raznolika fabulistika. Snov je našla v tržaškem mestnem in primestnem okolju, kot protagonistke izstopajo učiteljice, predstavljen je predvsem njihov čustveni svet, ljubezen je največkrat neuresničljiva (moške figure so nadpovprečni, starejši, nedosegljivi moški) in povzroča trpljenje, izteče se v tiho resignacijo. Upoveduje tudi socialno tematiko in velemestno revščino, a tudi meščansko dvojno moralo. Njena besedila poudarjajo pomen narodne zavesti. Literarne osebe se pogovarjajo o svobodni ljubezni in meščanskem zakonu, o temah, ki so bile zelo aktualne konec 19. stoletja, a so se šele začele pojavljati v slovenski književnosti. Upovedene so v številnih njenih literarnih besedilih, še posebno v romanu Fatamorgana, v katerem je prikazala duhovnika, ki ne skriva svoje ljubezni, lezbično platonsko ljubezen in samsko materinstvo. V hrvaščino je bila prevedena novela Portretič iz života (Najbolje slovenske novele, Zagreb, 1913).
Kot publicistka se je najprej uveljavila v časopisu Edinost, kjer je marca 1888 objavila svoj prvi članek Naše ženstvo. V njem je poudarila vlogo žensk, še posebno mater, pri vzgoji narodnozavedne mladine, ki z rabo slovenskega jezika otroke navdušujejo za materinščino in ljubezen do naroda. V svojih podlistkih in člankih je pogosto poudarila pomen slovanske ideje in nagovarjala ženske k branju slovenske književnosti. Pisala je o Dostojevskem (1894) in Tolstoju (1894). V tem času je objavljala tudi v Slovenskem narodu in Soči. V Slovanskem svetu se je postavila v bran Francetu Prešernu, Josipu Stritarju, Josipu Jurčiču, Simonu Gregorčiču in Antonu Aškercu, ki jih je ostro napadal teolog Anton Mahnič v Rimskem katoliku. Na njeno pisanje se je Mahnič odzval, kakor je sam zapisal, »v smešno resnem tonu« v članku, v katerem skoraj vsak stavek razkriva njegov strah pred izobraženkami, ki ga skriva za na prvi pogled lahkotno šaljive, a v resnici grobo mizogine in žaljive izjave. Čeprav se je Marica Nadlišek odzvala na njegov pisanje z resnimi argumenti, jo je imenoval »zala, nežna stvarca«, »amazona Marica«, »ženska furija« »naša Marica« in »Marička«. V konflikt je prišla tudi z navdušenci za naturalizem, ki ga je zavračala (Literarno pismo, Slovanski svet, 1895; Dve, tri v odgovor gospodu Govekarju, Edinost, 1896), a hkrati zahtevala svobodo branja in pisanja (Naš literarni boj, Edinost, 1896).
Poudarila je tudi problem bralne kulture Slovenk ter jih nagovarjala k branju in ustvarjanju slovenske književnosti. Glede t. i. ženskega vprašanja je imela precej konservativne nazore. Čeprav se je zavzemala za boljši položaj žensk v družbi, je pri tem ostajala zvesta tradicionalnim pogledom na žensko kot mater in ženo, zmerno je nasprotovala klerikalizmu, a še vedno zagovarjala verska in moralna načela krščanstva. Kot urednica je objavila tudi bolj radikalne članke, a se je od njih distancirala. Napisala je še številne biografske članke in prispevke o vzgoji otrok, alkoholizmu, šolstvu (Slovenski Branik, 1912–03, Prerod, 1922, Učiteljski tovariš, 1922, Slovenski narod, 1923), prispevala predstavitve evropskih pisateljic v Ženski svet ter ustvarila nekaj kratkih mladinskih besedil. Za Ljubljanski zvon je pripravila dva prevoda iz italijanščine (noveli Antonia Fogazzara Slepčeva oporoka in Srebrni križec, Ljubljanski zvon, 1900).
1927 je napisala svojo avtobiografijo, 1938 jo je predelala in pripravila za objavo, kar se je zgodilo šele po njeni smrti (Razgledi, 1948). Sredi tridesetih let 20. stoletja je na pobudo Ivana Prijatelja izbor svojih spisov ponudila Tiskovni zadrugi, vendar brez uspeha (prim. korespondenco z Ivanom Trinkom Zamejskim).
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine