Ambrož, Mihael (1808–1864)

Ambrož Mihael, upravni uradnik in politik, r. 14. febr. 1808 v Ljubljani, u. tudi tam 25. apr. 1864. Po končani gimnaziji je bil od očeta določen za duhovniški stan, a se je po enem letu bogoslovja napotil študirat pravo v Gradec in na Dunaj, kjer je postal domači učitelj v hiši nekega Grka. Prakticiral je pri. mestnem in dež. sodisču v Ljubljani, 1836–1848 služboval kot okrajni komisar v Smledniku, Ribnici, na Bledu, v Ljubljani, Boštanju in zopet v Smledniku, bil 1848 od kmečkih občin izvoljen na treh krajih (Loka, Radovljica iu Višnja gora) za drž. poslanca ter bil tudi član provizoričnega dež. zbora, se 1849 odpovedal drž. službi, 1850 postal ljubljanski občinski odbornik in župan, se 1851 županstvu odpovedal, ker se je njegova potrditev zavlačevala, opravljal 1851–55 službo prvega magistratnega svetnika; 1861 postal drugič ljubljanski občinski odbornik in župan, bil istega leta izvoljen tudi za dež. poslanca in dež. odbornika. Ob marčni revoluciji 1848 je navdušeno pozdravljal svobodoljubje Dunajčanov, češ, »da smo se iz dosedanjih pogovorov v frankfurtskem zboru prepričali, da hrepenijo Nemci zagotoviti največjo prostost ljudstva in to prostost z združeno močjo zoper notranje domače protivnike ohraniti in zoper zunanje tuje sovražnike obraniti« (Nov. 1848, št. 28). Kljub svoji gorečnosti za Nemce, ki so mu jo nekateri rojaki zamerili, je zagovarjal uvedbo slovenščine v šole in urade ter je priporočal, naj se napravi takšna prošnja; sam je vložil glede gospodarskih zahtev smledniških kmetov na notranje ministrstvo poleg nemške tudi slov. prošnjo, prej sta bili dve slov. prošnji vloženi pri c. kr. dvorni pisarni na Dunaju (Nov. 1848, št. 16, 18, 27). Predlagal je, naj bi Metelko skrajšal svojo slovnico in jo spisal v gajici; glede osrednjih uradov na Dunaju je pa mislil, da ne moremo zahtevati, da bi se tam učili slovenščine zaradi nas. V posebni prošnji je opozarjal na to, da se odstranijo po Slovenskem slovenščine nezmožni uradniki (Nov. 1848, št 26). Potegoval se je za deželno šolsko svetovalstvo za vse Slovence in nasvetoval nekatere strokovnjake za člane; za beneško Istro in Trst je pa predlagal poseben šolski svet, ker je tam italijansko prebivalstvo v večini. V boju za barve je obenem s Kavčičem zagovarjal pri ministrstvu prošnjo »Slovenskega društva«, naj bodo kranjske deželne barve belo-modro-rdeče namesto stanovskih barev: zlato-modro-rdeče. — V provizoričnem dež. zboru v Ljubljani je vršil funkcijo slovenskega tolmača poslancem in poslušalcem ter je zahteval novo volitev po velikosti posestva in pomnožitev kmečkih mandatov. V dunajskem drž. zboru je bil izvoljen za reditelja in člana ustavnega odseka, kjer je predlagal n. pr. odpravo smrtne kazni sploh, izgon jezuitov in redemptoristov, da država ne priznavaj in ne podeljuj plemstva itd.; sicer se pa zaradi obolelosti pozneje ni mogel udeleževati odsekovega delovanja. Pri vprašanju razpravnega jezika je stal na stališču, da bi bil moral volivni red določiti razpravni jezik in da bi se morebiti volitve nemščine nezmožnih poslancev ne potrdile. Misel, naj bi se v drž. zboru govorilo nemški, je izražal tudi v »Novicah« in »Slovenij« (Nov. 1848, št. 21; Slov. 1848, št. 6). Ko je prišlo to vprašanje še enkrat na dnevni red, je privedlo do polemike med njim, Kozlerjem in Doljakom (Slov. 1848, št. 22, 24, 27). Glede odškodnine za odpravo podložništva je hotel obenem z večino slovenskih poslancev, da jo plačaj država, kar se pa ni sprejelo. Enako se je z večino slov. poslancev pridružil nemškl levici, ki je bila zoper to, da bi se od drž. zbora sprejeti sklep o kmečki odvezi predložil cesarju v potrdilo, kar ji tudi ni obveljalo. Ob oktobrski revoluciji je vztrajal poleg sedmih drugih slov. poslancev na Dunaju. Bil je poverjenik za Ilirijo, ki naj bi bil pridobival v svoji deželi simpatije za drž. zbor, ter je prevajal njegove oklice na slovenski jezik; izvoljen je bil tudi v »permanentni« odbor. Njegovo postopanje je vzbujalo doma nejevoljo (Nov. 1848, št. 47, 49). Zagovarjal se je s tem, da ni ostal na Dunaju zaradi Nemcev ali Madžaronov, ampak zato, da »bi imela naša domača dežela ob času nevarnosti kakega prijatelja« (Nov. 1848, št. 50) in da so kranjski poslanci potegnili z Nemci pri zemljiški odvezi zaradi kmečkih koristi, a pri ustavnem vprašanju nastopijo po željah »Slovenskega društva« zoper Frankfurt. Uredništvo »Novic« mu je odgovarjalo, da je bil v grozni zmoti, ko je ostal na Dunaju v drž. zboru, ki se ni ustavil revoluciji, ampak celò ž njo potegnil; naj se drži poslancev slovanskega rodu, ki želijo močno Avstrijo. Kot poverjenik državnega zbora je nadzoroval izročitev orožarnice ljudstvu in razdelitev orožja med Dunajčane. Generalni major Hauslab mu je 4. apr. 1849 dal pismeno priznanje, da se je v dneh. 7. do 9. okt. 1848 z veliko nevarnostjo lastnega življenja vedel pri orožarnici pravilno, otel mnoge dragocene, zgodovinsko važne vojaške predmete in obvaroval mnogo topničarskih oficirjev pogina. V kromeriškem državnem zboru je bil z večino slovenskih poslancev član slovanskega kluba, čigar jedro so tvorili Čehi, in zagovarjal pravice kmetov do graščinskih gozdov in pašnikov, ki jih mnogi kranjski graščaki niso upoštevali, dokler se servitutne pravice postavno ne urede v smislu cesarskega patenta z dne 7. sept 1848. Po razpustu drž. zbora 4. marca 1849 je ostal kot njegov reditelj še nekaj časa v Kromerižu in slovenil drž. razglase. Napravil je za Kranjsko načrt postave o odškodnini za odpravljeno tlako in desetino (Slov. 1849, it. 39–41) ter bil kot zaupnik kmetov član deželne komisije za zemljiško odvezo. O tem vprašanju je pisal strokovne članke v »Novice« (Nov. 1850, št. 2, 6–10, 15–17, 20, 23, 25, 26). Nastopal je tudi za občinsko samoupravo in naredil opravilnik za ljubljansko občino (Nov. 1850, št 11; 1851, št. 1). Bil je tudi član komisije za občinsko postavo kmečkih občin. V 50. letih se je bavil z gospodarstvom v kmetijstvu, obrti in trgovini. Bil je član centralnega odbora pri Kmetijski družbi. Priporočal je ustanovitev tobačne tovarne v Ljubljani (Nov. 1850, št 17), napravil je prvi parni mlin in skušal nadomeščati premog s kurivom iz šote (Nov. 1858, št. 18, 46). — Ko je bil postal v ustavni dobi 1861 prvi slov. župan v Ljubljani, je dejal ob potrditvi med drugim: »Želimo samostojnost na ustavni podlagi brez prekucij. Vsi narodi se morajo združiti v ta namen v bratovski edinosti — črna zemlja, ki krije mnoge za svobodo padle, naj pokrije staro sovraštvo in stare razprtije naroda, da postane prelita kri seme za pomlajeno svobodo« (Nov. 1861, št. 22). Pri instalaciji je govoril o sposobnosti in pravici slovenskega jezika za javno življenje. Pod njegovim županovanjem se je uradovalo nemški in slovenski, razširilo se je mestno ljudsko šolstvo (pri Sv. Jakobu), predlagala se je k tedanji nižji ustanovitev višje realke (storil je to sam), mesto je dobilo plinovo razsvetljavo (1861), kanalizacijo in tlakovanje, namesto beračenja po hišah so se uvedli prostovoljni prispevki za ubožno blagajno, pasji davek, določevanje tarif za meso na podlagi cen v Zagrebu, Celovcu in Gradcu, sklenilo se je poiskati primeren prostor za kopališče ob Ljubljanici itd. Bleiweis je primerjal njegovo županovanje z onim Hradeckega. — V dež. zboru je spočetka, ker je bil vešč parlamentarni tehniki, nastopal kot izvedenec v vodstvu poslovanja. Ker je hotel, da spozna obravnave dež. zbora tudi ljudstvo, ki je bilo na Kranjskem »tri četrtine slovensko«, je predlagal, da se nemško besedilo priloži LZg, slov. pa Novicam, kar se je tudi sprejelo. Glede razpravnega jezika je stal na stališču, da je jezik le sredstvo za sporazumevanje; zato ni treba posebnega predloga in sklepa o tem, kar se razume samo po sebi v deželi, ki ima slov. prebivalstvo, a treba je, da se govori jezik, ki je v njem sporazum najlažji. Nemščina ni bila predpisana, slov. ne izključena. Podpiral je Bleiweisov predlog o postavi zaradi poslanske imunitete, ker je bil še iz 1854 v veljavi t. zv. Sicherheitsgesetz, ki je kaznoval z globo 1 do 100 gl, oz. s 6 ur do 14 dni zapora vsako protipolicijsko vedenje na javnem zborovanju in »vsako demonstrativno ravnanje, ki naj bi se ž njim izražala nenaklonjenost vladi ali nespoštovanje njenih naredeb«. — A. se je udeleževal tudi narodnega duševnega življenja. Bil je med dopisniki Novic od početka ter med ustanovitelji ljubljanske čitalnice 1861 in njen prvi predsednik. Kot smoter čitalnic je označil omiko slovenskega jezika na dejanski podlagi besede in pesmi. »Naš edini namen je le omika našega zanemarjenega materinskega jezika na poti društvenega življenja.« (Nov. 1862, št. 53.) Pri tem je poudarjal potrebo nemškega jezika, češ, da ga z omiko materinskega neče staviti pred duri, ker njemu in nemški omiki zahvaljujejo Slovenci svoje znanje (Nov. 1862, št. 19). Deloval je za edinost med nemškim in slovenskim prebivalstvom, pri čemer je šel ob izletu filharmoničnega društva v Idrijo 1863 predaleč, kar je izzvalo nejevoljo Vilharjevega »Napreja« in »Novic« ter imelo za posledico, da se je odpovedal čitalniškemu predsedništvu (LZg 1863, št. 142–144, 147; Naprej 1863, št. 52; Nov. 1863, št. 26–27). Bil je 1850 med snovatelji slovenskega gledališča, ki ga je sprožil Kordeš; s Costo in Svetcem je 1861 ustanovil pravoznansko društvo, ki mu je bil namen pretresovati pravo- in državnoznanske predmete v nemškem in slov. jeziku, izobraževati slov. pravoznansko imenoslovje ter izdajati pravoznanske spise. Bil je bistra glava, izkušen in priljubljen uradnik, ki je znal občevati z ljudstvom, prijatelj kmečkega stanu in slov. jezika, svobodoljuben politik. Z njegovo prezgodnjo smrtjo je zadel občuten udarec prebujajoče se slovenstvo. — Prim.: Apih Jos., Slovenci in 1848. leto; Bericht über die Verh. des krain. Landtages zu Laib. 1861, 1863–4; LZg 1864, št. 96; Nov. 1864, št. 17; Verh. des öst. Reichstages 1848–49. Lr.