Novi Slovenski biografski leksikon
Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu (maturiral 1884). Po končanem bogoslovju v Ljubljani (posvečen 1888) je služboval kot kaplan v Metliki (1889–91), Škocjanu pri Mokronogu (1891–92), Trebnjem (1892–97) in Radovljici (1897–99), od 1899 pa kot župnik v Velikih Brusnicah, Podkumu (prej Št. Jurij pod Kumom) (1900–19) in od 1919 do smrti v Lescah.
Že v bogoslovju se je pod vplivom umetnostnega zgodovinarja Janeza Flisa in kulturnega zgodovinarja Jožefa Smrekarja navdušil za cerkveno umetnost. Kjer je služboval, je risal načrte cerkva, študiral njihovo stavbno zgodovino in konservatorsko problematiko. V njegovih mapah se je po večdesetletnem načrtnem delu nabralo obsežno gradivo o več sto cerkvah. Mdr. je izmeril in narisal zagrebško in gornjegrajsko katedralo, vse ljubljanske in večino pomembnejših gorenjskih cerkva ter še mnoge druge. Ob preučevanju stavbne dediščine je tudi sam pripravil številne načrte za novogradnje, zlasti za manjša gospodarska poslopja in društvene domove. Načrtoval je tudi zahtevnejše gradnje. Župnijska cerkev Lurške Matere Božje na Polšniku je bila 1904 zgrajena po njegovih načrtih. Zanimal se je tudi za slikarstvo in zbiral podatke o starejših slovenskih in na Slovenskem delujočih tujih umetnikih. Kako temeljito je bilo njegovo poznavanje umetnostnozgodovinske problematike, pričajo njegova pisma Viktorju Steski (Štiri pisma župnika Franca Avsca, Zbornik za umetnostno zgodovino, 20, 1944, 137–141). Njegov načrt za umetnostnotopografski opis Radovljice in okolice je žal ostal neuresničen. Dragoceno gradivo, ki ga je zbral z obsežnim in načrtnim terenskim delom, se je delno ohranilo. V krajih, kjer je služboval, je pogosto sodeloval pri gradnji in vzdrževanju komunalnih objektov in naprav (ceste, vodovodi, šole, društveni dom v Podkumu).
Uveljavil se je kot aktiven član spomeniškovarstvenih društev. 1904–13 je bil častni konservator dunajske centralne komisije za varstvo spomenikov (Zentral-Kommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und Historischen Denkmale), od 1913 zaupnik Deželnega konservatorskega urada za Kranjsko in nato Spomeniškega urada za Slovenijo. Opazen je bil tudi njegov delež v protialkoholnem gibanju na Slovenskem. 1905–06 je urejal glasilo gibanja Piščalka za abstinente, pivce in pijance (od št. 5 dalje) in zanj tudi pisal. Bil je avtor prve brošure v zbirki Protialkoholna knjižnica, ki jo je društvo Abstinent začelo izdajati 1906. Nekateri prispevki vsebujejo elemente satire, kar kaže na njegov literarni talent.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine