Novi Slovenski biografski leksikon
V rojstnem kraju je aprila 1596 odšel v servitski samostan in se nato šolal v Rimu. Od tam je 1601 še kot diakon pripotoval v Devin na povabilo in v spremstvu grofa Raimonda VI. della Torre Valsassina, ki je v okviru protireformacijskih dejavnosti 1598 s predstavniki reda sklenil konvencijo o gradnji servitskega samostana Svetega duha v Devinu. Za duhovnika je bil posvečen oktobra 1602 in do oktobra 1607 vodil servitski samostan Svetega duha, ki je bil v Devinu ustanovljen julija 1601. Po odhodu iz Devina 1607 se je najprej vrnil v rojstni kraj in nato 1615 odšel v samostan San Marcello v Rimu (1621–23 je živel v Firencah), od koder je bil pred novembrom 1625 kot zapornik priveden v ječo servitov v Corneto, kjer je, opran neupravičene obtožbe o trgovanju z relikvijami, kot prokurator samostana umrl.
Kot zgodovinar je znan po objavi analov svojega reda, tudi v sodelovanju z Arcangelom Mario Gianijem, prvim kronistom reda servitov. Delo Navis religionis servorum Sanctae Mariae, posvečeno devinskemu grofu Raimondu della Torre, je 1604 v Benetkah natisnjen list, na katerem je upodobljena ladja kot simbol reda servitov z več kot 150 imeni njihovih najvidnejših predstavnikov. Nacionalna biblioteka v Firencah hrani rokopis, ki vsebuje tudi njegovo neobjavljeno hagiografsko delo. Med posvetna dela sodi Catalogo de'capitani, alfieri e sargenti di Sommariva del Bosco dal 1550 al 1612, Carmagnola, 1612 (ponatis 1903 v Rimu).
Za zgodovino slovenskega jezika je pomembno njegovo protireformacijsko delovanje na slovenskem zahodu, ker ga je spodbudilo, da se je ob pomoči Raimondovega sina Mattiasa, imenovanega tudi Raimondino, hitro naučil tamkajšnje slovenščine, tako da je po enem letu v njej že pridigal, spomladi 1607 pa pri tiskarju Giovanniju Battisti Natoliniju v Vidmu na 224 straneh izdal knjižico v formatu 93 × 65 mm Vocabolario Italiano e Schiavo (faksimile Ljubljana, 1979 ; Ljubljana, 1993). Po izgubljenem Pacherneckerjevem katekizmu iz prve polovice 16. stoletja je to prvi protireformacijski katoliški tisk za slovensko območje. Edini ohranjeni izvod, ki ga je na začetku 19. stoletja na neki dunajski dražbi kupil Jernej Kopitar za knjižnico Žige Zoisa in na prvo stran napisal Opus valde rarum, hranijo v NUK-u. Kljub naslovu knjižica ni le prvi italijansko-slovenski slovar, ki z dodatkom o imenih denarja vsebuje nekaj nad 2600 italijanskih gesel, ampak jo je Alasia zasnoval kot vademekum za italijansko govorečega duhovnika, ki je katoliško vero širil v Devinu in njegovi okolici in se je moral zato s slovensko govorečimi domačini sporazumeti tako o verskih kot tudi o najnujnejših posvetnih vsebinah. Knjižica vsebuje italijansko in deloma latinsko napisan uvod, ki je predvsem hvalnica jeziku nasploh, v italijanščini napisan kratek, mestoma izredno sodoben opis slovenske slovnice z osnovnimi sklanjatvenimi in spregatvenimi vzorci, in navedbo najbolj vsakdanjih slovenskih pozdravnih formul, najbolj obširnemu italijansko-slovenskemu slovarskemu delu sledi dvojezično besedilo pogovora med popotnikom in krajanom, temu pa slovenska besedila šestih molitev (očenaš, zdravamarija, vera, deset božjih zapovedi (v verzih), pet božjih zapovedi Svete cerkve, kesanje) in treh pesmi (božična, velikonočna in binkoštna). Delo zaključuje italijansko napisano navodilo mašnikom pri opravljanju službe Božje, v katerem so tudi vložki v slovenščini.
Čeprav Alasia o slovenskih predlogah pri pisanju italijansko-slovenskega priročnika ne poroča in je njegov povsem avtorski delež v knjižici le besedilo pogovora, medtem ko predloge besedil molitev in pesmi verjetno izvirajo iz še neugotovljene ustne ali pisne tradicije na zahodu, se je pri pisanju opisne slovnice in slovarskega dela verjetno opiral na slovensko protestantiko 16. stoletja, zanesljivo pa vsaj na slovnični in slovarski prikaz v Megiserjevem Dictionarium quatuor linguarum (1592), ki ju je smiselno nadgrajeval s teoretičnega in praktičnega vidika slovenščine. Tako npr. Alasia drugače od Hieronima Megiserja in tudi Adama Bohoriča slovenske sklanjatvene vzorce predstavlja že pravilno brez člena, slovenske besede, ki jih je našel v Megiserjevem slovarju, pa zapisuje v narečni izgovarjavi, ki jo je slišal v Devinu in okolici (npr. Megiser bil, priſezhi : Alasia biu, perſch), ali pa besedo zamenja za lokalno (npr. Megiser ſraiza [srajca] : Alasia ſraκiſa [srakica]). Tako ravnanje je skladno z namenom knjižice in kaže, da se je Alasia jasno zavedal razlike med govorjenim jezikom svojega okolja od bolj oddaljenih slovenskih območij in tudi jezikom protestantskih predlog, a je dajal prednost slovenščini iz Devina in okolice, ne zato, ker bi hotel prikriti tedaj nedovoljeno rabo protestantskih tiskov, ampak zato, ker protestantska slovenščina v Devinu in okolici ne bi opravljala temeljne sporazumevalne vloge. Pri uporabi črkopisa je sledil italijanski ortografiji, a jo je za zapisovanje slovenščine apliciral izredno nesistematično (npr. grafem ſ uporablja za kar pet različnih fonetičnih vrednosti), zato priročnik za učenje slovenščine verjetno ni mogel biti učinkovit in je morebiti prav zato poniknil v pozabo, saj ga ni uporabil nobeden od kasnejših slovenskih leksikografov in ni imel nobenega vpliva pri nadaljnjem oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. Kljub temu predstavlja slovenski kulturni spomenik neprecenljive vrednosti, saj je v njej petrificirana slovenščina iz Devina in okolice in je zato pomemben vir pri proučevanju fonetičnih, oblikotvornih in leksikalnih značilnosti ter stopnje romanske interference kraškega narečja na začetku 17. stoletja. Številni zahodni dialektizmi v knjižici pričajo, da je bil Alasia zelo pozoren poslušalec in zapisovalec devinske govorice.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine