Andrioli, Frančišek Ksaverij, pl. (1792–1851)

Andrioli Franč. Ks., literat, r. 16. apr. 1792 v Lj., u. 26. marca 1851 tudi tam. Sin plemiča (oče Franc pl. A. je bil stanovski uradnik v Ljubljani), je študiral v Ljubljani gimnazijo 1804–09 (pri preureditvi 1807 so prišli tretješolci v 5. razred), filozofijo 1809–10 (1810 so sprejeli vsled novega franc. šolskega reda absolvente 1. letnika fil. v teologijo), teologijo 1810–14 (ord. 17. marca 1815, radi mladosti leto dni po završitvi študija), šel vsled neke telesne napake kmalu v pokoj, bil v Ljubljani do 1826 brez službe, do 1829 vojaški kaplan, 1829 med propadlimi kandidati za bibliotekarsko službo v licejki, do 1832 brez službe, do 1834 kaznilniški kurat na gradu, do 1836 kurat v Ložicah pod Vipavo, ter postal 1836 ljubljanski kanonik. — A., ki je imel Vodnika za učitelja (v 5. razr. za zgodovino in veronauk, v 6. za zgodovino in zemljepis) in Ciglerja ves čas študij za sošolca in prijatelja, je prešel po vsej priliki že rano iz nemške v slovensko jezikovnokulturno sfero. Ok. 1823 se je odločil obenem s Ciglerjem, Holzapflom in Grabrijanom za zamašitev vrzeli, ki je izza prenehanja Vodnikovih »Novic« ovirala slov. literarni razvoj. Ko so se dogovorili s Kleinmayrjem, da začno izdajati pri njem slov. literarni tednik »Slavinjo«, je podpisal vlogo za dovoljenje 9. sept. 1824 poleg Ciglerja in Holzapfla tudi A. in bil določen najbrž za urednika. Na zahtevo dunajske cenzurne oblasti je predložil v začetku dec. 1824 v imenu redakcije podroben načrt lista: kakor »Illyrisches Blatt« bi bila tudi »Slavinja« tedenska priloga »Laibacher Zeitung«; list bi bil le literarnoznanstvene vsebine, brez vseh političnih novic, z glavno tendenco izobrazbe duha in oplemenitve srca (domača zgodovina, zlasti zgodovina srednjega veka; biografije svetnikov in kranjskih junakov; biografske beležke o slov. učenjakih; geografija, topograflja, statistika; domača botanika, mineralogija, nar. gospodarstvo, rudarstvo itd.; slovanski jezik, slovanske navade in običaji; literarni pregled slovanskih del in spisov). Za programno številko je bila določena pač Grabrijanova »Kranjska Slovenija« iz 1823 (Novice 1862, 332), ki kaže jasno, kakšna domorodna gesla bi bila raznašala med Slovence »Slavinja«. Ravnikar in Zupan sta povabilo k sotrudništvu sicer odklonila, Slomšek in drugi domorodci med mladino pa so list željno pričakovali (Marn IX, 15). Izdajanje lista, ki bi bil najvažnejšo etapo slov. literanega preporoda nedvomno pospešil, je odbil predsednik polic. dvornega urada kljub naklonjenosti ljubljanskega gubernija vsled izjave škofa Wolfa, da predlagatelji za redakcijo literarno niso usposobljeni in da samoslovenski list sploh ni potreben. Četudi je načrt propadel, se vendar zdi, da obstaja med idejo »Slavinje« in ustanovitvijo Kastelčeve »Čbelice« rahla vez. A. je napisal pozneje 4 nemške članke za celovško »Carinthio,« (1824/5, 1827, 1835), izmed katerih sta članek o Vodniku (1824, št. 13 in 14) in nekrolog o Zupančiču (1835) upoštevanja vredna. V slovenščini je priredil brošurico »Razlaganje nekaterih cerkvenih navad« (1834), ki je pisana sicer v slabem jeziku, a spada med prve slov. liturg. spise. — Prim.: Koblar, Slavinja, prvi slov. tednik, LZ 1886, 316; Prijatelj, LMS 1907, 1–4 (o Slavinji), 234; Carinthia 1911 (Register 1811—1910); Mal, Čas 1924 (o Slavinji). Kd.