Ajlec, Jožef (1874–1944)

Ljudsko šolo je obiskoval v Negovi. Sedemnajstleten je odšel (menda pobegnil) od doma, se tri leta učil v rezbarski delavnici Ivana Čuvana v Mariboru, nato je dve leti delal v Gradcu kot pomočnik pri različnih mojstrih. 1896–98 je služil v 8. lovskem polku v Judenburgu. Častniki so opazili njegovo nadarjenost in mu omogočili, da se je 1898 vpisal na kiparski oddelek likovne akademije (Akademie der bildenden Künste) na Dunaju, kjer sta ga poučevala Edmund von Hellmer in Hans Bitterlich. Imel je štipendijo Štajerskega deželnega zbora ter gornjeradgonske in ptujske posojilnice; podpiral ga je tudi notar in slovenještajerski rodoljub Oton Ploj. Kot študent je bil večkrat nagrajen in oproščen šolnine. Študij je zaključil 1902. Iz tega leta je tudi njegova najstarejša znana mala bronasta plastika – mladeniški akt s portretnim obrazom (zasebna last, ZDA). 1902–06 je obiskoval strokovno šolo za višjo kiparsko umetnost Carla Kundmanna. 1903 se je včlanil v klub Vesna. 1904 je z Vesnani razstavljal v Beogradu marmorno plastiko Favn. Viri navajajo, da je delal v kamnu, lesu in bronu, najraje portrete v marmorju, ki se omenjajo kot »cenjeni«, vendar od slednjih ni znan nobeden. Realizem je stopnjeval do naturalizma in upošteval najmanjše detajle, za katere je včasih izbral drug material (kost, kovino); v mali plastiki je bron kombiniral s kamnom. Zrela dela so usmerjena v ekspresionizem. 1907 je potoval po Italiji (Benetke, Firence, Bologna, Rim, Neapelj, Genova, Milano). 1908 je sprejel naročilo za portretiranje v Moskvi, od tam je potoval v Peterburg, Berlin, Dresden in Leipzig ter se ustavil v Frankfurtu na Majni, kjer je nekaj časa delal v ateljeju Friedricha Christopha Hausmanna. Po vrnitvi še v letu 1908 si je uredil stanovanje in atelje v 11. dunajskem okraju Simmering (Simmeringer Hauptstraße 28 – hiše ni več). V njegovem ateljeju je občasno delal Fran Berneker; bila sta prijatelja in študijska kolega. 1909 je s štirimi deli sodeloval na prvi umetniški razstavi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Nahajališče lesenega Kenguruja, ki ga je kritika najbolj pohvalila, ni znano; lesen Križani, bronasta skupina Ursus in Ligija ter Krava iz mavca so danes v Umetnostni galeriji Maribor. Ursus in Ligija (ok. 1907), največkrat reproducirano in najpogosteje razstavljeno delo, še vsebuje sledi dunajske secesije; vsebinsko se naslanja na roman Henryka Sienkiewicza Quo vadis. Bronasto skupino Kmečki fant z bikom (ok. 1909) odlikujejo precizno obdelani detajli. Glava lesenega Križanega (1909) odstopa od uveljavljenih vzorcev in se usmerja v ekspresionizem; obraz s povečanimi očmi je disproporcioniran in kaže poudarjeno trpeč izraz. Ajlečevo najobsežnejše delo je oprema 1910 zgrajene župnijske cerkve Marijinega brezmadežnega spočetja v dunajskem okraju Simmering. Velike reliefe v bronu s štirinajstimi postajami križevega pota (1912 in 1913), vzidane v južno in severno cerkveno steno, obdajajo kamniti okvirji. Reliefi na krstilniku iz belega marmorja (1914) predstavljajo motive prehod preko Rdečega morja, izvirni greh, izgon iz raja ter Kristusa in Samaritanko. Figure so nekoliko robate in ekspresionistične.

Med prvo vojno je bil Ajlec sanitejec v eni od dunajskih bolnišnic. Po vojni se je želel preseliti v Maribor, a ni dobil službe, zato je ostal na Dunaju. Velikih naročil ni več dobival in vse bolj se je preživljal z drobnimi, tudi obrtniškimi deli. Za lokalno pokopališče v Simmeringu je v 20. in 30. letih 20. stoletja izklesal nekaj kamnitih nagrobnikov, katerih motivna značilnost so girlande iz vrtnic, zaradi česar se ga je oprijelo ime »Rosenkavalier«. Nad njegovim grobom na Centralnem pokopališču v Simmeringu stoji njegovo delo: večja nagrobna stela iz belega kamna z reliefno figuro Kristusa in šopkom gorskih cvetlic. Samostojno ni razstavljal, po smrti pa je bil uvrščen med t.i. »izgubljene prleške umetnike«, predstavljene na razstavi v Umetnostni galeriji Maribor (1964). 1975 je bila po njem imenovana ulica (Ailecgasse), ki vodi od 9. vhoda na Centralno pokopališče v industrijski predel Simmeringa.

Ajlez Jožef, kipar, r. 1874 v Lastomercih (ljutomerski okraj). Pobegnil je staršem v Maribor, kjer se je pri Ivanu Čuvanu tri leta učil kiparstva, nato je delal kot pomočnik v Gradcu. L. 1898. se je vpisal v splošni kiparski oddelek dunajske umetniške akademije (prof. Hellmer in Bitterlich), ki ga je, podprt s štipendijami štaj. dež. odbora ter zgornjeradgonske pa ptujske posojilnice, dovršil; 1902 je stopil v strokovno šolo prof. Kundmanna, ki jo je, nagrajen z darili, po štirih letih končal. L. 1907. je potoval po Italiji, l. 1908. po Rusiji, nato po Nemčiji, kjer je dalj časa delal pri prof. Hausmannu v Frankfurtu ob M. Ko se je nastanil na Dunaju, je dobil več naročil za ondotno novo cerkev v XI. okraju. A. dela v kamnu, lesu in bronu, najrajši portrete. Njegovi portreti so na Dunaju, v Moskvi, bronast križev pot v simmerinški cerkvi na Dunaju. Živi kot kipar na Dunaju. — Prim.: LKU 1914, 83. Cr.