Novi Slovenski biografski leksikon
V Kamniku obiskoval petrazredno osnovno šolo (1896–1901), v Kranju pa gimnazijo, kjer je 1908 maturiral. Kot gimnazijec je živel samostojno v Kranju. Preživljal se je z inštrukcijami, pa tudi s honorarji za prva objavljena besedila. Še vedno je redno sodeloval na kulturnih prireditvah kamniške čitalnice. Že v prvem letniku gimnazije si je zapisoval verze. V višjih letnikih je skupaj s sošolci ustanovil literarni krožek in postal glavni urednik rokopisnega lista Cvet in sad (brat Hinka Smrekarja je list opremljal z vinjetami in risbami). Albreht se je oblikoval ob prebiranju ruske in nemške literature (knjige je dobival tudi iz Centralne biblioteke na Dunaju), od domačih literatov pa ga je prevzel Fran Levstik. 1906 je v Slovanu objavil svojo prvo pesem pod psevdonimom Rusmir (pozneje je uporabljal še psevdonima Studen in Marko Studen ter kratici Fr. A. in F. A.). 1907 je objavil pesmi v Omladini in Domačem prijatelju, 1908 pa v Ljubljanskem zvonu. 1909 je kljub pričakovanju staršev, da bo postal duhovnik, odšel na Dunaj študirat pravo. 1912 je zaradi pomanjkanja sredstev prekinil študij in odšel v Gorico, kjer je dobil službo domačega učitelja. Tu je spoznal Alojza Gradnika (ta mu je ob smrti posvetil pesem Na oblaku) in Henrika Tumo. Postal je redni sodelavec Naših zapiskov (takrat urednik Anton Dermota). 1914 se je odločil dokončati študij, zato se je vrnil na Dunaj, kjer je začel sodelovati z narodnoradikalnim (socialističnim) akademskim društvom »Slovenija«. Po izbruhu prve svetovne vojne je bil vpoklican in nastanjen v Judenburgu, na Ptuju in na Dunaju. V tem obdobju se je pridružil socialističnim disidentom, ki so izdajali revijo Demokracija. Po končani vojni se je vrnil v Ljubljano, kjer se je vpisal na novoustanovljeno slovensko univerzo ter na filozofski fakulteti tudi diplomiral iz filozofije (1927). 1919 se je poročil z Vero Kessler (ki je bila iz znane družine, v krogu katere so se srečevali vodilni slovenski modernisti, npr. Ivan Cankar in Oton Župančič – Albreht je kasneje postal tudi svak njegove soproge), ki je bila prav tako pesnica (zlasti mladinska), pisateljica in publicistka. Od 1919 je bilo njegovo kulturno delovanje tesno povezano z osrednjo slovensko gledališko ustanovo ljubljanske Drame: bil je glosator, gledališki kritik in več let prevajalec tujejezičnega repertoarja. Prevedel je dela Johanna Wolfganga Goetheja (Ifigenija na Tavridi; ob dvestoletnici pesnikovega rojstva je urejal in prevajal tudi antologijo Goethejevih pesmi, v kateri je med najlepšimi prevod Marienbadske elegije), Sofokleja (Kralj Ojdip, Antigona), Friedricha Schillerja (Don Karlos) idr.
Svoje prevode je neutrudno popravljal, kar priča o njegovi neprizanesljivosti v vprašanjih slogovne ustreznosti. Svoje prevajalske nazore kakor tudi ideološke poglede na pesnikovo poslanstvo je delil z Otonom Župančičem. Redno se je odzival na aktualne kulturne dogodke, njegove ocene pa so preraščale okvir uprizoritve ter posegale v tedaj zaostreno razmerje med starim in novim vrednotenjem slovenske stvarnosti (na primer ob postavitvi Gogoljevega Revizorja v režiji Mirka Mahniča). Cenil je igralsko nadarjenost Marije Vere. Zmogel je vzpostaviti distanco do lastnega dela, ko je zapisal za Ivanom Cankarjem, ki je ukvarjanje z besedno umetnostjo imenoval »črni pirhi«, da je »naša kri s črnilom zastrupljena«.
Med 1918 in 1924 je opravljal službo uradnika poverjeništva za socialno skrbstvo v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni je bil 1924–43 tajnik medicinske in teološke ter pozneje filozofske fakultete (»fakultetni sekretar«) Univerze v Ljubljani. Eno leto (1919/20) je urejal Svobodo, deset let pa načeloval uredništvu Ljubljanskega zvona, ki ga je 1922 prevzel od Jože Glonarja (do 9. številke 1932). V teh letih je omogočil objavo v osrednjem slovenskem kulturnem časniku tudi naslednjim avtorjem: Vladimirju Bartolu, Francetu Bevku, Božidarju Borku, Alojzu Gradniku, Francetu Kidriču, Rihardu Jakopiču, Lili Novy, Ferdu Delaku, Janku Lavrinu, Miletu Klopčiču, Mariju Kogoju, Francetu Ramovšu, Antonu Meliku itd. Pripravljen je bil objaviti Grumov Dogodek v mestu Gogi, ki ga je Slovenska matica zavrnila (Grumovo zahvalno pismo v Albrehtovi zapuščini). Močno prijateljsko in intelektualno vez je vzpostavil z Jušem Kozakom. Bil je tudi lektor založbe Hram.
Zvest svojemu »učitelju« Otonu Župančiču, se je 1924–25 udeležil polemike o umetniški vrednosti drame Veronika Deseniška in se postavil na avtorjevo stran (Epilog »Veroniki Deseniški« v Ljubljanskem zvonu 1925). Branil je tako zgodovinsko snov (kritiko Josipa Vidmarja zavrnil kot pavšalno) kot tudi ustreznost nadaljevanja slovenskega izročila (kritiko Franceta Koblarja je imel za neobjektivno), zato pa tudi pesniško vrednost (»plemenit sok najčistejše poezije«). S svojim zagovorom je sprožil t. i. »Pravdo o Veroniki Deseniški« v Domu in svetu (1925), kjer sta Vidmar in Koblar svoje nazore še zaostrila. Ta literarna afera je bolj kot aktivne udeležence prizadela Župančiča. Verjetno je hotel Albreht pozneje pesnika zaradi tega počastiti z njegovo antologijo (Naša beseda, 1929), v katero so bile uvrščene tudi takrat še neobjavljene pesmi. Župančič se je po večletnem javnem molku (od 1924) šele 1932 odzval s kritiko sodobnih literatov (v eseju Adamič in slovenstvo, naslednje leto pa je začel snovati pesnitev Med ostrnicami), s katero je izzval nelagodje v krogu svobodomiselnih sodelavcev Ljubljanskega zvona. Posledica je bila kriza revije, odhod skupine, v kateri je bil tudi Albreht (poleg Josipa Vidmarja, Ferda Kozaka, Stanka Lebna idr.), predsednik marksistično usmerjene Knjižne zadruge, in ustanovitev »neodvisne slovenske revije« Sodobnost (ki jo je izdajala Knjižna zadruga). Albreht je Sodobnost še naprej podpiral v ključnih trenutkih, da je obstala v slovenskem intelektualnem prostoru (1933–41).
1929 ustanovljenemu jugoslovanskemu klubu mednarodne pisateljske zveze PEN je pomagal z nasveti kot podpredsednik slovenskega centra PEN (dopisoval si je z Jankom Lavrinom, ki je omogočil potrditev kluba v Londonu). Kot ustanovni član je pomagal pri organizaciji mednarodnega kongresa 1933 v Dubrovniku, kot jugoslovanski predstavnik se je udeležil mnogih mednarodnih srečanj.
Bil je pripadnik OF od njene ustanovitve, član (sporočevalec) redakcije tajne radijske oddajne postaje OF med 1941 in 1942 ter podpredsednik mestnega odbora OF. V njegovem stanovanju so se zbirali takratni vodilni slovenski intelektualci (sestanki, literarni večeri, zbiranje materialnih prispevkov, prenočevanje ilegalcev OF). Bil je sodelavec ilegalnega Zbornika, sprva sodelavec, nato urednik ilegalne revije Setev. Opravljal je tudi terensko delo ter bil član celice OF in propagandist ljubljanske univerze. 1942 so ga prvič priprli v Ljubljani (zaprt v Belgijski vojašnici, v jetnišničnem oddelku bolnice). 1943 so ga Nemci internirali v koncentracijsko taborišče v Dachauu (1944–45), njegovo ženo pa v Ravensbrück. Po koncu vojne sta se zakonca ponovno naselila v Ljubljani. Albreht je bil 1945 najprej nekaj mesecev načelnik oddelka za kulturo in umetnost v Ljubljani, še 1945 je postal predsednik mestnega ljudskega odbora (prvi povojni ljubljanski župan), funkcijo pa je opravljal do upokojitve 1948. Povojna politična sumničenja tudi njemu niso prizanesla.
Bil je odlikovan kot nosilec partizanske spomenice leta 1941, reda dela I. stopnje, reda bratstva in enotnosti II. stopnje in reda Polonia Restituta.
Že med prvo svetovno vojno je prevajal poezijo češkega pesnika Petra Bezruča (psevdonim Vladimirja Vaška), ki mu je bil dolgo časa vzor in od katerega se je učil pesniškega izraza. Albrehtov prevod zbirke Šleske pesmi, ki je izšel 1919, naj bi pretresel Srečka Kosovela. Že 1923 je prevajal dela Knuta Hamsuna. Prevedel je: Farovško kuharico Jindřicha Šimuna Baara, Bedakovo izpoved Augusta Strindberga, Leteče sence Svetozarja H. Vajanskega. Prevajal je tudi prozo. Omeniti gre prevode Nečiste krvi Borisava Stankovića (1933) ter Marije Stuart (1935), Marije Antoniette (1933) in Jožefa Fouchéja (1932) Stefana Zweiga. Bil je eden od soustanoviteljev in prvi predsednik (1953–57) Društva prevajalcev Slovenije (danes Društvo slovenskih književnih prevajalcev). Posebej se je odlikoval s prevodi iz srbščine, zato je postal cenjen tudi v literarnih krogih Jugoslavije: izvoljen je bil za predsednika Zveze prevajalcev Jugoslavije (od 1958). Obenem je bil tajnik in vodja literarnega odseka Slovenske matice in honorarni sodelavec Radia Ljubljana (od 1952). Bil je ustanovitelj in predsednik Društva za kulturno sodelovanje s Sovjetsko zvezo oz. slovenskega Društva prijateljev Sovjetske zveze (1945–49).
Izdal je dve pesniški zbirki, ki spadata v vrh slovenske poezije med prvo svetovno vojno in neposredno po njej. Zbirka Mysteria dolorosa (Boleče skrivnosti), ki je izšla 1917 (Omladina) in je ostala zaradi vojne precej neopažena, je avtorjev izbor pesmi, objavljenih v Ljubljanskem zvonu od 1908 naprej. Pretežno refleksivne pesmi presegajo mladostno doživljanje posameznikove osamljenosti v svetu, saj se dotikajo bogoiskateljske ravni besednega naprezanja. Zbirka Pesmi življenja (izdana 1921), ki zajema tudi iz zgodnjega opusa (Spev proletarcev, napisan 1911), je izvršila za tedanji čas značilen preobrat iz notranje v zunanjo dejavnost, v kateri se človek kot protiutež neusmiljeno popredmeteni resničnosti neuspešno upira, razoseblja ter posledično tudi izgublja meje lastne trdnosti. Druga pesniška zbirka je bila literarnokritično ovrednotena kot »s socialno tematiko in z revolucionarnostjo zaznamovana«. Prva zbirka, ki se umika opredelitvi, pa še vedno ni bila ustrezno umeščena v prostor slovenske poezije. Pogosto, krivično označena kot zgolj »šibka subjektivna lirika«, ne nosi t. i. intimnih črt, temveč osebno prizadetost (»subjektivnost«) presega v bližanju »radikalni širini« obzorja, primerljivi zgolj s svetovnimi okvirji, in takrat edinstveni v slovenskem literarnem izrazu. Obe pesniški zbirki sta avtorjev iskren odziv na zaznavanje neizbežnega soočenja modernega misleca z odtujenostjo ter s pretrganostjo od lastne preteklosti.
Poskusil se je tudi v prozi, ki prav tako ni ostala brez primesi poetološke preteklosti: v daljšem pripovednem besedilu Zadnja pravda (Hram, 1934), ki ga je sam označil za novelo, je upovedoval umiranje Frana Levstika. Napisal je esej O moralni depresiji (1933–41). S svojimi ocenami je spodbujal mlade slovenske pesnike (na primer Toneta Seliškarja z recenzijo njegove pesniške zbirke Trbovlje v Ljubljanskem zvonu 1923). Kritiziral je tuje duhovne in umetnostne smeri ter njihovo nekritično posnemanje (dekadenca, misticizem, ekspresionizem, nadrealizem). Poleg Božidarja Borka in Mirana Jarca je med obema vojnama (1919–30) veljal za svobodomiselnega kritika. Izbor ocen in esejev je objavil v knjigi Odsevi časa (1961).
Svojo duhovno usmerjenost in zanimanje je opredelil kot »notranjo osvoboditev in nravstveno poglobitev«. 1960 je bil nagrajen s Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Umrl je za srčno kapjo. O pomenu v povojni kulturi in družbi pričajo odzivi na njegovo smrt: Edvard Kardelj je takoj brzojavil vdovi, pogreba so se med drugim udeležili Boris Ziherl, Beno Zupančič, rektor ljubljanske univerze Makso Šnuderl, ob grobu so imeli govor France Bevk, Božidar Borko, Mira Mihelič, na komemorativni seji društev slovenskih književnikov in prevajalcev pa je o Albrehtovem delu spregovoril Dušan Pirjevec.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine