Novi Slovenski biografski leksikon
BAJŽELJ, Ivan (Janez Bajželj), šolnik (r. 3. 3. 1877, Kranj, Stražišče; u. 21. 3. 1937, Ljubljana). Oče Jakob, posestnik, mati Apolonija, r. Ješe. Sin Uroš Bajželj, montanist.
Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani (1888–90) in Kočevju (1890–93), nato ljubljansko učiteljišče (1893–97). Služboval je na Jesenicah (1897–1901), rudniški šoli v Idriji (1901–05) in idrijski realki (1905–18). Vmes je obiskoval tečaj za učitelje telovadbe na Dunaju (1903–05). Izpit za pouk telovadbe na srednjih šolah in učiteljiščih je opravil 1905. Po prvi svetovni vojni je služboval na realni gimnaziji v Ljubljani (1919) in v Zdravstvenem odseku za Slovenijo in Istro (1920–22). V obdobju 1922–30 je bil učitelj telovadbe na učiteljišču in v Narodnem domu (1930–32), nato se je upokojil.
Pri društvu Sokol je začel delovati že v Idriji. Pisal je članke o pouku telesne vzgoje, 1906 pa je iz češčine prevedel knjigo Jana Krena o javnem telovadnem nastopu. V Popotniku je naslednje leto objavil obsežen članek o šolski telovadbi, v katerem je poudarjal njen pomen za krepitev telesa in zdravja ter pomen telovadbe na prostem, ki naj ne bo zgolj priprava za vojaščino. 1919 je bil vodja posvetovanja, ki ga je sklicala Slovenska sokolska zveza, sestavil je tudi predlog za reformo pouka telesne vzgoje, ki so ga sprejeli. Vlada je 1920 ta predlog sprejela in uvedla pouk telovadbe po sokolskem sistemu.
V članku v Učiteljskem tovarišu (1919) je predlagal ustanovitev dvoletne šole v Beogradu, ki bi izobrazila učitelje za pouk telesne vzgoje na srednjih šolah. 1920 je napisal knjigo Vaje na bradlji, 1925 pa je iz češčine prevedel Vežbe za deco avtorjev Dragotina Šulceja in Miroslava Vojnovića. Knjigi je dodal slovarček sokolskih telovadnih izrazov. Po upokojitvi je nameraval pisati knjige za pouk telesne vzgoje na osnovnih šolah za vse štiri razrede. Izšla je le prva knjiga za prvi razred Vesele ure (1934), ki je postala pomožni učbenik na učiteljiščih. V praktičnem delu knjige je opisal štiriintrideset telovadnih vaj in pet primerov za javne nastope. Po izidu te knjige je o knjigi in telovadbi v šolah predaval na zborovanjih učiteljskih društev.
Pisal je tudi v Sokolskem glasniku, Popotniku, Učiteljskem tovarišu in v revijah, ki jih je urejal (Sokol 1919, skupaj z Engelbertom Ganglom in Stanetom Vidmarjem, Sokolič 1920–30, Naša radost 1925–30, Soko 1931–32).
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine