Andrej iz Ottinga (?–?)

Edino znano Andrejevo delo so freske v podružnični cerkvi Sv. duha v Slovenj Gradcu. Slovenjgraški meščani na čelu z bogatim priseljencem Janezom iz Škofje Loke (Johannes von Lack) so za ostarele meščane brez svojcev v začetku 15. stoletja zraven župnijske cerkve sv. Elizabete ustanovili ubožnico (špital), ki se prvič omenja leta 1417 (ustanovna listina je iz 1419), malo pozneje so ob njej zgradili špitalsko cerkev in jo posvetili Sv. duhu. Njen današnji prezbiterij, ki obsega dve poli s petosminskim sklepom in je zvezdasto-rombasto obokan, je bil zgrajen 1447. V naslednjem desetletju je v njem slikal Andrej iz Ottinga, ki se je tukaj tudi podpisal in delo datiral, vendar je letnica delno uničena. Da je ta (verjetno) bavarski slikar prišel v Slovenj Gradec, gre najverjetneje zasluga glavnemu ustanovitelju špitala in njegovim zvezam z Bavarsko.

Severna stena prezbiterija je s služniki razdeljena na tri polja, v vsakem je po devet prizorov – skupaj torej 27. Delitev stene se zgleduje po postnih prtih (Fastentuch) v vzhodnoalpskih deželah, ki so slikovno ponazarjali Kristusovo trpljenje. Upodobljeni so prizori: obujenje Lazarja, podkupovanje Jude Iškarijota, Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, izgon trgovcev iz templja, Jezus in prešuštnica, veliki duhovniki Judi izplačujejo srebrnike, zadnja večerja, Oljska gora, Judežev poljub, Jezus pred Kajfo, Jezus pred Pilatom, bičanje, kronanje s trnjevo krono, Ecce homo, Pilat si umiva roke, Jezus sreča svojo mater, Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ, Jezusa pribijejo na križ, križanje, snemanje s križa, objokovanje, polaganje v grob, speči stražarji ob zapečatenem grobu, vstajenje, Noli me tangere (Ne dotikaj se me), vnebohod in binkošti; obdaja jih naslikan okvir, okrašen s patronirano ostrolistno vitico.

Na notranji strani slavoločne stene je naslikana votivna donatorska podoba klečečih zakoncev (ustanovitelj špitala ali njegov sin Bernard z ženo), ki se v molitvi obračata proti naslikanemu Kristusovemu trpljenju. Upodobljenca veljata za zgodnji primer slikanega portreta pri nas. Pod figuralno upodobitvijo je desetvrstični nemški napis v gotski frakturi (zadnjih šest vrstic je deloma uničenih), ki poleg uvodnega priporočila vernikom, naj ob gledanju slik zmolijo očenaš, zdravamarijo in vero v čast in slavo božjo ter v pomoč vernim dušam in v poboljšanje živih, ki so te slike naročili, sporoča avtorstvo – Andre maller von Otting – in okvirno datacijo poslikave »v petdesetih letih«, kar je torej lahko 1451–59: »Alle dye dyse figur ansech(e)n dy spreche(n) durch/ gocz will(e)n ay(n) p(ate)r n(oste)r aue maria vnd ain glaube/ got zv lob zu (!) vnd eren vnd seiner pitter(e)n marter/ und zu hilf vnd zu trost allen gelaubig(e)n sellen/…d zv pesseru(n)g den lebenttig(e)n ires lebens dye/… gemeld hab(e)n mach(e)n lassen daz volprach/…(m)aist(er) Andre maller von Otting/… am freytag vor sant John/... zalt nach cristi gepurt im/… nffczigisten jar.«

Avguštin Stegenšek (1919) je del napisa, ki se nanaša na slikarjevo provenienco, bral kot »von Ottog« in jo postavil na Otok ob Vrbskem jezeru, nato je France Stele (1925) napis popravil v »Ostrog« in končno (1934) v »Otting«. Najverjetneje gre za znani romarski kraj Otting (današnji Altötting) na Bavarskem, ker tudi Andrejev ekspresivni slog slovenjgraških fresk kaže značilnosti bavarskega, konkretneje münchenskega slikarstva druge četrtine 15. stoletja, čeprav prevladujejo formule t. i. mehkega sloga. Nekatere povezave so bile ugotovljene z oltarjem iz Wurzacha na Švabskem iz 1437 (Gemäldegalerie der Staatlichen Museen, Berlin) iz delavnice Hansa Multscherja, vendar v Slovenj Gradcu še ni sledi vpliva burgundsko-nizozemskega slikarstva, ki se tam nakazuje. Protagoniste zaznamujejo v nasprotju z idealističnimi lepotnimi tipi konca 14. in prvih desetletij 15. stoletja mrkogledi nesimpatični obrazi, čeprav o t. i. poznogotskem realizmu še ne moremo govoriti. Vitke figure z dolgimi udi so namreč še povsem v maniri mednarodnega gotskega sloga in ne kažejo tendence k plastičnemu prikazu, razumevanje prostora kot škatle in pokrajine kot kulise pripada tradiciji 14. stoletja in ne odraža novosti v smislu poglobljenih notranjščin ter na nizozemski način perspektivično upodobljene krajine, prav tako so draperije shematično gubane še po vzorih (otrdelega) mehkega sloga in brez teženj po realističnem podajanju z logično izpeljavo, ki bi upoštevala zakone težnosti. Prevladujejo hladni toni vijolične, zelene, modre, umazano oker, sive, zelene in rdečkaste barve. Žarkasti nimbi so v glavnem vrezani v omet.

Slovenjgraške freske so bile v 17. stoletju prebeljene, najdene so bile 1901, odkrite pa 1909–10. Prva restavratorska dela je opravil Hans Viertelberger, pozneje so bile še večkrat restavrirane, nazadnje 1985.

Andrej iz Ostroga, slikar iz srede 15. stol. Naslikal je freske na severni steni prezbiterija špitalske cerkve v Slovenjem Gradcu: obširen pasijon in votivno sliko z donatorjem in napisom. Slike so datirane iz petdesetih let 15. stol. in so kvalitativno dobro, epsko zasnovano delo. Slog je srednjeevropski, a še popolnoma v okviru 1. pol. stoletja in brez ožje stilistične zveze z dosedaj znanimi gotskrmi freskami v Sloveniji. — — Stegenšek je LKU 1914, 207 na vot. sliki bral Ottog, Stelè, ZUZ 1925, 172–6 Ostrog; prav je Otting. Prim.: Stelè, MAS I, 25 in sl. 82, 83, 86; Stelè, ZUZ, III. 146. Stl.