Arlič, Janez (1812–1879)

Ob Arličevem rojstvu je družina živela pri gradu Socka, št. 13. Gimnazijo je obiskoval 1827–23 v Celju, potem je študiral teologijo v Celovcu, posvečen je bil 1839. Bil je kaplan v številnih krajih lavantinske škofije: Spodnja Polskava (1839), Vinska Gora (prej Št. Janž na Vinski Gori, 1841–42), Rogaška Slatina (1842–45), Sromlje (1845–49), Kapele (pri Brežicah) (1849–50), Studence (1850–51), Loče pri Poljčanah (1851), Teharje (1851–53), Skomarje (1853–62) ter župnik v Zrečah (1862–70) in Prihovi (1870−79).

Pod Slomškovim vplivom je s prvimi pesmimi (Stari grad, Gorski zvon, Večerne misli, Človeško življenje, Malosrčnim, Slovo, Sprehod, Upanje, Mila solza, Dvozložna uganka in Sonet) sodeloval v rokopisnem zborniku celovških semeniščnikov iz let 1932–35 Pesme za pokušno (hrani Univerzitetna knjižnica Maribor). V Drobtinicah je objavil nekaj lirskih pesmi, pogosto z opisi narave, npr. Sprehod krog Celovca (1846), zlasti pa epske: najbolj uspela je Očetova kletev (1847), o teharskem kmetu, ki je preklel celjskega grofa Ulrika, ker mu je nasilno vzel edino hčer (različico v prozi je objavil Anton Kos - Cestnikov, Novice, 1857, 171, 175), poleg nje pa še Zima (1853) in Sv. Dizmaz (1862). Pesmi so razsvetljensko socialne in vzgojne, nekaj pa je med njimi tudi romantično otožnih (Mila solza). Na Skomarju se je seznanil z bukovnikom Jurijem Vodovnikom in prvi o njem napisal članek: Jurij Vodovnik, slavni pohorski pevec in pobožen kristjan Skomarske fare (Drobtinice, 1862, 141–147). V rokopisu je ostal prevod šaljive grške epske pesmi o boju med žabami in mišmi Batrachomiomahija (glej Ivan Macun: Književna zgodovina Slovenskega Štajerja, 164).

Arlič Janez, zlagatelj pesmi, r. 27. dec. 1812 v Pristovi, u. 17. jun. 1879 v Prihovi. 1839 je postal duhovnik lav. škofije, kaplanoval po raznih krajih, bil 1853—62 kurat v Skomrah, župnik v Zrečah do 1870 in v Prihovi do smrti. Pač pod vplivom Slomškovih slov. vaj je začel zlagati pesmi ter prevel med drugimi šaljivo grško epsko pesem o boju med žabami in mišmi. Kar je pesmi objavljenih (Drobt. 1846, 1847, 1853, 1862), so pretežno lirski in epski poskusi, ki hočejo s pomočjo vezane besede vzgajati. V Skomrah se je seznanil z Vodovnikom, na katerega je po njegovi smrti prvi javno opozoril (Drobt. 1862). — Prim.: Macun 164, 172—3; Kovačič, Nadž. Sv. Križa 74. Kd.