Novi Slovenski biografski leksikon
1887–95 je obiskoval gimnazijo v Beljaku, 1895−1903 je študiral klasično filologijo na univerzi v Gradcu, kjer je bil 1904 promoviran za doktorja filozofije. Kot suplent je služboval na gimnazijah v Gradcu (1903–04), Celovcu (1904–06), Leobnu (1906–09). Vmes se je izpopolnjeval na univerzi v Berlinu in pripravljal habilitacijsko delo. Decembra 1909 je dobil redno mesto profesorja na gimnaziji v Mariboru, kjer je – poleg klasičnih jezikov – poučeval tudi slovenščino in nemščino. 1914 je bil po prizadevanju državnega poslanca Karla Verstovška dodeljen prosvetnemu ministrstvu na Dunaju, kjer je skrbel za izdajanje slovenskih šolskih knjig in učil. Tu se je poročil z Dunajčanko Irmo Prettenhofer, v zakonu so se rodili trije otroci, hčeri Vera in Juta ter sin Mirko. Po prvi svetovni vojni je − spet v sodelovanju s Karlom Verstovškom − dosegel ustanovitev Kraljeve zaloge šolskih knjig in učil v Ljubljani, ki je pod njegovim vodstvom v obdobju 1919–24 izdala 56 slovenskih učbenikov v 386.000 izvodih. Pozneje se je ponovno zaposlil v prosveti, najprej na III. gimnaziji, pozneje na klasični gimnaziji v Ljubljani.
V študentskih letih se je ukvarjal z zbiranjem narodnega blaga, ne samo na Koroškem in Štajerskem, ampak tudi v drugih slovanskih deželah (v poljski Galiciji, v severni Makedoniji). O njegovem etnografskem zbirateljskem delu se je pohvalno izrazil graški jezikoslovec in narodopisec Rudolf Meringer. Kot gimnazijski profesor je v Mariboru dijake navduševal za poezijo in pesniško ustvarjalnost; na njegovo pobudo so začeli izdajati rokopisni literarni list Bodočnost. Odkrival je pesniško žilo v mladem Janku Glazerju in ga opogumljal, da se je potegoval za dijaško Schillerjevo nagrado, ki jo dvakrat tudi prejel, in da je že kot dijak 1909 objavil prvo pesem v Ljubljanskem zvonu.
Kot katoliško usmerjen koroški domoljub se je udejstvoval tudi na političnem področju. Zlasti se je angažiral ob državnozborskih volitvah 1905, ko je podpiral kandidaturo Franca Grafenauerja, in še močneje ob plebiscitu 1920. Bil je soustanovitelj in več let podpredsednik, pozneje predsednik društva Gosposvetski zvon, soustanovitelj Združenja (pozneje Kluba) koroških Slovencev v Ljubljani, zelo dejaven tudi v Podpornem društvu za koroške dijake in drugih organizacijah koroških Slovencev. Treba pa je upoštevati, da v zapisih o teh njegovih dejavnostih pogosto prihaja do pomot in zamenjav med njim in njegovim sodobnikom, koroškim rojakom Jankom Arnejcem (poznejšim kanonikom v Ljubljani, 1877–1967). V Celovcu je 1905 urejal list Mir in v njem objavljal koroške narodne pravljice in pripovedke. V Mariboru je bil 1909 eden od soustanoviteljev glasila Straža, v njem je tudi objavil dva nekrologa (o Jakobu Sketu in Karlu Štreklju) ter več političnih člankov. Lep nekrolog je objavil tudi ob smrti koroškega rojaka Jakoba Wanga (Koledar Družbe sv. Mohorja, 1906). Bil je tudi med ustanovitelji mariborskega Časopisa za zgodovino in narodopisje.
Kljub skromnemu in samokritičnemu značaju je poleg literarnih in političnih gojil tudi znanstvene ambicije. V izvestjih mariborske gimnazije je objavil dve jezikoslovni razpravi, prvo v latinščini iz latinistike (De origine et vi vocis »tamen«, 1909), drugo v slovenščini iz grecistike (Indogermanski aorist s posebnim ozirom na grščino, 1911).
Njegova najtehtnejša in najobsežnejša razprava iz grecistike pa je z naslovom Doneski k zgodovini grške elegije v dveh nadaljevanjih izšla v zagrebškem Nastavnem vjesniku (1910). V bistvu sta to dve razpravi. Prva se, kot sam pravi, »tiče kompozicije Tirtajevih elegij«. V njej se sooča predvsem z nemškimi filologi, v nekaterih podrobnostih polemizira tudi z Wilamovitzom, ki ga je sicer visoko cenil. V nekem smislu gre za aplikacijo takrat aktualne teorije pesemske arhitektonike, ki sta jo uveljavljala Žigon in Puntar v prešernoslovju, na zgradbo Tirtajevih elegij. Čeprav Žigona nikjer ne citira, ga v metodologiji (celo v krivuljah grafičnih shem) očitno posnema; preseneča pa, da npr. Puntar v svojih Zlatih črkah (1912), kjer navaja precej paralel iz antične poezije in relevantne literature, Arnejčeve razprave nikjer ne omenja. Precej drugače je naravnava druga razprava, donesek, posvečen elegiku Mimnermu, ki temelji na solidnih argumentih pozitivistične filologije in se posveča lokaciji pesnikovega rojstva in kronologiji njegovih pesmi – dvema vprašanjema, ki v literarni zgodovini še vedno ostajata nerešeni. Kot lahko sklepamo iz stavka na str. 435, so Doneski nekakšen torzo, zametek širše zasnovane, vendar neuresničene študije o arhaični grški liriki: »Pisatelj teh vrst, ki je omenjeno nalogo tu prevzel za Mimnerma, je namenjen preiskati to vprašanje pozneje na vse strani, tako, da bode ta vsestransko temna doba starejše grške lirike vsaj časovno malo bolj osvetljena.« Gre za prvo znanstveno obravnavo arhaične grške lirike v slovenščini, ki pa niti v domači javnosti, kaj šele v mednarodnih znanstvenih krogih, ni našla ustreznega odmeva. Presenetljivo je, da niti Anton Sovre v Starogrški liriki (1964), doslej najbolj reprezentativni predstavitvi grške lirike pri nas, ki sicer vestno beleži tudi vse naše stike in odmeve, Arnejčeve študije nikjer ne omenja.
Ob ustanavljanju univerze v Ljubljani se Arnejc omenja tudi kot prvi možni resni kandidat za katedro grecistike, vendar se je očitno kandidaturi iz nepojasnjenih razlogov odpovedal. Jan Šedivý daje tole (ne povsem prepričljivo) razlago: »Pripravljal se je na univerzitetno kariero in je napisal habilitacijo. Bil pa je preveč kritičen do samega sebe in ni bil z njo zadovoljen ter mu je ta nezadovoljnost vzela pogum za nadaljnje delo v tem smislu. Habilitacijo je podaril nekemu prijatelju in čez nekaj časa se je z njo okoristila povsem tuja oseba.« Katedra za grecistiko je ostala vse do 1923, ko je mesto docenta dobil Fran Bradač, nezasedena. Arnejca ne najdemo niti med pogodbenimi predavatelji.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine