Aškerc, Anton (1856–1912)

Ni do konca dognano, ali se je Aškerc (prvorojenec) res rodil v materini domači hiši na Globokem (št. 15; hiša je že razpadla), kjer so po družinskem izročilu živeli njegovi starši po poroki 1854–58. V rojstni knjigi je zapisano, da je bil Aškerc rojen v očetovi hiši na Senožetah (št. 5; Hrušovarjeva domačija), v kateri se je družina za stalno naselila po rojstvu drugega otroka (1858) in kjer se jih je rodilo še pet. Aškerc je v njej preživel otroštvo, zlasti čas do 1868, ko mu je umrla mati, zato je bila zanj kot rojstna hiša. Slovensko osnovno šolo je obiskoval v Šmarjeti pri Rimskih Toplicah 1865–68 (1.–3. razred), v Celju 4. razred nemške osnovne šole 1868/69 (po odločitvi očeta, člana krajevnega šolskega sveta, in učitelja Jožeta Kokolja, ker sta hotela Aškercu odpreti pot k nadaljnjemu šolanju) in osem razredov gimnazije 1869–77. Študiral je teologijo 1877–81 na bogoslovju v Mariboru; posvečen je bil že konec 3. letnika 1880). Za duhovništvo se je odločil po realni presoji gmotnih možnosti in na željo domačih, zlasti tete Agate (Ajtke) Aškerc, ki mu je delno nadomeščala pokojno mater. Podpirala ga je med študijem, ko je postopno postala lastnica domačije svojega dobrodušnega brata, Aškerčevega očeta, ki ni bil spreten gospodar. Aškerc se je tolažil, da bo lahko tudi na bogoslovju našel priložnost za razčiščevanje dvomov ob primerjanju tradicionalnega (z naivno vernostjo obteženega) mišljenja in spoznanj sodobne znanosti. Bil je kaplan v različnih krajih: 1881–83 v Podsredi, 1883–89 v Šmarju pri Jelšah, 1889–91 v Juršincih, 1891–92 v Vitanju, 1892 v Šmarjeti (pri Rimskih Toplicah; tu ga je obiskal pesnik Simon Gregorčič; Aškerc ga je na povratku pospremil prav do Ilirske Bistrice, v Ljubljani pa sta se spotoma skupaj fotografirala), 1892–94 v Mozirju in 1894–98 v Škalah (pri Velenju). Spomladi 1898 je bil na lastno prošnjo upokojen. Po dogovoru z ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem je zaprosil za službo arhivarja na ljubljanskem magistratu; do julija 1898 je med čakanjem živel v Celju, potem je bil začasni arhivar v Ljubljani, stalni pa od decembra 1899 do smrti (umrl je zaradi kapi v ljubljanski deželni bolnišnici). Urejal je arhivalije, ustanovil magistratno knjižnico in naročal slovenske periodične publikacije iz drugih avstrijskih dežel in zamejstva, s čimer je dopolnil fonde ljubljanske licejske knjižnice, ki je lahko zbirala publikacije samo z območja Kranjske. 1904–12 je pisal o različnih dokumentih iz zgodovine Ljubljane (zlasti iz časa francoske Ilirije) v Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko (1905, 175: Krstna imena v ljubljanskem mestnem arhivu) in Carnioli (1910, 222–226: Ljudsko šolstvo v ljubljanskem okrožju l. 1810), ki jih je našel pri urejevanju ljubljanskega mestnega arhiva. V Ljubljani je imel malo prijateljev, npr. publicista Vatroslava Holza in Ivana Hribarja, po 1900 pa se je družil in o kulturi diskutiral s skladateljema Gregorjem (Gojmirom) Krekom in Jožefom Prochásko ter slavistom Josipom Westrom, ki je pietetno poskrbel za ohranitev Aškerčeve zapuščine, npr. za posmrtni natis pesnitve Atila v Emoni.

Bil je na mednarodnih srečanjih v Pragi: 1885 ob tisočletnici smrti sv. Metoda (tam je po Levčevem priporočilu navezal stik z Janom Legom; obiskal je tudi Velehrad) in 1907 na kongresu svobodnih mislecev (izvoljen je bil za enega od podpredsednikov). Obiskal je številne dežele: 1886 Hrvaško (Ðakovo s Strossmayerjevo katedralo v Slavoniji), Bosno (Sarajevo), Srbijo (Beograd); 1889 Slovaško, kamor je pripotoval prek Budimpešte, Poljsko (Krakov); 1893 Bolgarijo (tu se je na poti iz Turčije ustavil pri stenografu Antonu Bezenšku), Turčijo (Cari¬grad); 1899 Italijo (Benetke, Capri, Firence, Neapelj, Pompeji, Rim); 1901–02 Rusijo (z obiskom Kijeva, Moskve, Sankt Peterburga in Sevastopola 1901 ter Krima in Kavkaza 1902 se mu je izpolnila velika želja (1903 je objavil Dva izleta na Rusko)), 1903 Francijo (Pariz), 1906 Egipt, 1908 Grčijo (Atene, Korint, Olimpija).

Po pričevanju sošolcev v gimnaziji ni pisal pesmi. V narodnem navdušenju in protinemškem razpoloženju se je pridružil nekoliko starejšemu Antonu Bezenšku in sošolcem Josipu Topolovšku, Jožetu Smodeju, Lovru Požaru, Janku Košanu, ki so se zbirali na bolj ali manj tajnih »slovenskih večerih« v gostilnah, ni pa mogel hkrati z njimi na univerzo. Že po petem razredu gimnazije si je začel oblikovati pogled na svet; da bi si poglobil in razširil tradicionalistično, pretežno humanistično usmerjeno znanje, ki mu ga je nudila šola v podeželskem mestecu, si je v snopičih kupoval poljudni leksikon in se seznanjal tudi z dosežki prirodoslovnih znanosti. Zametki poznejše miselne usmerjenosti s poudarkom na prepričanju, da se samo veliko ohranja, nepomembno pa utone v pozabo, so vidni v obeh njegovih maturitetnih nalogah, v nemščini z naslovom Sturm Windswirbel fegt die Strassen, Staub und Kehricht mag er fassen, Quadern muss er liegen lassen (verz iz pesmi Auf der Veranda Anastasiusa Grüna) in slovensko Najnovejše iznajdbe noveje dobe v svojem upljivu na omiko človeško.

Prvo objavljeno pesem Sv. Ciril in Metod (Zgodnja Danica, 1877, 94; nepodpisana) je štel za nezrel poskus, zato jo je skupaj s še tremi v Zgodnji Danici, 1880–82 (dve s šifro N. C., eno brez podpisa) v pismih prijateljem in poznejših avtobiografskih zapisih dosledno zamolčeval. Kot prvo je vedno navajal pesem Trije potniki (Zvon, Dunaj, 1880, 193; pod psevdonimom Gorazd, ki ga je pozneje največkrat uporabljal). Verjetno je zbudila v njem pravo izpovedno in ustvarjalno nujo šele neuresničljiva ljubezen do kontese Pie Zabeo z graščine na Fali, ki jo je skupaj z njenima bratoma med počitnicami 1878/79 inštruiral slovenski jezik. V Lipici (rokopisno glasilo mariborskih bogoslovcev, urednik je bil Aškerc) je objavil Sonet (1881, podpis nc) z motivom večne luči. Resneje se je posvetil poeziji šele v Podsredi, ko je v Ljubljanskem zvonu objavil uspelo socialno pesem Anka (1883) ter ljubezenski Javor in lipa (v ciklu Pésni) in Oblaku (obe 1884, pod psevdonimom Nenad), ki so posvečene tamkajšnji učiteljici Ani Pečovnik. Aškerčevo pripovedno pesništvo je ugajalo uredniku Ljubljanskega zvona Franu Levcu, vnetemu za poetični realizem, zato ga je mentorsko spodbujal in mu pomagal ob pripravljanju prve zbirke. Duhovništvo je bilo poslej zanj le služba, ki jo je sicer vestno opravljal, za svoj pravi poklic pa je štel pesniško delo.

Samostojno je objavil prvo zbirko Balade in romance, in sicer prej, kot je prvotno nameraval. Zaradi svobodoljubja, ki ga je izpovedoval v pesmih in polemikah, npr. v članku Slovenčevim »kritikom« (v: Gregorčičevim kritikom odgovor in pouk, 1882, 3–10, podpis duhovnik; prim. Zbrana dela, VII, 1993, 193–201), s katerim se je pridružil tistim, ki so branili Gregorčiča pred napadi škofa Antona Mahniča, se je ta v polemikah (Rimski katolik, 1889, 214–217, 317–327, 428–432) poleg Gregorčiča lotil tudi Aškerca. Z opazko, naj mu »nikar ne pade v glavo kdaj svoje cunje iz Zvonovih letnikov pobrati ter jih v lični zbirki povite slovenskemu občinstvu ponujati« (Rimski katolik, 1889, 327), je Aškerca tako razjezil, da se je kljubovalno odločil izdati zbirko kar s pravim imenom, čeprav je še 1884 (Zbrana dela, I, 335) v pismu Levcu skromno menil, da z njo lahko počaka še najmanj 10 let. V tej zbirki samih balad in romanc so motivi iz burnih časov domače preteklosti (Atila in slovenska kraljica, Ilirska tragedija, venec balad »Stara pravda«), zgodovine slovanskih narodov (Svetopolkova oporoka), svetopisemskih zgodb (Judit), bogatega narodnega izročila (Botra), sodobnega življenja (Boj pri Pirotu) idr. Med pretežno miselnimi je najbolj izrazita Prva mučenica, demonstrativna apoteoza svobodne misli, posebnost pa so parabole, v katerih odkriva svojo življenjsko filozofijo (Čaša nesmrtnosti, Dvorski norec). V najboljših baladah, npr. Mejnik, Brodnik, Godčeva balada, Svatba v Logéh, je razvil tridelno zgradbo s kratko ekspozicijo, z dramatično razvitim dejanjem, jedrnatim in napetim dialogom ter s presenetljivim in zgoščenim koncem. Njegov verz se je osvobodil Stritarjeve in Gregorčičeve metrične uglajenosti, zamenjali so jo trdi, vendar značilni ritmi. Zbirka je bila dokaz, da se je Aškerc – zlasti zaradi Levčevega mentorskega spodbujanja – ob liriku Gregorčiču razvil v mojstra slovenske pripovedne pesmi, kar so ob izidu knjige z navdušenjem priznali vsi, razen verskih gorečnežev z Mahničem na čelu (Rimski katolik, 1890, 231–239). Ti so sleherno Gregorčičevo in Aškerčevo izpoved presojali zgolj z versko dogmatskega stališča in jo zato ozkosrčno odklanjali, kar ga je zelo prizadelo. Pri iskanju izhoda mu je bil najbolj v oporo publicist, mecen in pedagog Pavel Turner, ki je po izidu prve zbirke (1890) sam poiskal stik z Aškercem. Njegovemu okusu je ustrezal realistični ton pesmi; iz pisma Josipu Vošnjaku je razvidno, kako navdušen je upal, da bo Aškerc postal »naš največji pesnik«, in kako mu je ugajalo, da je bil »še v mladostni dobi brez strahu pogumen z devizo: Nedejme se! Vse za narod, svobodno mišljenje in resnico!« (prim. Boršnik, Aškerc, 101). Posredoval mu je moderno literaturo o pozitivnem družbenem razvoju v Evropi, pa tudi o orientalskih verstvih. Aškerc, ki je po Levčevi odložitvi uredništva Ljubljanskega zvona ostal brez literarnega mentorja, je bil Turnerju hvaležen, saj mu je nudil zdravo oporo pri miselnem razvoju in pri življenjskih odločitvah, npr. pri opustitvi duhovniškega poklica.

Lirske in epske poezije so razdeljene na Liriko (cikli: 1. Razni motivi; 2. Iz popotnega dnevnika; 3. Iz pesmarice neznanega siromaka) in Balade, legende, romance. Kljub Mahničevim napadom na nekatere pesmi v Ljubljanskem zvonu je prav te uvrstil na najbolj vidna mesta. Tako je v prvem ciklu na začetku programsko izpovedna Moja muza, na sredini narodnoborbena Mi vstajamo in na koncu pogumna osebnoizpovedna Jaz. V drugem ciklu je samo na novo razporedil 25 bolj ali manj razmišljujočih, iz doživljajev na potovanjih pobujenih in že prej sproti v Ljubljanskem zvonu objavljenih pesmi. V tretji cikel pa je uvrstil 7 svežih pesmi z motivi o socialnih krivicah, napisanih ob doživljajih v rudarskem Velenju. Do spoznanj o socialnem zatiranju se je dokopal s spremljanjem sodobnih družbenih gibanj, nemalo pod vplivom prijatelja, socialistično usmerjenega filozofa in sociologa Ivana Žmavca. V drugem delu zbirke je ponatisnil 37 pripovednih pesmi, med katerimi so klasične predstavnice te zvrsti, npr. baladi Mutec Osojski in Ponočna potnica; romanca Najlepši dan (v srbskem desetercu, dokaj bolj razpredena kot balade); satirične parabole, ki poudarjajo pomen svobodne misli (Grešnik) ali pa neposredno napadajo nasprotnike (Firduzi in derviš, Pegaz in osel) in že napovedujejo številne podobne v poznejših zbirkah. Nove poezije vsebujejo večinoma že v listih objavljene pesmi. Razdeljene so na dva dela. V prvem je lirika (npr. cikel Iz popotnega dnevnika), v drugem pa pripovedne, zlasti socialne, nastale delno pod vplivom Ivana Žmavca (Delavčeva pesem o premogu in cikel Pavliha na Jutrovem). Četrti zbornik poezij je bil sprejet brez navdušenja. Ima štiri razdelke: v prvem (brez naslova) so ponatisnjene pesmi, ki jih je štel med lirske, drugi je nadaljevanje Iz popotnega dnevnika iz prejšnjih zbirk, pripovedne so šele v tretjem (brez naslova) in zlasti četrtem (Rapsodije bolgarskega goslarja). Z branjem in študijem je vztrajno nabiral snov za balade, romance in legende, v katerih je na posreden način izražal svoje svobodoumje in svobodoljubje, ne le osebno, ampak tudi nacionalno. Vendar ob uvrstitvi v zbirko niso zbudile večje pozornosti niti pesmi o zatajevanih ljubezenskih čustvih (objavljene pod spremenjenimi psevdonimi in ne pod običajnim, tj. Gorázd) v Ljubljanskem zvonu: Čez sedem let (1900, posvečena učiteljici Wilhelmini Rischnerjevi v Rimskih Toplicah), Zarja, Carmen, Ciganka, Še nikoli! (vse 1902, namenjene mladi operni pevki Mariji Gartnerjevi). Pesnitev Zlatorog je napisal verjetno z namenom, da bi utrdil svojo pesniško veljavo, ki so mu jo mladi z Ivanom Cankarjem na čelu odločno odrekali. Oprta je na motivno-tematske prvine boja za pravice Slovencev v pretežno nemški avstrijski monarhiji, tj. na prizadevanja proti germanizatorskim pritiskom. Aškerc je videl naravno okrepitev v povezovanju z enakim bojem drugih slovanskih narodov v monarhiji (Čehov, Hrvatov, Poljakov, Slovakov). Iz istih razlogov je s poudarjenimi simpatijami opisoval boj Bolgarov, Grkov in Srbov za osvoboditev izpod turškega jarma. V pesnitvi Primož Trubar se je ob bližajoči se 400-letnici Trubarjevega rojstva poglobil v proučevanje obdobja slovenske reformacije in začetka slovenske književnosti. Obenem je to prvi pesniški sad njegovih prizadevanj, da bi zmogel tudi daljšo pripovedno pesnitev. V zbirki Mučeniki je izrazil simpatije do upornikov zoper protireformacijsko mračnjaštvo. Proslovanski so Junaki s pesnitvijo Knez Volkun (že v Ljubljanskem zvonu 1906) in novimi: Knez Ljudevit, Ropoša in Kruci ter Kralj Matjaž. Samo še Jadranske bisere so kritiki sprejeli sorazmerno prijazno. Nekateri so celo sodili, da se mu vračata pesniška moč in rutina iz časa prvih zbirk. Vsebujejo 54 še neobjavljenih pesmi: balade in romance (bajke, pravljice, pripovedke in zgodbe o prigodah, ki si jih je zapisoval 1906–07, ko je po nekaj tednov preživel med slovenskimi ribiči v Tržaškem zalivu med Barkovljami in Devinom) ter uvodno razpoloženjsko Večerno sonce se potaplja v morju. Akropolis in piramide, še ena po vzorcu prejšnjih sestavljena zbirka, ni bila sprejeta z navdušenjem, pa tudi ne ostro odklonilno. Vsebuje 44 pesmi (13 že objavljenih) z motivi s potovanj po Egiptu in Grčiji ter iz študijskega vživljanja v zgodovinsko preteklost. Pesnitve so skoraj vsi odklonili kot komaj povprečne. Vsebujejo pesmi, objavljene v revijah med 1904–09, ki jih še ni bil uvrstil v prejšnje knjige, in 22 novih (vseh je 68). Najbolj ga je prizadelo, ker so v listih liberalnega tabora, h kateremu se je prišteval tudi sam, njegovo knjigo najostreje odklonili kritiki mlajšega rodu: Vladimir Levstik (Jutro, 1910, št. 25), Viktor Zalar (Slovenski narod, 1910, št. 74), zlasti pa Ivan Cankar (Ljubljanski zvon, 1910, 306–307). Tokrat se ni mogel tolažiti, da ga odklanjajo mračnjaški idejni in politični nasprotniki. Tudi hvalisajoče polemična ocena Frana Govekarja (Slovan, 1910, 288–289) ga ni mogla potolažiti: je pač zaostal za sodobnim razvojem. Cankar pa je svojo sodbo ponovil še po Aškerčevi smrti 1912 v predavanju Anton Aškerc in njegova doba (Zarja,1912, št. 404–405), ki ga je prebral na spominski prireditvi tržaških socialnih demokratov. V Poslednjem Celjanu (prolog in 19 spevov) je opisal življenje in tragični konec grofa Ulrika II., zadnjega iz celjskega knežjega rodu. Atila v Emoni, romanca (7 spevov, končana tik pred smrtjo) o ljubezni med rimskim častnikom Valeriusom Aelianusom in lepo Emončanko Marcello, je nastala ob njegovem zanimanju za rimske izkopanine arheologa Walterja Schmida v Ljubljani. Tema epskima pesnitvama je zadnja leta posvetil vse svoje moči.

Prevedel je pesmi za Rusko antologijo, ko je po smrti Ivana Vesela prevzel skrb zanjo, in jo, čeprav že v tisku, bistveno dopolnil ter s prepesnitvami 139 pesmi 58 pesnikov (predvsem novejših) prispeval večinski delež in dal knjigi močan osebni pečat. Slovenski ocenjevalci so o antologiji pisali naklonjeno. Tudi sorazmerno številni ruski kritiki so jo šteli za resen kulturnoumetniški, prevajalski in do neke mere celo znanstveni dosežek. Prevodi njegovih pesmi, zlasti iz prvega ustvarjalnega obdobja, so v skoraj vseh evropskih jezikih izšli v tujih revijah in antologijah, samostojno pa v treh: češkem (Výbor básní, prevod Jaroslav Vrchlický); švedskem (Sloveniska ballader, prevod Alfred Jensen) in ruskem, ki je najpomembnejši in najbolj sistematičen (Izbrannoe, prevod Maja I. Ryžova).

Aškerčeve pesmi so uglasbili številni skladatelji, mdr.: Benjamin Ipavec Mi vstajamo! (za moški zbor; Ljubljanski zvon, 1885, št. 2, priloga) in Ciganka Marija (za glas in klavir; Novi akordi, 1905, 4–7); Risto Savin, Poslednja straža (glasbeni prizor po Aškerčevi baladi, libreto Richard Batka; izvedena je bila 1907 v Deželnem gledališču v Ljubljani) in Tri Aškerčeve balade (za srednji glas s spremljavo klavirja, 1899; 1949 z naslovom Tri balade in Zimska idila); Matija Tomc, Stara pravda (kantata za zbor in dva solista s klavirsko spremljavo; pel je Akademski pevski zbor v Ljubljani 1956); Marjan Kozina, Tlaka (kantata za moški zbor in orkester; izvedena v kratkem filmu Mirka Groblerja Plat zvona, 1954). Za skladatelja Gojmira Kreka in Rista Savina je prevedel nekaj ruskih pesmi, ki sta jih želela uglasbiti.

Kot dramatik se je poskusil uveljaviti kmalu po preselitvi v Ljubljano, verjetno po prigovarjanju Frana Govekarja, ki ga je pritegnil v odbor Dramatičnega društva (Aškerc je bil član društva 1899–1902, tajnik 1901), vendar mu to ni uspelo. Drama v štirih dejanjih Izmajlov je v Deželnem gledališču v Ljubljani doživela samo premierno predstavo (19. januarja 1900), zato obeh kmalu zatem napisanih enodejank (Red sv. Jurja in Tujka) ni dovolil uprizoriti. Ko je sodeloval pri Dramatičnem društvu, je pisal tudi članke o izdajanju dramskih besedil v zbirki Slovenska Talija (mdr. »Slovenska Talija« – kje si?, Ljubljanski zvon, 1900, 389–391), o repertoarni politiki, najprej načelno in splošno v Slovenskem narodu (1900, št. 119–122: Naša »Talija« in naše »trinoštvo«). V sezoni 1901/02 je v Ljubljanskem zvonu sproti pregledno poročal o uprizoritvah v ljubljanskem Deželnem gledališču. Skladno s svojo realistično usmerjenostjo je pohvalil zlasti dramatizacije Frana Govekarja v stilu ljudskih iger, npr. Desetega brata Josipa Jurčiča (1901, 865–66); Rokovnjače Josipa Jurčiča in Janka Kersnika (1901, 866) in Divjega lovca Frana Saleškega Finžgarja (1902, 856).

Kot pisec literarnih esejev in ocen (zlasti v Ljubljanskem zvonu 1895–1902) se je imel za svobodoumnega usmerjevalca slovenskega literarnega razvoja v nove, sodobne evropske umetniške tokove. Pri vrednotenju je bil večinoma objektiven in umirjen, včasih pa ga je vnema za realizem zanesla v preveč subjektivno presojo. Tako je npr. feljtonski roman Miroslava Malovrha Pod novim orlom (Ljubljanski zvon, 1904, 3, 10–11) obravnaval s simpatijami in z obširno natančnostjo, kot da gre za umetniško delo samo zato, ker je snov zajeta iz obdobja francoske okupacije (1809–13). V esejih je v Ljubljanskem zvonu poročal o novih literarnih smereh in pojavih, npr.: Ljubezen in rodoljubje (1897; o naturalizmu in Franu Govekarju); O dekadenčni poeziji in Proti dekadenci (1898), »Erotika« pa »Časa opojnosti« (1899), ko je ob izidu prve zbirke Ivana Cankarja in Otona Župančiča zaznal njun prelomni pomen in ju namesto z običajno recenzijo predstavil v posebnem eseju. Rahlo pokroviteljski ton v nekaterih odstavkih je bil prvi povod, da sta se odvrnila od vzornika iz mladosti. Polemiko Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak ali ne? (Slovenski narod, 1905, št. 83–92) je napisal iz ogorčenosti, ker njegovih pogledov na Trubarja in slovensko reformacijo ter protireformacijo niso odklonili le nazorsko nasprotni katoliški kritiki, ampak je izrazil o njem poleg umetnostnih še nazorske pomisleke tudi Josip Tominšek – in to celo v Ljubljanskem zvonu (1905, 118–119, 183–184). Jubilejne eseje in nekrologe v Ljubljanskem zvonu je objavljal o slovenskih, slovanskih idr. literatih, znanstvenikih in kulturnih delavcih, če je bilo njihovo delo v kakršnikoli zvezi s slovensko literaturo, npr.: Karel Snoilsky (1898, 627–630, 693–700, 750–53; 1901, 650), Alfred Jensen (1899, 28–33), Theodor Elze (1900, 505–508), Fedor E. Korš (1901, 53–59), Jan Lego (1903, 616–20) idr. Likovne ocene oz. vtise z umetniških razstav, ki jih je rad obiskoval v Ljubljani, na Dunaju in v Zagrebu, je objavljal v podlistkih, npr.: Mej slikami in kipi (Slovenski narod 1898, št. 130, 133, 135). V Ljubljanskem zvonu je opozarjal na nova slovenska likovna dela. Poročal je o spomenikih slavnim Slovencem, npr. o kipih Alojza Gangla – Prešernov portret ter spomenika Janezu Vajkardu Valvasorju in Valentinu Vodniku (1898, 721–727: Pismo iz Ljubljane) ter o Prešernovem spomeniku Ivana Zajca (1901, 434). Tu je objavil razmišljanja o boju za svobodo mišljenja in socialnih problemih: Giordano Bruno, »Lex Heinze« (o protestih nemških razumnikov proti predlogu zakona o zaščiti javne morale), Smrtna kazen (vsi 1900), Socialni pregled (Ljubljanski zvon, 1900–02), Francisco Ferrer ustreljen (Slovenski narod, 1909, št. 238). Ker mu ob poskusu modernizacije Ljubljanskega zvona v sodobno razumniško revijo ni uspelo dobiti dovolj strokovnih sodelavcev, je pri člankih o socialnih problemih obtičal na ravni poročanja o socialnih ustanovah v Ljubljani. Z navdušenjem je poročal o javnih predavanjih zagrebških profesorjev v Ljubljani (Slovenski narod, 1907, št. 72) idr. V narodnoobrambnih prispevkih je grajal nemško uradovanje škofijskega ordinariata in si dosledno prizadeval za enakopravnost slovenskega jezika v javnih službah in pri cerkvenih oblasteh. To pa mu je povzročalo vedno nove nesporazume s cerkveno hierarhijo. Zato so mu nekateri celo nalašč oteževali delo (npr. v Škalah) ter ga tožili pri škofu Mihaelu Napotniku, ki ga je kazensko premeščal (na zagovor v Maribor je bil klican že 1891 v Vitanju) v odročne kraje s težavnimi delovnimi razmerami. Z župniki, ki so nadaljevali izročilo slovenske narodne prebuje Antona Martina Slomška (Martin Ivanc v Šmarju, Jakob Meško v Juršincih), in celo s škofom Jakobom Stepišnikom je sorazmerno znosno shajal, z bolj konservativnimi predstojniki pa je imel zgolj formalne odnose (npr. v Podsredi). Nacionalno angažirani spisi obravnavajo različne probleme: boj za enakopravnost slovenskega jezika v javnem uradovanju; prizadevanja za slovenske šole od osnovne prek gimnazije do vseučilišča (ker se je zavedal, da bodo postavile najbolj trden temelj narodni osveščenosti) ter pomen ljudskih knjižnic in ljudskih univerz. Publicistični posegi pa niso prerasli v poklicno časnikarsko dejavnost, čeprav so mu nekateri prijatelji, da bi ga rešili iz težav in osamljenosti, o kateri je kdaj pa kdaj potožil v pismih, hoteli pomagati na različne načine. Neznosne razmere so ga sicer vedno močneje silile, da se jih reši, vendar sta ga zrelo poštenje in čut odgovornosti obvarovala pred prenagljenimi odločitvami. Tehtno je presojal založniško politiko tedanjih slovenskih knjižnih družb, Slovenske matice (Ljubljanski zvon, 1899, 312–315, 446–452), Mohorjeve družbe (Ljubljanski zvon, 1900, 198) idr. Zametki njegove lastne uredniške politike pa izvirajo že iz nazorske usmerjenosti, v kateri se je zavzemal za razumnejše in svobodnejše poglede na versko naivnost, npr. »čudeže« (prim. Boršnik, Aškerc, 103–104). Naprednjaki so mu ob koncu 1891 ponudili mesto glavnega urednika Slovenskega naroda (na predlog Ivana Hribarja je v imenu Ivana Tavčarja to storil Danilo Majaron). Aškerc se je bal, da nalogi ne bo kos in je ponudbo zavrnil. 1892 je odklonil načrte Andreja Gabrščka in Antona Gregorčiča, da bi prevzel uredništvo goriškega časnika Nova Soča, in predlog Simona Gregorčiča, naj prosi za kaplansko službo v goriški župniji. Nekaj let pozneje se ni mogel odločil niti za službo v knjigarni v Plovdivu (Bolgarija), ki mu jo je nudil Anton Bezenšek, čeprav ga je najprej sam prosil zanjo (prim. Boršnik, Aškerc, 113, 182). Ko je urejal Ljubljanski zvon (sredi 1895 mu je Viktor Bežek zaupal vzgojo mladih pesnikov v Listnici uredništva; 1899 souredništvo z Antonom Mikušem, 1900–02 je bil urednik), si je prizadeval, da bi ga reformiral v moderno revijo. 1900 je decembrski zvezek posvetil stoletnici Prešernovega rojstva in ga uredil kot Prešernov album; 1901 je Ljubljanskemu zvonu dal podnaslov Mesečnik za književnost in prosveto. Pozorno je opozarjal na aktualno vsebino tujih revij, pri katerih se je zgledoval. 1900–02 je v rubriki Med revijami pisal o številnih tujih publikacijah, npr. čeških: Slovanský přehled, Naše doba, Česká revue; ruskih: Izvestija blagotvoriteljnago obščestva (od 1904 Slavjanskija izvestija), Russkij vjestnik; bolgarskih: Naš život, Slavjanski glas; avstrijskih: Die Zeit (Dunaj); ter iz njih zajemal sodobne informacije. Njegova prizadevanja niso ugajala upravnemu odboru Narodne tiskarne, ki mu je predsedoval pisatelj Ivan Tavčar. Aškercu je očital, da je v Ljubljanskem zvonu preveč prevladal publicistični del na škodo leposlovja. Motilo jih je tudi njegovo opozarjanje na socialne probleme. Ko pa je Aškerc ob vprašanju celjske utrakvistične gimnazije (Ljubljanski zvon 1902, 202–205) odločno grajal oportunistično kompromisarstvo liberalnih prvakov, je Tavčar to ocenil kot napad na Slovenski narod in pisal Aškercu, naj se ravna po sklepih upravnega odbora Narodne tiskarne, »če Vam vest kaj tacega ne dopusti«, naj stori, »kar je pri tacih prilikah običajna navada, ako kdo s svojo voljo prodreti ne more« (Boršnik, Aškerc, 317). Aškerc je razočaran nad nerazumevanjem njegovih uredniških teženj ob koncu 1902 odložil uredništvo Ljubljanskega zvona. Novemu uredniku Franu Zbašniku ni popolnoma odrekel sodelovanja, kasneje pa je celo pogosteje objavljal v Govekarjevem Slovanu. Uredil je nekaj knjig, mdr. Poezije Dragotina Ketteja (1900), v katerih je napisal tudi uvod. Oboje je pri mlajših kolegih s Cankarjem na čelu izzvalo oster protest in še bolj poglobilo razhajanja s slovensko moderno. O uvodu Prešeren in njegove Poezije (Prešeren, Poezije, 1902) pa so izražali pomisleke literarni zgodovinarji, npr. Evgen Lampe (Dom in svet, 561–565). Ker se mu je zdela jubilejna izdaja Prešernovih Poezij (1900; uredil Luka Pintar) preveč profesorska (prim. Aškerčev članek Prešernove Poezije, Ljubljanski zvon, 1902, 852–854) in je hotel s svojo izdajo Poezij Prešerna približati vsemu slovenskemu ljudstvu, je izzval Pintarjev protest in se zapletel z njim v polemiko.

Vsaj po četrti zbirki je bilo že jasno, da je bil Aškerc 1880–1900 osrednji avtor slovenske epske poezije zlasti zaradi balad in romanc, ki imajo vse posebnosti slovenskega literarnega razvoja ob koncu 19. stoletja. Čeprav je ta poezija globlje določena s pobudami iz evropske literature, pa te ne izvirajo iz sodobnega realizma-naturalizma, temveč iz bolj tradicionalnih literarnih tokov. Zato Aškerc termina »realizem« ni razumel v historičnem smislu kot literarne smeri 19. stoletja, temveč kot nasprotje »idealizma«. Pomenil mu je ahistorično psihološko usmerjenost avtorjevega značaja, kakor tudi vsakršno literarno posnemanje narave ali stvarnosti, saj je balade in romance prevzel še v smislu postromantičnih teorij o tej zvrsti (Rudolf Gottschall, Rudolf Kleinpaul, prim. Aškerčev članek Nazaj, nazaj v deželo sveto!, Ljubljanski zvon, 1897, ovitek št. 3). Čeprav se zdi subjekt v njegovih baladah, romancah, poetičnih pripovednih pesmih, parabolah idr. nepomemben, neromantičen, »realističen«, je takšen zlasti zato, ker je oslabljen in omejen v smislu postromantike ali ker je njegovo vlogo prevzela »ideja« (moralna, socialna, verska, filozofska, politična in zlasti nacionalna), ki je nasproti stvarnosti enakovredna ali celo višja realiteta. Prizadetost in ambicija, da bi se obdržal med največjimi slovenskimi pesniki, sta ga gnali k neprestanemu iskanju snovi, saj je ponudil vsako leto novo knjigo pesmi (prim. Janko Kos, Primerjalna zgodovina slovenske literature). Pomembno je tudi njegovo uredniško delo pri Ljubljanskem zvonu, kakor tudi pri izdajah Kettejeve in Prešernove poezije – kljub številnim polemikam, saj se je zavzemal za večjo nacionalno samozavest in svobodno mišljenje. Njegovi prevodi iz ruske poezije so med najboljšimi vse do današnjega časa. Kot arhivar je vzorno uredil ljubljanski mestni arhiv in ponovno osnoval mestno knjižnico, predhodnico Slovanske knjižnice.

Aškerc Anton, pesnik, r. 9. januarja 1856 v revni koči v Globokem pri Rimskih Toplicah, u. 10. jun. 1912 v dež. bolnici v Ljubljani (pokopan v grobnici Pisateljskega društva pri sv. Krištofu). S slabim gospodarstvom je njegov oče posestvo kmalu zapravil in v tretjem letu se je preselil deček s starši vred v Senožeče nad Rimskimi Toplicami k očetovi sestri Agati, ki je s svojimi prihranki kupila tudi Aškerčev rodni dom. Tu je začel hoditi v šolo k Sv. Marjeti. Nadarjenega dečka je poslala kasneje strina Agata, ki je bila kot kopališčarica v Rimskih Toplicah precej premožna žena, v celjske šole, kjer je dovršil tudi gimnazijske študije (1877). Po maturi je stopil v mariborsko bogoslovnico, dasi do duhovskega poklica ni imel pravega veselja. Ker je bil med boljšimi dijaki po uku in vedenju, je bil že konec 3. leta posvečen za mašnika (22. julija 1880). Po dokončanih bogoslovnih študijah je bil 25. julija 1881 nastavljen kot kaplan v Podsredi, kjer je bil zadnje tri mesece tudi župni upravitelj. Dne 18. okt 1883 je dobil 2. kaplansko mesto v Šmarju pri Jelšah, nato je kaplanoval od 13. avg. 1889 do konec marca 1891 pri Sv. Lovrencu (v Juršincih) v Slovenskih goricah. Dne 1. apr. 1891 je bil prestavljen kot kaplan v Vitanje, dne 1. maja naslednjega leta pa kot župni upravitelj v svojo rodno župnijo pri Sv. Marjeti. Nato je bil od 20. sept. 1892 do 10. okt. 1894 kaplan v Mozirju, od tedaj naprej pa kaplan v Škalah pri Velenju. — S svojim stanom, ki si ga je bil izvolil brez pravega notranjega nagnjenja, je prišel v notranji razpor, ki se je zmeraj bolj poglabljal. Preko študija korana, s katerim se je bavil že v bogoslovju, je bil dospel pod vtiskom objave svojega bivšega učitelja dr. K. Glaserja »Indske pravljice in pripovedke« (Kres, 1882 do 1883) do študija budistične verske filozofije, ki jo je proučeval po Oldenburgovi knjigi Buddhas Leben und Lehre in številnih drugih knjigah. Razširil je ta študij še na brahmanizem, zendsko filozofijo in kitajskega političnega filozofa Kung-fu-tseja in se bližal vedno bolj nekemu panteističnemu svetovnemu naziranju (Glaser, III., str. V. do VI; op.). Naravno je torej, da se je jelo ljudstvo, dasi je bil po življenju popolnoma neoporečen, kmalu zgledovati nad njegovo dogmatiko v cerkvi in šoli – še Zdrave Marije ni molil več pravilno. Zato mu je nasvetoval prijatelj dr. Turner, da naj ali pravilno opravlja službo ali pa naj se je reši. A. je sklenil storiti drugo. Ko je razpisal mestni magistrat ljubljanski dne 22. dec. 1897 mesto konceptnega uradnika, je prosil A. za to službo. Ker pa zanjo ni imel potrebnih pravoslovnih izpitov, se je prav za A. v tajni seji ljubljanskega občinskega sveta dne 3. marca 1898 ustanovila nova služba mestnega arhivarja. A. je prosil zanjo 17. marca 1898 in hkrati vložil kot kaplan prošnjo za upokojitev. Ko je A. prejel odlok o upokojitvi (z dne 3. maja 1898), ga je ljubljanski občinski svet v tajni seji dne 7. jun. 1898 imenoval za začasnega magistratnega arhivarja v Ljubljani. Novo službo je A. nastopil 30. jun. 1898; stalen je postal v svoji službi 1. jan. 1900. Kot arhivar je uredil A. dragoceni magistratni arhiv, izpisal vse akte v regeste in sestavil potrebna stvarna kazala in imenike. Ustanovil je tudi magistratno knjižnico. O novem letu po dohodu v Ljubljano je prevzel uredništvo leposlovnega dela LZ, od 1900–1902 pa celotno uredništvo. Svoje dopuste je uporabljal A., kakor že prej kot kaplan, za obsežna potovanja zlasti po slovanskih deželah in po prizoriščih staroveške kulture. Tako je popotoval 1885 v Prago, 1886 v Bosno, Srbijo in Ogrsko, 1887 v Benetke, 1889 v Krakov in na Slovaško, 1893 v Carigrad, Malo Azijo, v Bolgarijo in Srbijo, 1899 v Italijo do Caprija in Pompejev, 1901 v Videm, Čedad, Oglej, na Poljsko in v sev. in sr. Rusijo, Varšavo, Peterburg, Moskvo, Kijev, 1902 v južno Rusijo, Odeso, Krim in Kavkaz, 1906 v Egipet, 1906–1907 v Trst in okolico, da je študiral življenje naših morskih ribičev, 1908 na Grško, v Atene, Elevzido, Egino, Korint, Olimpijo, Itako, Krf. Da bi si omogočil nadaljnja potovanja, je prosil 1908 ministrstvo za uk in bogočastje za umetniško štipendijo, a ministrstvo je prošnjo odbilo, pač ker je bilo v tedanji napetosti avstrijske diplomacije proti Srbiji Aškerčevo delo vse preveč slovanofilsko in zlasti preprijazno Srbom in Bolgarom. Kmalu po prihodu v Ljubljano je na videz tako krepki, čokati A. začel bolehati za razdražljivostjo in oslabelostjo živcev — znaki poapnenitve žil; poskrbel je za to, da mu je občinski svet uredil penzijske pravice (1908); dne 8. junija 1910, ko se mu je bila bolezen poslabšala, je prosil že tudi za upokojitev, a ko se je počutil nekoliko bolje, je prošnjo zopet umeknil (3. sept.). 7. jun. 1912 ga je zadela kap. — Kot pesnik se je oglasil A. razmeroma pozno; objavil je kot bogoslovec (s psevdonimom Gorázd) tudi samo eno pesem, domoljubno romanco »Trije popotniki« (Zvon, 1. jul. 1880) s priljubljenim trodelnim stopnjevanjem, ki ga nahajamo po zgledu narodnih balad in nemških romantikov tudi pri Prešernu. — Šele kot kaplan v Podsredi se je resneje posvetil poeziji, in sicer najprej liriki. V tradicionalnem slogu, ki se mu pozna Jenkov, Stritarjev, Gregorčičev vpliv, je izražal najrajši svoje domoljubno mišljenje in svojo ljubezen do narave, a časih tudi ljubavna čustva (Bolnik, LZ 1882, 409) in verski dvom (LZ 1881, 194). Ko pa je poslal A. v LZ prvič pripovedno pesem, romanco »Madonna« (LZ 1882, 513), poznejšo »Slikarjevo sliko«, je urednik Levec takoj spoznal njegov odlični epski dar in mu svetoval, naj se posveti predvsem pripovednemu pesništvu. In res so se začele od dec. 1882 v LZ vrstiti prekrasne balade, romance in prilike iz Aškerčeve prve, v pravem pomenu baladne dobe. (1882: Vaška lipa, 1883: Brodnik, Svetopolkova oporoka, Poslednje pismo, Najlepši dan, Mutec osojski, Stari grad, Usmiljena sestra i. dr.) Nasproti njim stopa lirika (Mi vstajamo, 1885, Iz popotnega dnevnika, 1887) čisto v ozadje. S kratko potezo narisana ekspozicija, dramatičen razvoj dejanja, največkrat z markantnim dijalogom, krepak in kratek sklep so značilne lastnosti Aškerčevih klas. balad mladostne dobe (Brodnik, Kronanje v Zagrebu). Bolj na široko so razpredene mnoge romance, čestokrat v srbskem desetercu, a risane s čistimi in jasnimi potezami brez moteče gostobesednosti (Svetopolkova oporoka, Mutec osojski, Najlepši dan); vmes med obema tipoma pa je še vse polno stopenj in prehodov. Metrični slog Aškerčev se je osvobodil lirične uglajenosti Stritarjeve in Gregorčičeve, ki jo je zamenil s krepkimi, celo trdimi, a značilnimi ritmi, čeprav na škodo blagoglasnosti (Mejnik). Motive za balade in romance je zajemal najrajši iz burnih časov slovenske preteklosti in preteklosti slovenske zemlje: Ilirska tragedija, Atila in slovenska kraljica, Brodnik, Stari grad, Slovenska legenda, Napoleonov večer; posebno se odlikuje med njimi venec balad »Stara pravda« (1888, Kralj Matjaž že 1885), tragedija slovenskih kmetskih puntov. Pa tudi zgodovina drugih slovanskih narodov in svetopisemske zgodbe so mu dajale snovi (Svetopolkova oporoka, Mutec osojski, Ukrajinska duma, Judita). Bogat vir so mu bila narodna izročila (Mejnik, Godčeva balada, Botra i. dr.); pa tudi sodobno življenje in trpljenje, družinsko, socijalno in narodno, se zrcali v njegovih baladah in romancah. Posebnost Aškerčeva so njegove parabole (prilike), v katerih se odkriva njegova življenjska filozofija (Čaša nesmrtnosti, Dvorski norec, Kristus in Peter); najbolj značilna za njegov bodoči razvoj pa je parabola »Prva mučenica«. Že 1882 je v pesmi »Zvečer« izrazil verski dvom, prav tako v »Baladi o potresu« (1885), nezadovoljnost s svojim stanom v baladi »Pevčev grob« (1884: Najlepša pesem) in v paraboli »Solus« (1885); v »Prvi mučenici« pa se je očitno priznal k svobodni misli, »ki si bo osvojila ves svet.« Ta odločni preobrat v Aškerčevem duševnem življenju se je izvršil po 1889. Tedaj je Mahnič v RK (I, 1889, str. 214, 317, 428) ostro grajal mnogo njegovih pesmi, da se ne skladajo s katoliškim naukom, nekaj več ali manj opravičeno (n. pr. Najlepša pesem, v Husrevbegovi džamiji), večinoma pa po krivem, ker je zamenjaval snovni motiv z idejo pesnitve (n. pr. Zadnja večerja, t. j. Celjska romanca, Tri ptice, Na sedmini, List iz kronike zajčke) in je končal drugi članek z besedami: »Slednjič prosimo še enkrat gospoda Gorázda, naj se vender vsmili slovenskega naroda, pred vsem pa slovenske duhovščine (ako je res tudi sam duhoven) ter naj mu nikar ne pade v glavo, kdaj svoje cunje iz Zvonovih letnikov pobrati ter jih v lični zbirki povite slovenskemu občinstvu ponujati.« A. je odgovoril na to s »Prvo mučenico« in z izborom iz svojih pripovednih pesnitev »Balade in romance«. Ta zbirka (izšla o Veliki noči 1890, 2. nat. 1903) nam kaže Aškerčevo poezijo na višku. Vseobče se je priznavala sila, s katero zna A. človeka prijeti, njegova plastika in pesniško obrazovanje. A zbirka je izšla v znamenju boja med »idealizmom« in »realizmom«, zato je naletela tudi na odpor, nekaj že radi nevajenega metričnega sloga, največ pa radi snovnih motivov; posebno odločna je bila zopet Mahničeva obsodba, ki je v RK (l. II., 231 sl.) ponovil in razširil svoje prejšnje nazore. Levčeva obširna ocena in obramba v LZ (1890, str. 368 sl), ki je šla mimo bistva spornega vprašanja, da ideja ni odvisna od snovi, je prav tako malo prepričala nasprotnike, v kolikor so bili v zmoti, kakor malo so se dali prepričati pesnik in njegovi prijatelji o delni upravičenosti nasprotniške sodbe. A. ni odgovoril samo z rezkimi satiričnimi parabolami (Firduzi in derviš, Pegaz in osel, Herkulov kip), ampak tudi s tem, da je v zmeraj ostrejši satiri izražal svoje nazore o socialnih in družabnih napakah, da se je zmeraj izraziteje bojeval zoper vsake vrste zatiravce in se zmeraj očitneje postavljal zoper krščansko svetovno naziranje, zlasti zoper katoliško. Poleg poetične ideje stopa zmeraj bolj v ospredje miselna tendenca, za katero mu je bila najprimernejša oblika parabola. Posebno rad je odeval svoje misli v antično in orijentalsko obleko (Našli so rokopise, Titus Marcus, Bazarska parabola, Kaznovani paša i. dr.). Svoje nazore o veri pa je izrazal najrajši v obliki indijskih legend (Krišna, Pramloča, Grešnik i. dr.). Nasproti parabolam stopajo balade in romance nekoliko v ozadje, a kažejo še zmeraj, kakor tudi večinoma parabole, kleno obliko najboljše dobe Aškerčeve (Iškarijot, Ponočna potnica, 1890, Poslednja straža, 1891, »Mea Kulpa«, 1892, Skala v Savini, 1896 i. dr.). — Z večjo vnemo pa se je lotil A. zdaj zopet lirike; nadaljeval je vrsto pesmi »Iz popotnega dnevnika« (1891, 1893, 1895), v katerih je podajal dojme s popotovanja po Italiji, Slovaški, Češki, Turčiji, Bolgariji, Srbiji, slikal je socialno zlo naših dni (Iz pesmarice neznanega siromaka, 1896), opeval kruto vsemoč narave (Jaz) in kazal značaj svoje in moderne poezije (Moja Muza, Moderni Pegaz, 1895). Svoje poezije od l. 1890. je izdal v zbirki »Lirske in epske poezije« (poleti 1896) in jim dodal še več lirskih pesmi in nekaj balad iz prejšnjega časa (»Najlepši dan«, 1883 in »Mutec osojski«, 1883). S to zbirko je A. vrhunec svojega poetičnega delovanja že prekoračil. V zložni kompoziciji in lagodni verzifikaciji »Pavlihe na Jutrovem« (1897–9), venca parabol, ki v orijentalski obleki bičajo evropske razmere, zlasti pa grehe avstrijske državne uprave, se je izgubila klenost prve dobe in razblinila prejšnja koncentracija. To se vidi že v »Novih poezijah« (1900). Pisal je zdaj tudi hitreje in več, a z manjšo kritiko samega sebe. Isto leto kot »Nove poezije« je izdal tri dramatične slike v prozi »Izmajlov, Red sv. Jurja, Tujka«. Dramatične sile nimajo. Nekaj let pozneje je izšel »Četrti zbornik poezij« (1904), v katerem spominjajo še nekatere pripovedne pesnitve, kakor »Balada o obleganem Dunaju«, »Homerjeva smrt«, stare pesnikove sile, prav tako marsikatera pesem »Iz popotniškega dnevnika«, a vobče jo kazi prevelika gostobesednost in premalo dodelana ritmična oblika z raznimi brezpomembnimi mašili. Kritika je sprejela zbirko že prav hladno. V dramatični pravljici izpod Triglava »Zlatorog« (1904) je A. prosto po svoje porabil Dežmanovo pripovedko o zlatorogu in triglavski roži; v Zelenem lovcu — vragu nekakem Mefistu — je utelesil svoje panteistično svetovno naziranje, a s tem porušil tudi iluzijo pravljice. — V boju zoper katoliško verstvo je posegel A. nazaj v protestantovsko dobo; v zgodovinski epski pesnitvi »Primož Trubar« (1905) je tendencijozno in hkrati precej suhoparno proslavil začetnika slovenskega slovstva, snov, ki jo je bil že prej v »Slovenski legendi« (1886: Novi svetnik) umetniško porabil; zdaj ga je opeval kot sobojevnika zoper katoliške dogme. V obrambo proti odklanjajoči kritiki dr. Jos. Tominška je spisal A. brošuro »Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak ali ne« (iz SN 1905), nakar je T. odgovoril z brošuro »Pesnik Aškerc v borbi za herojstvo« (iz SN 1905). »Primožu Trubarju« so sledili naslednje leto »Mučeniki«. Slike iz naše protireformacije« (1906) z isto tendenco. - Z »Junaki« (1907) se je vrnil A. Zopet – a ne več s staro silo – k pravim baladam in romancam. V »Knezu Volkunu« opeva v dramatični obliki ustoličenje koroških vojvod, v ciklu romanc »Knez Ljudevit« upor Ljudevita Posavskega, v vrsti romanc »Ropoša in Kruci« riše junakovanje veržejskega junaka Ropoše Štefana iz začetka 18. stoletja, v »narodni pravljici« »Kralj Matjaž« pa je poskusil združiti v enoto narodna izročila o našem pravljičnem narodnem junaku. Marsikatero poetično prav hvaležno zamisel obsegajo »Jadranski biseri« (1908), zbirka balad in romanc po doživljajih in pripovedkah slovenskih ribičev ob tržaško-goriški obali, le da kompozicija in oblika daleko ne dosega več prejšnje popolnosti. Isto velja tudi za »poetične sprehode po orientu« »Akropolis in piramide« (1909), ki so deloma nekako nadaljevanje lirične vrste »Iz popotnega dnevnika« z nekaterimi lepimi pokrajinskimi razpoloženji, deloma nadaljevanje njegovih socialnih pesmi (Egipčanka), deloma nadaljevanje njegovih orientalskih parabol, večinoma pa jih preveva tendenca, da grško in egipčansko svetovno naziranje povzdigne nad krščanstvom. Sledile so še »Pesnitve. Peti zbornik« (1910), ki ga je kritika (n. pr. Ivan Cankar) odločno zavrnila. Tudi v »Poslednjem Celjanu« (1912), ki je izšel tik pred pesnikovo smrtjo in v posmrtni epski pesnitvi »Atila v Emoni« (1912), ni najti več sledu o nekdanjem A. — V prozi A. ni mnogo objavil. 1893 je v SN in v posebnem natisku objavil popotne črtice »Izlet v Carigrad«, 1903 v LZ črtice iz popotnega dnevnika »Dva izleta na Rusko«, 1907 pa v »Edinosti« črtice »Med slovenskimi jadranskimi ribiči«. Za LZ je spisal razen stvari, ki jih je spisal 1899 do 1902 kot urednik (književnih ocen, socijalnih pregledov, poročil o kulturnih zadevah, razstavah i. p.), tudi članke o K. Snoilskem (1898, 1903), Alfredu Jensnu (1899), Th. Elzeju, Gutenbergu, Slomšeku (1900), Iv. Veselu (1901), Janu Legu (1903), o ljudskih knjižnicah in ljudskih vseučiliščih i. p. Za Kettejeve »Poezije« (1900) in »Prešernove poezije« (1902), ki jih je izdal on, je spisal tudi uvoda; spremil je v svet tudi »Rusko antologijo« (1901) Ivana Vesela, ki je umrl med natiskom, tudi je sodeloval pri njej kot prevajavec in sourednik. Iz magistratnega arhiva je objavil dosti drobnega v IMD, Carnioli (gl. Carniola N. v. III. 222) in tudi v LZ (1903). — Prim.: Razen ocen posameznih zbirk in navedenih spisov še: Cankar, LZ 1896, 623; Vamberger, Vienac 1898; Krek, A. A., Studie mit Übersetzungsproben, Lj. 1900; Jensen, A. A., Slovinska Balader, Stockholm 1901; Grabowski, A. A., poeta słowieński, Kraków 1906; Bazala, A. A., Izabrane pjesme, U Zagrebu 1913; Prijatelj, Aškerčeva čitanka, V Pragi 1913 (1920² v Lj., obe s sliko). Izmed posmrtnih člankov (gl. Šlebingerjevo Slov. bibliograf. za 1907–12, str. 248) se naj posebe omenijo: Govekar, LZ 1912, 465; Isti, Slovan 1912; Holz, Slovan 1912; Hribar, SN 1912, št. 135; Ušeničnik, Čas 1912, 312; Wester, LZ 1912, 427. Portretiran skupno z Gregorčičem v SIT II, št. 25. Grf.