Novi Slovenski biografski leksikon
Bil je šesti od desetih otrok v družini (po domače "pri Bačniku"). Ljudsko šolo je obiskoval v Smledniku (1853–55). Po prigovarjanju vplivnega materinega sorodnika, stolnega kanonika Jurija Zavašnika, ki je spoznal njegovo nadarjenost, se je 1855 vpisal v glavno šolo z učiteljiščem ali normalko v Ljubljani. Šolanje na njej je zaključil 1858 in se potem vpisal v tamkajšnjo klasično gimnazijo. Končal jo je 1866; od drugega razreda dalje je stanoval v Alojzijevišču. Na Dunaju je 1866–67 študiral klasične jezike (latinski, grški in staroslovanski), potem se je odločil za duhovniški poklic. V ljubljansko bogoslovje je vstopil 1867 in bil posvečen 1871. Kot kaplan je od 1871 služboval v Tržiču (bil je tudi katehet), kot župnik pa od 1880 na Srednji Dobravi (pri Kropi) in od 1889 do smrti na Dovjem. 1889–91 je bil šolski nadzornik za radovljiški okraj; ob tem je močno podpiral poučevanje petja. Od 1895 je bil častni član združenja čeških visokogornikov, od 1896 Slovenskega planinskega društva, od 1921 pa tudi glasbenega društva Ljubljana. Sodelovanje s Hrvaškim planinskim društvom dokazuje priznanje, ki ga je prejel po 1. svetovni vojni (1924). Glasbeni matici se je zaradi političnih delitev, ki so močno zaznamovale tudi kulturo, formalno pridružil razmeroma pozno, šele 1909, čeprav je z njo sodeloval že prej. Za nesebično glasbeno, planinsko in poklicno delovanje je v času Avstro-Ogrske prejel zlati križec (1912) in križec za civilne zasluge (1918); srbsko-hrvaško-slovenska kraljevina pa mu je namenila visoka odlikovanja za državljanske zasluge, tj. red sv. Save IV. (1923) in III. stopnje (1926).
V javnem življenju je bil Aljaž zagovornik narodne sloge. Bil je zelo naklonjen Simonu Gregorčiču, katerega delo je visoko cenil in ga po kritiki Antona Mahniča v Dvanajstih večerih štel za krivično zapostavljenega, ter ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju. Sprva je bil kritičen do političnega delovanja na izrecno katoliški osnovi; ni se strinjal z ostrim pisanjem časnika Slovenec proti duhovnikoma Tomu Zupanu in Ivanu Žlogarju, ki sta nasprotovala ločevanju duhov med rodoljubi. O tem je pisal celo knezoškofu Jakobu Missii, ki mu je poslanico vrnil, za narodno slogo pa se je potem zavzel tudi pri enem najdejavnejših voditeljev Katoliške narodne stranke Ignaciju Žitniku. Kot eden redkih duhovnikov na Kranjskem se Aljaž ni solidariziral z Antonom Mahničem. Toda vedno hujše in čedalje bolj surove gonje proti katoliški cerkvi in hierarhiji, ki jih je pod zaščito Ivana Tavčarja v Slovenskem narodu izvajal Miroslav Malovrh, so ga politično pasivizirale; svoje javno delovanje je omejil na poklic, kulturo in planinstvo.
Aljaž se je že zgodaj navdušil za glasbo. Petja so ga učili najprej učitelji, mdr. na Smledniku 1853–54 Janez Dolinar (tudi organist) in 1854–55 Martin Krek (stric Janeza Evangelista Kreka), v Ljubljani 1856–57 Blaž Praprotnik (v 3. razredu), pozneje v Alojzijevišču pa pevovodja Anton Nedvěd. V gimnaziji je Aljaž pel v kvartetu (1. tenor), v 8. razredu je že vodil gimnazijski zbor; tedaj je obiskoval skladatelja Gregorja Riharja st. Na Dunaju je pel v zboru slovenskih študentov, ki je nadaljeval tradicijo Slovenskega pevskega društva Davorina Jenka, v Ljubljani pa kot bogoslovec v stolnici, čitalniškem in semeniškem zboru (tudi pevovodja). V Tržiču je učil zbor čevljarskih pomočnikov in pozneje meščanskega, ki je začel peti v slovenskem jeziku; mdr. je vpeljal božično Franza Gruberja Sveta noč, blažena noč (ki jo je tudi prevedel) že pred 1885, ko jo je Anton Foerster objavil v Cerkvenem glasbeniku. Na Srednji Dobravi se je pridružil cecilijanskemu gibanju; sodeloval je pri cecilijanskih shodih v kranjski okolici, se jih udeleževal v Ljubljani, zagovarjal Foersterja pred nasprotniki in šel z njim 1884 na shod v Gorico. Vnet za orgelsko glasbo in sam orglavec je dal v precejšnji meri na lastne stroške postaviti nove orgle na Srednji Dobravi (ok. 1882) in na Dovjem (1914, dokončane 1916; z 21 registri, avtor načrta za omaro je bil arhitekt Ivan Vurnik).
Da bi razširil slovensko zborovsko petje, je 1887 predlagal Mohorjevi družbi, naj izda zbirko pesmi brez not, ki naj bi jo uredil Fran Levec po zgledu Pesmarice (1863, ur. Radoslav Razlag). Levec je predlog odklonil in svetoval, naj jo uredi Aljaž sam, toda z notami. Ker je bil Aljaž pripravljen sestaviti zbirko enoglasnih pesmi (Glasbena matica naj bi izdala štiriglasne zborovske), je z Dovjega po vsej Sloveniji razposlal tiskano okrožnico, da bi zbral čim več gradiva. Zaradi velikonočnega potresa 1895 je Glasbena matica v Ljubljani, katere stavba je bila v naravni nesreči poškodovana, odklonila izdajo Aljaževe pesmarice. Če bi ta izšla pri drugem založniku, ni dovolila ponatisa pesmi iz zbirk, ki jih je sama izdala. Na takšno odločitev so vplivali tudi zaostrujoči se politični spori med liberalnimi in katoliškimi narodnjaki. Po izvolitvi novega odbora je Aljaž 1896 le dobil dovoljenje za natis svojih skladb; Glasbeni matici je zanje plačal 400 goldinarjev. Pri Mohorjevi družbi je potem objavil prvi del Slovenske pesmarice (drugi del je izšel 1900). V njej je zbral najbolj znane zborovske skladbe slovenskih skladateljev. Izdaja je pozitivno vplivala na nastajanje pevskih zborov na podeželju ter bila pomembna zaradi širjenja slovenske umetne pesmi med ljudstvom.
Na Dovjem je Aljaž ob močni spodbudi Antona Foersterja in Mateja Hubada začel tudi komponirati. Kot prvo je objavil skladbo Občutki (za moški zbor, besedilo Lovro Toman), ki ji je potem sledilo še več posvetnih zborov. Trinajst svojih kompozicij je objavil v Slovenski pesmarici. Ustvarjalno se je še bolj razživel po 1904, ko je objavljal čedalje pogosteje (npr. Mešani in moški zbori – 56 pesmi v 9 zvezkih; 8. in 9. zvezek sestavljajo skladbe na besedila njemu posebej ljubega pesnika Simona Gregorčiča). Cerkvenih kompozicij je objavil malo, precej pa jih je ostalo v rokopisu (kakor tudi nekaj posvetnih). Skladateljski vzor mu je bil Anton Foerster, ki mu je pregledoval skladbe in jih po potrebi popravljal.
Aljaž je v javnosti odkrito zagovarjal cecilijanska načela. Kot skladatelj se uvršča med slovenske romantične ustvarjalce, ki so se najmočneje izrazili v krajših zborovskih skladbah. Njegov vokalni stavek je bil rezultat znanja in nadarjenosti, ki se je kazala zlasti v njegovem smislu za izrazite in spevne melodične linije. Številne njegove pesmi so ponarodele, med najznačilnejšimi so Oj, zbogom ti planinski svet, Ujetega ptiča tožba, Na dan (Gregorčičeva besedila) in Triglav (besedilo je prispeval Matija Zemljič; izšla je v drugem delu Slovenske pesmarice), ki je slovenska planinska himna. Posebno zadnji dve kompoziciji sta bili pomembni za slovensko narodno gibanje. Za slovensko kulturno zgodovino so pomembni njegovi Pevski spomini.
Kot ljubitelj visokogorja se je Aljaž na Dovjem začel še bolj vneto kot prej ukvarjati s planinstvom, ki se je tedaj razvijalo pod pokroviteljstvom nemškega združenja Alpenverein (mdr. je postavljalo nemške napise, gorski vodniki pa so morali govoriti nemško, tudi če so bili Slovenci). Da bi Slovencem ohranil Triglav, na katerega se je prvič povzpel 1887, je rojake neutrudno navduševal za planinstvo; še posebej pomemben je bil njegov govor O Triglavu in okolici 1896 v Narodnem domu v Ljubljani (Planinski vestnik, 1922, 2–5). Bil je pobudnik številnih planinskih gradenj (večkrat je izdelal načrte ali pri njih sodeloval); med najbolj znanimi so zavetišče Aljažev stolp vrh Triglava (2864 m, triangulacijska točka; Aljaž je za 1 goldinar odkupil zemljišče od občine Dovje in izdelal načrte za stolp, ki ga je nato podaril Slovenskemu planinskemu društvu), Staničevo zavetišče pod vrhom Triglava, plošča Valentinu Vodniku v Velikem Triglavu (skupaj s kaplanom Jakobom Matjanom), popravilo struge slapa Peričnik (vse 1895), Aljaževa koča v Vratih (1896), kapelica Lurške Matere Božje na Kredarici (1897), Triglavski dom na Kredarici (1896, prenovljen 1909), zavarovanje poti na grebenu Malega Triglava (1897), nov odsek poti v Radovno v Tnalu (1901), Tominškova pot iz Vrat do studenca pod Begunjskim vrhom (1903), Aljažev dom v Vratih (načrte izdelal Jaroslav Foerster, odprt 1904; 1909 ga je odnesel plaz, 1910 je bil obnovljen) in Šlajmerjeva vila v Vratih (1907). Pogosto je za gradnje tudi plačeval, mdr. je za triglavske stavbe na začetku podaril 300 goldinarjev. Delal je vedno brezplačno; domače in tuje gornike je neštetokrat prijazno sprejel in pogostil, ponesrečene pa pokopal na Dovjem. V veliki meri je bilo po njegovi zaslugi 1921 na vrhu Triglava že 1500 obiskovalcev (ok. 1860 komaj 1 ali 2). V Planinskih spominih, ki jih je objavil na pobudo Josipa Tominška, je opisal lepoto Vrat in Triglavskega pogorja, zlasti v poglavjih Aljažev stolp vrh Triglava, Staničevo zavetišče, Triglavska koča na Kredarici, Triglavska kapela, Tominškova pot, Vodovod v Vratih. Planinske spomine je objavil tudi v Orisu mojega življenja.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine