Bamberg, Otomar (1848–1934)

Otomar Bamberg je sprva obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani (1858–62), ki je zaradi očetove smrti ni dokončal. Na željo deda Ignacija Kleinmayra je odšel na izobraževanje v Nemčijo. V Augsburgu se je izobraževal v tiskarni Kremer'sche Druckerei in knjigarni Johanna Friedricha Schmidta. Že konec 1865 se je vrnil v Ljubljano in se zaposlil v podjetju pokojnega očeta, v katerem se je tedaj kot tiskarniški faktor zaposlil tudi Karel Rüting, ki je pozneje imel izjemno pomembno vlogo pri razvoju tiskarne. Star komaj enaindvajset let je 1869 prevzel vodenje tiskarne, založbe in knjigarne. Podjetje je vodil zelo ambiciozno. Podaljšal in nadzidal je tedanje tiskarniško poslopje v Kolodvorski ulici, kupil nove tiskarske in knjigoveške stroje ter popolnoma spremenil dotedanjo organizacijo dela. Da bi pridobil prostor za nove stroje, je odpremo izdelkov premestil iz tiskarne. Stare plinske svetilke je nadomestil z novimi, ki jih je pozneje med prvimi v Ljubljani zamenjal z električnimi. Za proizvodnjo električne energije je uporabljal dva parna stroja. Ustanovil je svojo knjigoveznico, ki jo je sprva vodil Ivan Bonač, pozneje eden najpomembnejših slovenskih veleindustrialcev. Ko so s širjenjem proizvodnje prostori postali premajhni, je 1907 po načrtih arhitekta Maksa Fabianija na vogalu Dalmatinove in Miklošičeve ulice dal zgraditi palačo v modernističnem slogu, ki je bila tudi na zunaj oblikovana kot hiša tiska. Na fasadi pod nadstreškom Bambergove hiše, kot se ta imenuje še danes, so keramične reliefne podobe oseb, povezanih z razvojem tiska. V letih pred prvo svetovno vojno je podjetje zaposlovalo okrog osemdeset delavcev, od tega približno polovico kvalificiranih tiskarjev. 1919 je Bamberg podjetje prodal delniški družbi Štampa, ta pa že naslednje leto Delniški tiskarni, ki je delovala do 1947.

Sprva je Bamberg tiskal in izdajal samo nemške knjige in časopise, od osemdesetih let 19. stoletja pa tudi vse več slovenskih učbenikov in literarnih del, mdr. prvo izdajo Erotike Ivana Cankarja (1899) in dela drugih slovenskih književnikov, npr. Josipa Stritarja, Frana Levstika, Franceta Prešerna, Simona Gregorčiča, Antona Aškerca, Otona Župančiča idr. Imel je prijateljske odnose s predstavniki slovenske literarne moderne, zlasti s Cankarjem, in slovenskimi likovnimi umetniki, ki jih je pogosto podpiral kot kulturni mecen. Del korespondence in drugega gradiva, povezanega s slovensko kulturno zgodovino, se je po njegovi zaslugi ohranil in je danes dostopen v rokopisnem oddelku NUK v Ljubljani. Bamberg je s kakovostnimi izdelki vplival na razvoj slovenskega tiskarstva. Bil je tudi tehnično ustvarjalen. Najsodobnejših tiskarskih strojev in naprav ni le kupoval, temveč jih je želel sam ali s sodelavci izboljšati. Mdr. je z Edmundom Weinholdom izumil in v več državah patentiral pisalni stroj za pošiljanje šifriranih sporočil. Med tiskarji je užival velik ugled. Daljšo dobo je bil je predsednik Društva tiskarjev v Ljubljani.

Bamberg Otomar, tiskar in knjigar, r. 22. jan. 1848. v Lj. (sin Fedorja B., soustanovitelja tvrdke »Ign. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg«). Izučil se je pri Manzu v Augsburgu ter postal 1869 v Lj. šef podjetja, ki mu je tiskarno, združeno s knjigoveznico, opremil z modernimi stroji ter postavil po Fabianijevih načrtih obsežno palačo; bil je do 1918 predsednik Društva tiskarjev v Lj. Tiskal in zalagal je izprva večinoma nemške knjige, od 80 tih let pa v večjem obsegu tudi slovenske (ljudsko- in srednješolške knjige. Stritarja, prve Aškerčeve zbirke, 2. izd. Gregorčiča, Levstika, Tavčarja, 1. izd. Cankarjeve Erotike, ilustr. in ljudsko izd. Prešerna, Župančičeve Samogovore itd). Tiskarna je postala 1919 »Delniška tiskarna, d. d. z o. z. v Lj.«, knjigarno pa je 1922 prevzela delniška družba z o. z. — Prim. Radics, Festnummer der österr.-ung. Buchhändler-Correspondenz 1910, II, 65. Šr.