Novi Slovenski biografski leksikon
K jezuitom je vstopil 17. oktobra 1767 v Trenčinu na Slovaškem, kjer je bil novic (1768–69). Nižje študije je opravil v domačem mestu Györ. Na Dunaju je 1771–73 študiral matematiko in fiziko. Med njegovimi profesorji je bil tudi eksperimentalni fizik, jezuit Joseph Edler pl. Herbert iz Celovca. Študij je 1776 zaključil z doktoratom.
Po ukinitvi jezuitskega reda 1773 je začel komaj dvaindvajsetleten poučevati fiziko na liceju v Ljubljani. 1781 je postal rektor liceja. Bil je član Academiae Operosorum in član Kranjske kmetijske družbe tudi še po odhodu iz Ljubljane (1792). 1785 je prišel v spor s svobodomiselnim profesorjem filozofije Jožefom Novakom, ki je v svoja predavanja vpletal za tisti čas nesprejemljive ideje (da je svet star že več milijonov let, da verjetno ni več sledu o veri, ki jo je učil Jezus, da cerkev sestavljajo posamezniki, ki niso nezmotljivi, da duša ni enotna, da spoved ni božja uredba itd.). Ambschell je Novaka prijavil okrožnemu uradu, ga označil za ateista in prosil, naj spor in Novakova stališča razišče posebna komisija. Okrožni glavar von Claffenau je sestavil komisijo, v kateri sta bila poleg njega še Anton Tomaž Linhart in Ambschell. Komisija je Novaka odslovila iz službe in sporočilo o tem poslala notranjeavstrijskemu guberniju v Gradec, ta pa na Dunaj. Odgovor z Dunaja je bil nepričakovan. Okrožni urad je dobil ukor, ker je prekoračil svoja pooblastila, študij filozofije v Ljubljani je bil ukinjen, Novak je bil prestavljen na terezijansko akademijo na Dunaj, Ambschell pa je izgubil rektorat in profesuro. Svojo poklicno pot je nadaljeval kot profesor fizike in mehanike in od 1792 kot dekan na dunajski univerzi. Od 1809 je bil lektor in dekan v Bratislavi. Svojo knjižnico je zapustil slovaški akademiji znanosti.
Njegovo prvo pomembno delo je izšlo 1778 v Ljubljani. Izdal je nemški prevod latinsko pisane knjižice o prožnosti kapljevin s tremi poskusi Josepha von Herberta, ki jo je pogosto citiral v svojih delih. Z zajetnimi Ambschellovimi opombami, pogosto daljšimi od prvotnega besedila, je prevedeno besedilo iz prvotnih 45 strani naraslo na 110 strani. Iz tega časa izstopajo tudi Ambschellove izpitne teze, ki so namesto enačb navajale zakone z besedami ali opisi notranje zgradbe snovi, toplote, svetlobe in elektrike. Po uvodnih tezah je 1778–80 obravnaval privlačno silo teže po nauku Rudjera Josipa Boškovića. V svojih poznejših knjigah je narisal Boškovićevo krivuljo sile v odvisnosti od razdalje, ponazorjeno s koncentričnimi krogi. Telesa so po Ambschellu »iz enakih elementov kot črke v knjigi«.
Razpravo o težišču je skupaj z izpitnimi tezami posvetil Žigi Zoisu, kar kaže na njegovo povezavo s slovenskim preporodom. Opisal je delovanje različnih sil med telesi, prav tako pa matematične in fizikalne lastnosti težišča. Med poučevanjem v Ljubljani (1778–80) se v izpitnih tezah (še) ni izrecno opredelil glede narave toplote, medtem ko je 1792 že opisal toploto po Antoinu Lavoisierju kot fluidni vzrok elastične sile, brez katere bi vsa telesa padla skupaj. Ambschell je pri opisu kislin sprejel Lavoisierjevo kemijo in jo primerjal z antično idejo o štirih elementih. Kljub temu se še ni odločil, da bi dokončno zavrnil flogiston, temveč se je na široko posvetil opisu težav njegovih zagovornikov (1807). Ogenj se mu je sicer zdel podoben gibanju, kljub temu pa ga je opisal kot posebno snov.
1778 je v osmih tezah obravnaval optiko. Naslednje leto je tretjo tezo razdelil na dva dela pod številkama 71 in 72. Po Ambschellu se snov svetlobe ne razlikuje od snovi toplote (ognja). Eden najzanimivejših pojavov tedanjega časa je bila luminiscenca. Pri njenem zgodnjem raziskovanju so v veliki meri sodelovali prav jezuiti. V Ambschellovih izpitnih tezah ni bilo vprašanj o luminiscenci, opisal pa jo je v učbenikih fizike, ki jih je po ukinitvi ljubljanskega liceja objavil kot profesor fizike in mehanike na dunajski univerzi. Luminiscenco je opazoval skozi prizmo v zatemnjeni sobi z majhno odprtino za vpadno svetlobo. Opisal je kratkotrajno elektroluminiscenco ob razelektritvi v zraku in v vakuumu barometrske cevi.
Po Ambschellovih tezah in poznejših učbenikih je elektrika samosvoja, tekoča in vnetljiva snov, katere delci se med seboj odbijajo, obenem pa privlačijo raznovrstna telesa. Ni izrecno ločil pozitivnega in negativnega naboja. Zaradi ravnovesja presežek elektrike teče v področje, kjer je primanjkuje. V izpitnih tezah se seveda ljubljanski profesor Gregor Schöttl in za njim Ambschell nista mogla opredeliti med v tistem času nasprotujočima si teorijama o enem električnem fluidu oz. dveh. Ambschell je pozneje v učbeniku objavil domnevo o dveh vrstah električnih fluidov. Zanimala ga je elektrika v živcih (1792); omenil je medsebojni vpliv elektrike in magneta. Njegovi študentje so obravnavali blisk kot električni pojav in opisali strelovod po vzoru Benjamina Franklina. Tri desetletja po Franklinovem izumu je bil strelovod v naših krajih še vedno novost, saj je prvi strelovod na Štajerskem postavil šele Leopold Gottlieb Biwald. Tako je bil Ambschell pionir uporabe strelovoda na Kranjskem v času, ko je ta iznajdba povzročala še veliko strahu. Delovanje strele je Ambschell 1792 opisal takole: »V letu 1782 je udarila strela tri milje južno od Ljubljane na Kranjskem v križ na zvoniku cerkve redovnic [...], od koder je skozi samostan stekla v zemljo.« Dogodek je sprožil splošno zanimanje, zato je Ambschell iz žice naredil strelovod na stolpu visoke stavbe v bližini svojega ljubljanskega stanovanja.
Objave v Ljubljani so bile neke vrste uvod v prirodoslovje, utemeljeno na opazovanjih in poskusih. Ambschell ga je dal na Dunaju (1791–93) natisniti v šestih delih na skupaj 2166 straneh v nemškem jeziku. Učbenik je poldrugo desetletje pozneje v nekoliko spremenjenih šestih knjigah dal natisniti še v latinščini.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine