Novi Slovenski biografski leksikon
V Ljubljani je obiskoval ljudsko šolo in nižjo gimnazijo do tretjega razreda, četrti razred nižje gimnazije je končal v Celovcu, kamor je bil premeščen polk njegovega očeta. Nato se je družina preselila na Dunaj, kjer je bil oče stotnik pri cesarski gardi. Andrejka je obiskoval znamenito akademsko gimnazijo in 1898 maturiral z odličnim uspehom. Na Dunaju je študiral pravo in v štirih letih opravil tri državne izpite o pravnih vedah. Kot dvaindvajsetletni absolvent prava se je 1902 zaposlil pri deželni vladi v Ljubljani kot konceptni praktikant. Izpit za doktorja prava je opravil 1903 in bil premeščen k okrajnemu glavarstvu v Radovljico, kjer je ostal do 1906. Po 1903 je dobil plemiški predikat Livnograd, ki ga je pridobil njegov oče. V času bivanja v Radovljici se je navdušil za planinstvo, sodeloval pri markiranju gorskih poti, gradnji Vilfanove koče na Begunjščici in popravilu Vodnikove koče na Velem polju. Od 1906 do 1911 je bil vladni koncipist in okrajni komisar pri okrajnem glavarstvu v Postojni. Kot član jamske komisije se je podrobno seznanil z vprašanji tujskega prometa, vstopil v odbor novonastale Zveze za tujski promet na Kranjskem in objavil več popisov slovenskih turističnih znamenitosti. V Postojni je končal svojo študijo o anarhizmu in jo objavil v Naših zapiskih 1907. Za kratek čas je bil 1912 v službi pri deželni vladi v Ljubljani in v tem času v Laibacher Zeitung objavil članke o olepšanju Ljubljane. Jeseni 1912 je prišel na notranje ministrstvo na Dunaju, kjer je do 1917 služboval kot okrajni komisar in ministrski podtajnik. Za šefa kabineta pri ministru Ivanu Žolgerju je bil imenovan 1917. Po Žolgerjevem odstopu 30. junija 1918 je bil znova dodeljen ministrstvu za notranje zadeve, kjer je ostal do sprememb ob koncu prve svetovne vojne. Po prevratu je bil postavljen za likvidatorja Narodne vlade za Slovenijo pri bivšem notranjem ministrstvu na Dunaju. Po vrnitvi v domovino 1919 je nekaj mesecev vodil celjsko okrajno glavarstvo. V naslednjem desetletju (1919–29) pa je opravljal upravne službe pri vrhovni ljubljanski politični upravi, nazadnje kot namestnik velikega župana Frana Vodopivca. Z Marijo Tavčar iz Selc v Selški dolini se je poročil 1920. Od tedaj dalje je opisoval razmere v dolini in se posvečal planinski podružnici Slovenskega planinskega društva za Selško dolino; precej je prispeval k izgradnji Krekove koče na Ratitovcu, ki so jo odprli 1925. V zvezi s prizadevanji za izgradnjo Krekove koče je napisal nekaj člankov v Planinski vestnik. Profesorsko kariero je pričel 1924, ko je postal član izpitne komisije za državoslovni izpit. Naslednje leto je bil imenovan za honorarnega predavatelja na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 1929 pa za honorarnega profesorja ustavnega prava na isti fakulteti. To delo je opravljal – razen v vojnem času – do svoje smrti. Banska uprava ga je imenovala za inšpektorja pri notranjem ministrstvu v Beogradu, ker pa je želel ostati v Sloveniji, je od 1929 do 1931 prevzel funkcijo okrajnega načelnika za ljubljansko okolico. Med 1923 in 1932 je našel čas za delovanje v Muzejskem društvu za Slovenijo. Kot predsednik (1926–32) mu je dal trdno finančno oporo in s tem omogočil nov razmah delovanja slovenskih zgodovinarjev. Službo okrajnega glavarja je zaključil septembra 1931, ko je bil povišan v inšpektorja pri banski upravi, deset dni kasneje pa predčasno upokojen. Čas do reaktiviranja 1936 je izrabil za poglobljeno znanstveno delo. V tem času je izšlo šest njegovih knjig, poleg tega pa še vrsta krajših člankov in razprav, ki so govorili o pravni, gospodarski in krajevni zgodovini Ljubljane. Objavljal je v Slovencu, Slovenskem učitelju, Slovenskem pravniku, Slovenskem narodu, Jutru, Planinskem vestniku, Trgovskem tovarišu in Etnologu. V Štrekljevi zbirki narodnih pesmi je objavil otroške narodne pesmi. Pisal je tudi gesla v SBL. Po spremenjenih političnih razmerah je bil 1936 reaktiviran in imenovan za načelnika državne statistike pri notranjem ministrstvu v Beogradu. Pod njegovim vodstvom je urad izdal pet zaostalih Statistićkih godišnjakov (1935–39), štiri knjige Definitivnih rezultatov popisov prebivalstva od 1931, za Slovenijo pa Splošni pregled Dravske banovine. Svoje delo je v Beogradu opravljal do konca junija 1941, ko so ga upokojili. V Ljubljano se je vrnil 1943.
Glavnina njegovega avtorskega dela je posvečena pravni stroki. Ukvarjal se je s pravnimi in socialnimi vprašanji in objavljal v Slovenskem pravniku. V obliki priročnikov je objavil vrsto upravnih zakonov, s svojimi članki je bil prisoten v vseh slovenskih in glavnih jugoslovanskih časopisih. Širši pomen pa so imeli članki Anarhizem (Naši zapiski, 1907), Bera (Slovenski pravnik, 1912 in 1913), Iz zgodovine naših političnih okrajev in občin (Občinska uprava, 1927), Kranjska hranilnica ni bila nikdar ustanovljena z nemškim kapitalom (Vestnik Saveza štedionica kr. Jugoslavije, 1939, 5–6), Doneski k zgodovini uradne statistike v Jugoslaviji (Službeni glasnik Ministarstva unutrašnjih poslova, 1937, št. 7 in 8). Pomemben je njegov prispevek Zaslužni slovenski upravni juristi, ki je izšel v publikaciji Pol stoletja društva »Pravnik«, Ljubljana, 1939. Poleg strokovnih prispevkov se je Andrejka ukvarjal tudi s slovensko zgodovino in s tega področja objavil v Glasniku muzejskega društva za Slovenijo kar nekaj upoštevanja vrednih razprav. Drugo zgodovinsko glasilo, v katerem je objavljal ves čas njegovega izhajanja, pa je bila Kronika slovenskih mest. Objavljal je tudi pod psevdonimoma Ferdo L. Kadunjar in Dr. Rudan.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine