Armič, Josip (1870–1937)

Realno gimnazijo (1883–85) in učiteljišče (1885–89) je obiskoval v Ljubljani. 1899–1900 je obiskoval enoletni tečaj za pouk gluhonemih na Dunaju, 1907 šestmesečni tečaj risanja na obrtno nadaljevalni šoli v Gradcu ter dvomesečni tečaj za zdravljenje jecljajočih na Dunaju. Strokovni izpit je opravil 1900 na Dunaju in hospitiral v raznih gluhonemnicah po Evropi (Praga, Dresden, Plauen na Saškem, Berlin itd.). Kot osnovnošolski učitelj je služboval v Ljubljani (1889–92), Sorici (1892–99) in hkrati na ekskurendni šoli v Davčah, na gluhonemnici v Ljubljani (1900–02), Mozirju (1902–04) in Velenju (1904–14 in 1918–21) Med vojno je učil v Šentilju pri Velenju (1914–18). Od 1921 do upokojitve 1926 je bil šolski vodja v Radečah. Po upokojitvi se je preselil v Petrovče pri Celju, 1930 pa v Celje.

Bil je nadarjen risar, čebelar, lovec in ribič. Med službovanjem v Sorici je 1893 v Učiteljskem tovarišu objavil poročilo o tem, kako je šolska mladina proslavila obletnico bitke pri Sisku. V tem kraju je zapisoval besede, ki so jih uporabljali domačini in gradivo o tem izročil germanistom na ljubljanski univerzi. V Velenju je ustanovil obrtno-nadaljevalno šolo in bil med ustanovitelji rudarske šole. Napisal je več člankov o pouku gluhonemih in o razvoju tega pouka na Slovenskem. Poleg Učiteljskega tovariša in Ljubljanskega zvona je članke o tem objavil v nemških listih Taubstummen-Kurir (1900–08) in Blätter für Taubstummenbildung (1901). Ukvarjal se z risanjem načrtov (mdr. načrt za opremo v ljubljanski gluhonemnici), z opremo in ilustriranjem knjig (Alfonz Paulin: Beitrage z. Kenntnis der Vegetattionsverhaltnisse Krains, 1901; Anton Žnideršič: Naš panj, 1925), s slikarstvom (mdr. akvareli v zasebnih zbirkah, portret šolskih ravnateljev Andreja Praprotnika in Andreja Žumra). Pred upokojitvijo je bil predsednik čebelarske podružnice v Radečah, ki so jo ustanovili na njegovo pobudo. Pisal je v Slovenskega čebelarja in Lovca. Po upokojitvi je začel sodelovati tudi v mladinskih listih. Kot ugankar je pisal v Mlado Jutro, Zvonček in Mladiko (mdr. Solnčni zahod, Zvezde, 1931; Zima, Pisanka, Uganka v uganki, 1932; Podobnica, Čebelni sat, 1933). Znan je bil tudi kot privrženec sokolske ideje. Sodobniki so mu priznavali odlične pedagoške in organizatorske sposobnosti.

Armič Josip, šolnik, r. 22. febr. 1870 pri Sv. Heleni pri Dolu. Absolviral je tri realne razr., učiteljišče v Ljubljani, enoletni tečaj za pouk gluhonemih na Dunaju, šestmesečni risarski tečaj na obrtno-nadaljevalni šoli v Gradcu in dvomesečni tečaj za zdravljenje jecljajočih na Dunaju. Po dovršenem strokovnem izpitu je hospitiral na raznih gluhonemnicah (Praga, Dresden, Plauen na Saks., Berlin itd.) ter nato poučeval na ljubljanski gluhonemnici. Kot osnovnošolski učitelj je služboval v Ljubljani, Mozirju in Velenju, od 1921 je šol. voditelj v Radečah. Napisal je več informativnih člankov o pouku gluhonemih, o razvoju tega pouka na bivšem Kranjskem in Primorskem (n. pr. v LZ 1901 in v Blätter f. Taubstummenbildung 1901), sodeloval v Taubstummen-Kurier (1900 do 1908), objavil strokovno razpravo o H. Kellerjevi v UT 1900, št. 17, pod psevd. I. A., izdelal 1912 referat o ustanovitvi gluhonemnice za štaj. Slovence. Sodeloval je tudi pri Paulinovem herbariju za Kranjsko (prim. Paulin, Beiträge z. Kenntnis der Vegetationsverhältnisse Krains, I, 1901). Kot risar načrtov je poleg drugega izdelal načrt za opravo v ljubljanski gluhonemnici, a kot slikar izvršil več akvarelov in oljnatih slik, oz. portretov, ki so v privatni lasti. *