Albreht, Ivan (1893–1955)

Od devetih otrok v družini je bil Ivan najmlajši. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Ljubljani (1904–08), po 4. razredu je odšel v frančiškanski samostan v Brežicah. Po pripravljalnem stažu je izstopil in dokončal gimnazijo v Ljubljani. V tem času se je družil z Ivanom Cankarjem, ki ga je uvedel v krog ustvarjalcev Ljubljanskega zvona. Študiral je fiziko v Gradcu, vendar študija ni dokončal. 1915 je bil vpoklican v vojsko, 1916 ranjen na italijanski fronti. Ob koncu vojne je bil na Koroškem, kjer se je 1918 tudi oženil. Po razpadu Avstro-Ogrske je bil koroški prostovoljec, nato v službi slovenske pokrajinske vlade propagandist na plebiscitarnem področju. Pozneje je opravljal različne službe pri socialnem varstvu, v časnikarstvu in založništvu. Po 1924 je živel precej boemsko, prijateljeval z nekaterimi sopotniki moderne (Radivoj Peterlin - Petruška, Cvetko Golar, Milan Pugelj) in se preživljal s pisateljevanjem. Med drugo svetovno vojno je deloval v OF, zato so ga Italijani zaprli in obsodili na smrt, vendar so kazen znižali na dvajset let zapora. Po koncu vojne je delal kot politik na terenu. Odlikovan je bil z redom zaslug za narod.

Ustvarjalno je izšel iz slovenske moderne. Pesmi in prozo je začel objavljati že v dijaških letih v listih Biseri, Angelček (1910–16) in Vrtec (1911–16), njegovo prvo natisnjeno delo pa je črtica Slavka (Angelček, 1910). Postopno je prešel k Ljubljanskemu zvonu in Slovanu, pozneje pa objavljal v mnogih drugih listih, revijah in publikacijah iz medvojnega obdobja, npr. Književni jug, Slovenski narod, Domovina, Jutro, Gruda, Kmetski list, Domači prijatelj, Slovenec, Odmevi, Žena in dom, Vodnikova pratika itd. Objavil je štiri pesniške zbirke, v katerih prevladujejo oblikovno konvencionalne, spevne pesmi z ljubezensko tematiko; pogosto upesnjujejo bolečino ob izgubi, smrti ljubljene osebe. Več pripovednih del krajše, zlasti srednje dolžine, je umeščenih v mestno ali vaško okolje na Koroškem ali Primorskem. Melodramatske ljubezenske in druge napol trivialne pripovedne poteke v njih večkrat usodno kroji vojna, dogajanje pa zapletajo še značilna črno-bela karakterizacija oseb in navezanost junakov na zemljo ter domovinska ideja v nacionalno mešanem okolju. Sorazmerno plodovit je bil Albreht kot pisec za mladino. V medvojnem času je sodeloval s pesmimi, zgodbicami in pravljicami v skoraj vseh slovenskih mladinskih revijah tega časa: Vrtec, Angelček, Zvonček, Mlada Jugoslavija, Novi rod, Mladi junak, Mlado Jutro, Sokolič, Naša radost, Naš dan, Mladi Korotan. Mladinska igra Sirota Jerica je bila večkrat uprizorjena. Nekatere njegove otroške pesmi in pesmi s (koroško) domoljubno tematiko so uglasbene. Albreht se je ukvarjal tudi s publicistiko – napisal je literarna poročila in spomine na Ivana Cankarja, Milana Puglja, Radivoja Peterlina - Petruško idr. in prevajanjem (revijalne objave prevodov del Petra Altenberga, Heinricha Heineja in Nikolausa Lenaua ter knjižna prevoda Margueritte de Navarre in Heinricha Manna). Nekaj del je izdal v samozaložbi (Umetnost na naših grobeh, 1936; Slovenska knjiga, 1938). Izdal je še revijo Lepa Vida (1932). Po drugi svetovni vojni je pisateljsko utihnil, objavil je samo še nekaj pesmi za otroke. – Psevdonimi: Ivan Gregorjev, Gnjevoš, Ivan Gnjevoš, I. Hrast, Podjavmiški, Ivan Petrovič, I. A.

Albreht Ivan, pisatelj, r. 7. maja 1893 v Hotedršici. Po končanih gimn. študijah v Ljubljani 1913 se je posvetil študiju prirodoslovja na univerzi v Gradcu, bil po vojski v državni službi v plebiscitni coni na Koroškem, pozneje v Ljubljani pri socialnem skrbstvu, danes je v Ljubljani univ. uradnik. Bil je sourednik »Jutranjih novosti« in »Splošne knjižnice« ter izdal zbirko pesmi »Slutnje« (1919), mladinski knjigi »Mlada greda« (1920) in »Zelena livada« (1923), prozo »Paberki iz Roža« (1920), »Malenkosti« (1921), »Ranjena gruda«, »Andrej Ternouc« (1923) in razne prevode (Mann H.; Heksameron). *