Baloh, Ivan (1873–1954)

Baloh Ivan, pisatelj, r. 17. avg. 1873 v Sp. Šiški pri Lj. Študiral je gimnazijo in bogoslovje v Lj. do 1897, kaplanoval po raznih krajih Kranjske, od 1924 ekspozit v Harijah pri Ilir. Bistrici. Kot osmošolec je bil predsednik liter. zadruge (udje Štefe, Cankar, Kette, Dermota, Lončar), v bogoslovju predsednik »Govorniških vaj«. Pisal je v časopisih (Rodoljub, pod psevdon. Ivanov; dun. dij. list Vesna, pod psevdon. Ivan; Domoljub; dij. list Zora na prošnjo Kreka; Slov. list; Slovenec; Edinost; Danica; goriška Mladika; Gor. Straža; Čuk na palci) pripovedne, politične, satirične listke in večinoma priložnostne pesmi, v Duh. pastirju cerkv. govore, izdal knjigo »Črtice« (Kamnik 1905) in prizor »Kmet in fotograf« (v knjižnici Slov. kršč. soc. zveze). Mnoge spise je ponatisnil »Amer. Slovenec«. B.-ova oblika je ljudska, smer versko-vzgojna in domoljubna. V župnijah, kjer je bil nastavljen, je deloval tudi gospodarsko-organizatorično in podpiral mlade talente (slikar Fr. Kralj). — Slika: KGM 1922, 38. *

Baloh Ivan, pesnik in pripovednik, duhovnik, r. 17. avg. 1873 v Spodnji Šiški pri Lj., u. 21. okt. 1954 v Brescii v Severni Italiji. Bil je iz obrtniške družine. Osn. š. obiskoval v domačem kraju, gimn. (1885–1893) ter bogoslovje (1893–1897) v Lj. Ord. 23. jul. 1896. Služboval je kot kaplan v krajih: Kostanjevica (1897–1900), Šmarje (1900–1901), Kranjska gora (1901–1903), Mengeš (1903–6), Dobrepolje (1906–9), Stara Loka (1909–11), kot ekspozit (vikar) v Zagorju pri Pivki (Šempeter na Krasu 1911–24), od 1925 do 1934 spet v Jugoslaviji (?), 1934 odšel v Brescio v dom za oslabele duhovnike. Literarno se je začel udejstvovati že v gimn. (črtice, pesmi, povesti). Bil je med ustanovitelji dijaškega društva Zadruga, ki je v tako tesni zvezi z rojstvom slovenske moderne poezije, saj so bili v njem člani naše moderne. Zadrugi je bil celo predsednik (1891–92). Z literarnim delom je nadaljeval tudi v bogoslovju. Bil je urednik Govorniških vaj. Prvi njegov tiskani tekst je Kako je Grobkov Matevžek hudiča ujel (Rodoljub III/1893, 18. 11.). Kasneje je bil sodelavec cele vrste časnikov, revij in zbornikov, tako: Vesne, Zore, S, Slovenskega lista, ZG, Pomladnih glasov, Dm, Našega lista, GN, Ameriškega Slovenca, Slovenskega gospodarja, Ilustrovanega glasnika, E, M, Bg, Mladega lista, koledarja Ave Maria, D, Novega sveta, KolGorM. Kot kaplan v Mengšu je izdal v Kamniku knjigo Črtice (1905). V S je objavil nekrolog o Gregorčiču ter opisal svoj obisk pri pesniku (1906, št. 280, 1/2). Na zborovanju Slomškove zveze v Vipavi je imel predavanje o Medvedovih poezijah (5. jun. 1913), kasneje objavljeno v S; napisal je tudi članek Spomini na zadrugo, Ivana Štefeta, Cankarja in drugo (S LVI/1928, 1, 19; objavil tudi Kettejevo pesem: Pesem pojem...). Iz zadnjih let življenja je znano, da je še vedno pisal pesmi. Ob neki priložnosti mu jih je bolničar v Brescii raztrgal kakih 120 (po pripovedovanju duh. Ivana Kenda, ki je bil skupaj z Balohom, dr. Rudiju Klincu).

Prim.: Bibliografija razprava, članaka i književnih radova, 1. Zgb 1956, 315–6; France Koblar, Simon Gregorčič, Lj. 1962, 179, 421; isti, Člani ljubljanske dijaške Zadruge, SR III/1950, 156 in passim; F. Dobrovoljc, B. I., Leksikon pisaca Jugoslavije, I, Novi Sad 1972, 139 (s sl.); P. Perko, Črtice, DS XVIII/1905, 693; V. Korun, I. B., Črtice, Slovan IV/1905–6, 58; KolGorM 1922, 38; Ročni kažipot 1923; PDk 1959, št. 12.

Brj.