Novi Slovenski biografski leksikon
BARLA, Mihal (Barla Mihály, Mihael Barla, Miháo Barla), pesnik, prevajalec, evangeličanski duhovnik (r. 4. 9. 1777, Murska Sobota ; u. 4. 2. 1824, Kővágóörs, Madžarska).
Osnovno šolo je obiskoval na Hodošu, 1793 se je vpisal na evangeličanski licej v Šopronu, kjer je bil dejaven v dijaškem madžarskem slovstvenem društvu (Magyar Társaság), v katerem je opravljal delo knjižničarja, blagajnika in tajnika; že kot dijak je pisal in objavljal romantično vzneseno domoljubno liriko v madžarskem jeziku. 1803–07 je študiral na univerzi v Jeni, kjer je bil član univerzitetnega mineraloškega društva. Po študiju se je zaposlil kot učitelj in nato ravnatelj v protestantski latinsko-madžarski srednji šoli v Szentlőrincu v županiji Tolna. Od konca 1810 do smrti je bil duhovnik v Kövágóörsu blizu Blatnega jezera. 1820 je prevedel in izdal verzificirane svetopisemske zgodbe in molitve evangeličanskega superintendenta Jánosa Kisa z naslovom Diktomszke, versuske i molitvene kni'zice za to málo sôlszko deco. V tem molitveniku je uvedel črke za prekmurske diftonge: ‹â› za ai, ‹ê› za ei in ‹ô› za ou. To pisavo so od njega prevzeli tudi drugi prekmurski pisci 19. stoletja razen Jožefa Košiča in Jožefa Borovnjaka; jezikoslovci mu pripisujejo uvedbo izvirne sestavine prekmurskega črkopisa.
Na pobudo in z denarno pomočjo superintendenta Janosa Kisa je 1823 v Šopronu izdal pesmarico Krscsanszke nôve peszmene knige szprávlene evangyelicsánszkim gmainam, ki je močno vplivala na razvoj knjižne prekmurščine v 19. stoletju. Gre za predelan Nouvi graduval Mihala Bakoša. V predgovoru, datiranem s 4. januarjem 1821, pravi, da so pesmi »szprávlene v-csísztom Szlovenszkom jeziki«. Knjiga je razdeljena na pet delov: 1. Peszmi na te prednyejse Szvétke; 2. Od vere návuka; 3. Právo Krszcsanstvo; 4. Hválodávanye i prosnye vu vszáke féle sztávi i szpodôbi; 5. Na gvüsno vrêmen szlisajôcse Peszmi. V kratkem, jedrnatem predgovoru je Barla nasprotoval vsebini in jeziku v Bakoševem Nouvem Gráduválu, četudi je ohranil Bakoševo razdelitev po cerkvenem letu, izpustil pa poglavja o sveti Trojici in himnah. Spretna je verzifikacija, ritem je ubran po naglasih. V pesmih se razlikuje od Bakoša. Čeprav je tu in tam ohranil kako njegovo, jo je skrajšal ali prevzel in predelal le njen začetek, nadaljeval pa po svoje. Večino pesmi je prevedel iz madžarščine ali priredil na novo. Bistveno je spremenil staro ortografijo z odpravo dvoglasnikov. Čeprav se je zavestno izogibal kajkavskim oblikam, je ohranil pisavo král, redko kak deležnik in utrjene termine kot odküpitel, preszvetitel itd. Prizadeval si je ustvariti ali prirediti vrsto novih izrazov kot dugotrplivoszt, vgresénye, oszmejôcsim, nádavek, naprejplacsárov, dr'zánye itd. Od prejšnjih in poznejših pisateljev se najbolj razlikuje glede pisave preteklih deležnikov na l, lahko bi rekli, da jih je približal knjižni slovenščini, bolj verjetno pa je le sledil etimologiji, kot dokazujejo drugi primeri (szrdcze, zdühávanye, krscsanszki), ker piše: szpravio, dario, ponizio, naredio. Kakor je Barla v jezikovnem in vsebinskem pogledu bistveno opustil tedanje izročilo svojih predhodnikov, tako se je z zavestnim prizadevanjem za red in novosti postavil ob stran Števanu Küzmiču. Zaradi znanja tujih jezikov, prevajalske dejavnosti in rokopisne priprave slovnice v maternem jeziku se je zanj zanimal Jernej Kopitar. Novo, temeljito predelano izdajo pesmarice je z naslovom Krsztsanszke czerkevne peszmi izdal Janoš Kardoš 1848.
Barla je v madžarščino prevajal nemške pesmi Ewalda Christiana von Kleista in tudi sam pesnil v madžarščini. Napisal naj bi tudi prekmursko slovnico, ki ni ohranjena.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine