Apostel, Ivan Anton (1711–1784)

Rodil se je v ugledni mariborski družini. Mati je bila hči meščana, oče, priseljen od drugod, pa je kmalu postal meščan in samostojni trgovec. V njunem zakonu, sklenjenem 1707, se je rodilo več kakor štirinajst otrok, Ivan Anton kot drugi ali tretji. Po končanem šolanju je Apostel 20. avgusta 1730 stopil v kapucinski red in prevzel samostansko ime Bernard. 22. septembra 1736 ga je lavantinski škof Jožef Ožbalt grof Attems ordiniral kot redovnika celovškega kapucinskega samostana. Kot pridigar in lektor je deloval v več samostanih t. i. štajerske kapucinske province, najprej v celovškem, pozneje verjetno v mariborskem, nato v radgonskem (ok. 1757) in nazadnje dalj časa v celjskem, kjer je tudi umrl. Najbrž je kdaj bival na Hrvaškem, morda v Zagrebu in Varaždinu, in na Kranjskem.

Apostel je izviral iz nemško govoreče družine in okolja, vendar se je kot duhovnik naučil slovenščine, ki jo je polagoma prevzel za svoj jezik. Pri pastoralnem delu je kmalu občutil pomanjkanje ustreznih priročnikov v slovenščini, zato si je kakor veliko njegovih redovnih sobratov v 18. stoletju pomagal z lastnimi zapiski. Njegovo zanimanje za slovenščino je postopno preraslo v raziskovanje jezika in pisanje samostojnih del, od katerih sta se ohranili dve, in sicer molitvenik in slovar. Apostel je poleg tega nameraval napisati vsaj še slovensko slovnico. 1757 je v Radgoni, kjer je deloval kot slovenski pridigar in spovednik, dokončal rokopis molitvenika oz. priročnika Enchiridion Slavis infirmis assistentium, namenjenega duhovnikom, ki so pomagali slovensko govorečim težkim bolnikom in umirajočim ter jih pripravljali na smrt. Delo, zasnovano po neki nemški predlogi, obsega 41 slovenskih molitev in eno latinsko. Risba kipa Matere milosti iz mariborske minoritske cerkve na začetku zvezka nakazuje, da je bil Apostel privrženec razširjenega čaščenja te milostne podobe in romarskih pobožnosti sploh. Rokopis je bil najden 1935 v Savinjski dolini.

V istem času kakor molitvenik je Apostel pripravljal tudi nemško-slovenski slovar. Več let je sistematično zbiral besedje, nato pa začel pisati okoli 500 strani obsežen čistopis, ki ga je naslovil Dictionarium Germanico-Slavonicum in datiral z letnico 1760. Popravljal in dopolnjeval ga je še v naslednjih letih, najbrž tudi v Celju. V njem je želel zajeti slovensko besedje Spodnje Štajerske. To jezikovno območje je na začetku slovarja označil na risanem zemljevidu vojvodine Štajerske in ga poimenoval »Vindia«. V nadaljevanju je ob okoli 36.000 nemških iztočnicah zbral več kakor 55.000 slovenskih besed, tj. zbirko besed, besednih zvez, pregovorov in primerov z vzhodnoslovenskega jezikovnega prostora. Ob prevladujočem vzhodnoštajerskem in prekmurskem besedju je vključeval in označeval tudi osrednjeslovenske in hrvaške panonske besede, v manjši meri pa celo besede iz drugih slovanskih (poljščine, češčine, slovaščine) in neslovanskih jezikov (nemščine, madžarščine, italijanščine), ki so bili v stiku s slovenščino. Na koncu slovarja je več dodatkov: slovenski števniki, imena praznikov, dežel in rastlin ter navodila za branje cirilice in glagolice.

Apostel se je pri pisanju opiral na več starejših slovarjev in slovnic. Med izdajami slovenskih protestantov je črpal iz slovnice Arcticae horulae Adama Bohoriča iz 1584 (slovenske besede, glagolica, cirilica), iz slovarja Thesaurus polyglottus Hieronima Megiserja iz 1603 (slovenske, hrvaške, poljske in češke besede) in iz druge izdaje Megiserjevega slovarja Dictionarium quatuor linguarum iz 1744 (struktura gesla, slovenske besede). Izmed slovenskih rokopisnih slovarjev je upošteval še Dictionarium trilingue p. Hipolita (nemške iztočnice) in morda Dictionarium Latino-Carniolicum Matije Kastelca. Najbolj se je zgledoval po kajkavskem slovarju Lexicon Latinum interpretatione Illyrica, Germanica et Hungarica locuples Franja Sušnika in Andrije Jambrešića iz 1742 (struktura slovarja, frazeologija, hrvaške in madžarske besede, imena rastlin), ob katerem je najbrž upošteval še starejša kajkavska slovarja Juraja Habdelića (1670) in Ivana Belostenca (1740). Slovenske besede je črpal tudi iz kranjskih tiskov 17. in 18. stoletja (Evangelia inu lystuvi iz 1613 oz. 1672, Kraynska grammatika Marka Pohlina iz 1768). Velik del besedja in pregovorov je vzel iz živega pogovornega jezika v krajih, kjer je živel.

Slovar sicer zaznamuje več nedoslednosti in napak. Apostel se je zavedal razčlenjenosti slovenskega jezika in je ločeval vzhodnoslovensko od osrednjeslovenske govorice, ni pa natančno razlikoval med vzhodnoštajerskimi, prekmurskimi in kajkavskimi besedami, ki jih je pogosto nenatančno ali napačno označeval. Besedja ni zbiral in urejal sistematično. Več čeških in poljskih besed je sprejel v slovar kot slovenske, več madžarskih besed pa kot hrvaške ali slovenske. Včasih je napačno razumel oz. napačno prepisal besede iz starejših slovarjev. Pogosto ni vedel za pravi spol samostalnika oz. je spol prevzel od nemške ustreznice. Veliko napak je naredil v skladnji in tvorbi besed pod vplivom nemščine. Tudi bohoričico je pod vplivom nemškega izgovora uporabljal nedosledno in nepravilno. Pravopis in oblikoslovje slovarja sta neenotna.

Ne glede na to je slovar uspešno zajel nastajajoči vzhodnoslovenski knjižni jezik, poleg tega pa je s povezovanjem štajerskih narečij, kranjske literarne tradicije in kajkavskih besed nakazal prihodnje oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika. Apostel si je pri njegovem sestavljanju prizadeval za čim bogatejši slovenski besedni zaklad, ki je presegal praktičnosporazumevalni značaj ter vseboval primere tudi iz drugih funkcijskih zvrsti. Kot eden prvih slovaropiscev je skušal oblikovati slovensko strokovno izrazje (medicinski izrazi). Nemške tujke si je prizadeval nadomeščati s slovenskimi izrazi in neologizmi. Ustvaril je do tedaj najbogatejšo slovarsko zbirko slovenskih pregovorov. Z dodatkom glagolske in cirilske abecede je nakazal širši zgodovinski in jezikovni okvir slovenskega jezika. Kljub tem odlikam slovar do začetka 20. stoletja ni mogel vplivati na poznejša leksikografska, slovničarska in etnografska dela. Šele 1843 ga je našel Oroslav Caf, kmalu zatem pa je znova izginil do ponovnega odkritja 1909 v Celju.

Apostel Ivan Anton (o. Bernard iz Maribora), leksikograf, r. v Mariboru 6. jun. 1711, u. v Celju 8. nov. 1784. Bil je sin meščana, postal 1730 kapucin, ord. kot redovnik celovškega samostana 22. sept. 1736, živel kot pridigar in lektor pač v raznih samostanih »štajerske province«, ob ukinitvi mariborskega samostana (10. apr. 1784) menda tam, ob smrti v celjskem. — Zdi se, da je bil zvedel vsaj nekaj o delu za inventariziranje slovenščine v rokopisnih slovarjih, ki so se čuvali ok. srede 18. stol. v samostanih slov. teritorija (v Ljubljani pri kapucinih ms. lic. 169 in Hipolit, pri diskalceatih Vorenc in morda tudi Kastelic, na Krškem pri kapucinih slovar, ki ga omenja Cigale v nemško-slovenskem slovarju, v kakem kranjskem samostanu pač tudi ms. lic. 175); znana mu je bila pač tudi nova izdaja Megiserja, ki so jo oskrbeli 1744 celovški jezuiti. Začel je zbirati gradivo za nemško-slovenski slovar, zainteresiral se za glagolico in njeno zgodovino ter napisal 1760 »Dictionarium germanico-slovenicum, vocabula tam antiqua quam nova usu recepta juxta etymologiam purioris slovenismi authorum, methodice demonstrans nec non ad majorem linguae hujus cognitionem explicavi« (Caf; Puff navaja drugačen konec: »… nec non Alphabeticum vetus glagoliticum a Cirillo et Methodio inventum«). Rokopis je dobil 1843 Caf, ga ekscerpiral, a mu pred 1871 izgubil sled, ki se ni dala več najti (Kocjanovo poročilo v šem. štaj. kap. provincije 1908, 60, da se nahaja v biblioteki frančišk. samostana v Mariboru, je zmotno). — Prim.: o življenju: Slekovčevo rokop. gradivo (v Zgod. dr. v Mariboru) iz mar. krstne knjige, iz lavant. ordinac. zapisnika in mortuarija celjskih kapucinov; o slovarju: Puff, Marburg in Steiermark I (1847), 105 in Marburger Taschenbuch I (1853), 86–87; Caf, SN 23. nov. 1871 in Zora I (1872), 276. Kd.