Almanach (?–?)

O slikarju neznanega imena vemo le malo. Valvasor ga je pri opisih slikarske opreme v graščinah Bokalce, Iški turn in v refektoriju ljubljanskega frančiškanskega samostana v enajsti knjigi Slave vojvodine Kranjske kar trikrat označil za »slavnega«, imenoval pa le z vzdevkom Almanach. O njegovem domnevnem poreklu beremo v popisu opreme ljubljanskih cerkva v rokopisu Janeza Gregorja Dolničarja Annales urbis Labacensis, v katerem je omenjen kot Almenaco Belga, in v življenjepisu Volfa Sigmunda barona Stroblhofa v Spominski knjigi bratovščine sv. Dizma, kjer je omenjen kot Allmenak iz Antwerpna, ki naj bi ga Stroblhof več let gostil. V kranjskih zapuščinskih inventarjih srečamo ob navedbah Almanachu pripisanih del različne oblike zapisa slikarjevega vzdevka (mdr. Allmenak, Allmanak, Almanach, Almenach, Almenak, Almenac, Almenack, Almenog).

Med zanesljivo Almanachova dela iz časa njegovega delovanja na Kranjskem se ob trenutnem stanju raziskav prištevajo le slike Kvartopirci I, Kvartopirci II in Deček s puranom (Narodna galerija, Ljubljana) ter risbe Grad Bogenšperk, Ljubljana in Sedeči kmet v sedemnajstem zvezku Valvasorjeve grafične zbirke (Metropolitanska knjižnica, Zagreb; VZ XVII, 85, 86, 229 b, primerjaj objavo Vnderschidliche geistliche vnd weltliche Riß, vnd Zeichnungen […], Ljubljana, Zagreb, 2008). Za njegov znani ohranjeni opus so značilne izrazita psihološka karakterizacija upodobljencev, slogovno-tipološka raznolikost in svojevrstna interpretacija zahodnoevropskih, zlasti nizozemsko-flamskih slogovnih smeri. Kvartopirce I in II zaznamujejo odmevi severnjaškega caravaggizma, Deček s puranom pa razkriva tipološke, slogovne in ikonografske sorodnosti tako z nizozemsko-flamskimi kot tudi severnoitalijanskimi monumentalnimi žanrskimi upodobitvami nižjih družbenih slojev.

Raznolikost Almanachovega opusa se kaže tudi pri delih, znanih zgolj po omembah v virih, med katerimi so bile zastopane vse pomembnejše ikonografske zvrsti: krajine, žanrske slike, tihožitja, lovski prizori, nabožne podobe, portreti in bitke. Med zasebnimi naročniki in imetniki večjega števila Almanachovih slik so bili poleg omenjenega Volfa Sigmunda barona Stroblhofa tudi Marko Anton I. baron Billichgrätz, Franc Krištof baron Engelshaus, Janez Jožef Mugerle pl. Edelhaimb ter njihovi dediči. Navedbe posameznih slik, pripisanih Almanachu, pa najdemo tudi v popisih zapuščin nekaterih drugih Kranjcev. V refektoriju frančiškanskega samostana v Ljubljani je Dolničar ok. 1715 popisal Almanachovo sliko sv. Frančiška Serafinskega. Naslikal naj bi portreta Janeza Daniela barona Erberga in njegove žene Suzane Margarete, rojene pl. Dinzl-Angerburg, datirana v leto 1676 (v starejši literaturi napačno 1667), ki ju kot njegovi deli v rokopisu Versuch eines Entwurfes zu einer Literatur-Geschichte für Krain (1825) omenja Jožef Kalasanc Erberg, danes pa ju poznamo le po poznejših miniaturnih kopijah. Almanachove slike v Iškem turnu, na Bokalcah in v refektoriju ljubljanskega frančiškanskega samostana so bile na podlagi Valvasorjevih navedb večkrat interpretirane kot freske, zaradi česar je dolgo veljalo, da je bil tudi freskant. Novejše raziskave baročnega slikarstva govorijo v prid tezi, da je Valvasor pisal o Almanachovih oljnih slikah. Po mnenju umetnostnega zgodovinarja Uroša Lubeja bi Almanacha mogli identificirati z nizozemskim slikarjem Hermanom Verelstom (1640/41–1702), ki je bil leta 1678 dokumentiran v Ljubljani.

Almanach (Allmenaco), slikar 17. stol., iz Antwerpena. Slikal je ok. 1660 po Kranjskem freske in oljnate slike, zlasti portrete (freske v graščinah Bokalce pri Dobrovi, Iški turen in frančiškansko obednico v Ljubljani, portreta Ivana Daniela Erberga in njegove soproge Marjete r. Dinzel, ki jih je hranil baron Erberg v Dolu). V zagrebški metropolitski knjižnici so med risbami, ki jih je Valvasor nabral, tri Almanachove: Ljubljana, grad Wagensberg in kranjski seljak. — Prim.: Müller-Dithenhof, Freske gradu Bokalce itd., ZUZ 1922, 95. St.