Bleiweis vitez Trsteniški, Karel (1834–1909)

BLEIWEIS, Karel (plemiški naziv vitez Trsteniški; Karel vitez Bleiweis plemeniti Trsteniški, Karel vitez Bleiweis-Trsteniški, Karel Bleiweis-Trsteniški), zdravnik, politik, kulturnik (r. 4. 11. 1834, Dunaj, Avstrija; u. 31. 12. 1909, Ljubljana). Oče Janez Bleiweis, publicist, veterinar, zdravnik, politik, mama Karolina Bleiweis, r. Fellner. Sin Demeter Bleiweis, zdravnik, predsednik Društva zdravnikov na Kranjskem 1910–14, sin Janko Bleiweis, uradnik, gledališki organizator, vnuk Saša Bleiweis, gozdar, vnuk Janko Bleiweis, gradbenik, hidrotehnik.

Osnovno šolanje je opravil v Ljubljani, medicino pa študiral na Dunaju, kjer je bil 1858 promoviran v doktorja medicine in kirurgije ter magistra porodništva. Z zdravniško prakso je začel 1859 kot sekundarij oz. namestnik in pomočnik primarija na dermatološkem in kirurškem oddelku mestne bolnišnice v Trstu, kjer je zdravil tudi ranjence z bojišč v Italiji. 1860 je bil imenovan za sekundarija na medicinskem (internem) oddelku in oddelku za umobolne v Deželni bolnici v Ljubljani, kjer je bil takrat primarij Ivan Zhuber (Čuber, Tschuber). Zaradi Zhubrove bolezni je Bleiweis nekaj časa vodil oba oddelka, vendar po Zhubrovi upokojitvi (1862) iz političnih razlogov ni bil imenovan za primarija. Izstopil je iz deželne službe in delal kot zasebni zdravnik splošne medicine v Kranju do 1865, ko je bil imenovan za okrožnega zdravnika v Tolminu. 1867 je postal hišni zdravnik v prisilni delavnici v Ljubljani, 1871 pa je bil imenovan za primarija ljubljanske deželne bolnišnice; prevzel je medicinski (interni) oddelek in umobolnico. Posebno skrb je posvečal duševno bolnim in 1875 s predavanjem Blaznice (norišnice), kakoršne morajo biti, in kaj je njih namen v kranjskem deželnem zboru opozoril na nujnost ustanovitve bolnišnice za duševne bolezni, ki bi bila ločena od splošne bolnišnice. S tem je obudil zamisel iz 1868 o gradnji nove, deželne specializirane bolnišnice za duševno bolne, za katero so še istega leta kupili zemljišče v vasi Studenec pri Ljubljani. Da bi bila zgrajena po najsodobnejših vzorih, je skupaj z deželnim inženirjem Franom Witschlom obiskal in preučil ureditev ter opremo tovrstnih modernih ustanov v Avstriji, Švici in Nemčiji. Zaslužen je za izgradnjo nove bolnišnice za duševno bolne oz. Kranjske deželne blaznice Studenec, ki je začela delovati 1881 s sedeminsedemdesetimi bolniki. Bila je prva tovrstna ustanova na Slovenskem in je za Kranjsko pomenila velik zdravstveni napredek. Bleiweis je ostal njen primarij do smrti.

Aktiven je bil tudi na političnem, šolskem in kulturnem področju. Bil je občinski svetnik v Ljubljani (1875–1909) in član magistratnega sveta (od 1884). Dvaindvajset let je bil načelnik policijskega odseka, nekaj let načelnik ravnateljstva mestne klavnice in zastopnik Ljubljane v kranjskem deželnem šolskem svetu. 1894–1909 je bil ljubljanski podžupan, 1904 je postal častni meščan Ljubljane. Od ustanovitve Narodno napredne stranke (1894) je bil predsednik njenega izvršnega odbora. 1882–89 je bil deželni poslanec občine Ljubljana okolica, 1889–95 je bil deželni poslanec kranjske trgovske in obrtniške zbornice. V deželnem zboru se je zanimal za različna gospodarska in narodna vprašanja, še posebej blizu pa mu je bila deželna zdravstvena problematika. Bil je član kranjskega deželnega zdravstvenega sveta od njegove ustanovitve (1870), predsednik Zdravniške zbornice za Kranjsko, po upokojitvi zdravnika Alojza Valente (1898) pa v obdobju 1898–1903 začasni predstojnik deželnih dobrodelnih ustanov. Bil je eden od ustanoviteljev Društva zdravnikov na Kranjskem (1861) in od 1903 njegov častni član. Izmed številnih Bleiweisovih nastopov, predavanj in predstavitev v Društvu zdravnikov na Kranjskem jih je bila objavljena le tretjina.

Po smrti očeta Janeza Bleiweisa je 1881 prevzel vodenje podkovsko-živinozdravniške šole, kjer je predaval kemijo in fiziko vse do 1908. Na kulturnem področju je bil aktiven v odboru ljubljanskega čitalniškega društva, od 1881 do smrti je bil njegov predsednik, bil je tudi član pevskega zbora te čitalnice. Prav tako je do 1902 predsedoval ljubljanskemu Dramatičnemu društvu. Bil je eden od ustanoviteljev Sokola in njegov večletni tajnik. Bil je predsednik ljubljanskega Narodnega doma od 1890 do smrti.

Ker mu je javno delo jemalo veliko časa, je sčasoma opustil zasebno zdravniško prakso. Kljub temu so ga ljudje obiskovali, saj je bil cenjen kot dober in dobrosrčen zdravnik, ki je revne zdravil brezplačno.

Bleiweis-Trsteniški Karel, dr. med., r. 4. nov. 1834 na Dunaju, u. 31. dec. 1909 v Lj.; sin dr. Janeza B., oče dr. Demetra B. Nižje šole je obiskoval v Lj., medicino je študiral na Dunaju, kjer je 1858 promoviral. Po promociji je služboval najprej kot sekundarij. dermat., oz. kir. odd. v Trstu, 1860 je prišel kot sekundarij v Lj. in služboval na int. odd. in odd. za umobolne; zaradi bolezni šefa, dr. Zhubra, je delj časa samostojno vodil omenjena odd., primarij pa po Zhubrovi smrti iz političnih vzrokov ni postal. Zaradi tega se je nastanil začasno kot praktičen zdravnik v Kranju, 1865–67 je služil kot okrajni zdravnik v Tolminu. 1867 je prišel kot hišni zdravnik prisilne delavnice v Lj., kjer je 1871 postal primarij. Vodil je v lj. bolnici interni in odd. za umobolne do svoje upokojitve ter je po upokojitvi prof. Alojz. Valente bil tudi 5 let vodja bolnice. Na polju zdravstvene uprave je njegova zasluga ustanovitev zavoda za umobolne na Studencu (1875–81), za katerega se je B. trudil i kot strokovnjak (znanstveno potovanje na zavode v Švici in Nemčji) i kot politik (dež. poslanec za lj. Okolico 1882–89). B. je bil dolgo časa član dež. in predsednik mestnega sanitetnega sveta, predsednik kranjske zdravniške komore do njenega razpusta in častni član Slov. zdravniškega društva. V slednjem je mnogokrat predaval o strokovnih vprašaniih. — Prim.: SN 1910, št. 1, 2; LZg 1910, št. 1; Festschrift des Ver. d. Aerzte in Krain, Lj. 1886. Pr.