Agustič pl. Razdrtovski, Imre (1837–1879)

Gimnazijo (6 razredov) je obiskoval ok. 1848–54 v Sombotelu. Bil je več let gospodarski pristav: do ok. 1856 v Murski Soboti pri grofu Antalu Szaparyju, najmanj do 1862 na posestvih vdove grofa Józsefa Batthyányja v Oroszlámosu pri Szegedu (zdaj Banatsko Arandjelovo) in na Dolnjem Seniku (madžarsko Alsószölnök) v današnjem Porabju. Sam se je naučil stenografije, ok. 1863 je opravil izpit in bil petnajst let stenograf v ogrskem parlamentu v Budimpešti. Umrl je 1879 za jetiko.

Pisal je politične in druge članke v različne madžarske časopise, tako v Szegedi Hiradó, Életképek in Vasárnapi Újsag. V njih se je podpisoval s psevdonimoma Vas Borona in A-ch Imre. Prekmurske problematike se je v madžarskih časopisih le redko dotaknil. 1867 je npr. opozarjal na zmotno enačenje Prekmurcev s Slovaki. V članku o prekmurskem pozvačinu je zapisal, da so Prekmurci ostanek slovanskega prebivalstva iz časa preseljevanja narodov in da so njihovi najbližji sorodniki na drugi strani Mure, ki pa se od njih bistveno razlikujejo; besedilu je dodal tudi sliko pozvačina. V madžarščino je prevedel vsaj dve prekmurski pripovedki in ju objavil: Bolni lev in V pekel ga nesi. Samostojno je 1868 objavil poljudno pravno knjigo A polgári házasság (Civilni zakon). Sicer pa je prevajal zlasti iz francoščine in pisal o francoskih pisateljih.

Z delom v parlamentu je bilo povezano tudi njegovo politično udejstvovanje. 1875 je izdal osemstransko brošuro Na prelêtnyek vecsnoga szpômenka vrêdnoga 15-oga márciusa 1848, ki je izražala njegove svobodnjaške nazore ob proslavljanju revolucije 15. marca 1848. Dvakrat je kandidiral za poslanca v murskosoboškem okraju (1875 in 1878), obakrat izgubil. Pripadal je skrajni levici (t.i. »štiridesetosmaški stranki«), iz katere se je po letu 1875 izoblikovala Stranka neodvisnosti. O njegovi kandidaturi na opozicijski listi sta pisala tudi slovenska časopisa Slovenski gospodar in Slovenski narod, ki je 4. avgusta 1878 objavil celo Agustičev volilni proglas, napisan v prekmurščini.

15. septembra 1875 je začel v Budimpešti izdajati časopis Prijátel, tj. prvi časopis v prekmurščini oz. v »slovenskem jeziku« za »Slovene«, kot piše Agustič. V začetku je bil mesečnik, pisan z madžarskim črkopisom: 1875 so izšle tri številke, 1876 je izšlo dvanajst številk, 1877 je izšlo prav tako dvanajst številk. Od 1878 do 15. julija 1879 je bil polmesečnik v gajici: 1878, 1879 (ohranjen ni noben primerek). Vsebina časopisa: madžarska politika, slovanski jug (tam je bil poročevalec v času dalmatinskega upora), kratke zgodbe, pesmi (avtorske, prevedene in ljudske), stiki s Slovenci na Štajerskem (npr. z Radoslavom Razlagom). Vilko Novak meni, da je pesem Veszélo nôvo leto, objavljena v prvi številki drugega letnika (1876), nastala pod vplivom Prešernove Zdravljice. Vsebinski vpliv bi bil možen, a ne oblikovni. 1878 je v časopisu objavil prekmurski prevod črtice Šest parov klobas Josipa Jurčiča. Časopis je bil resda namenjen preprostemu podeželskemu ljudstvu, a ni bil provincialen. Avtor je živel v prestolnici v intelektualno in politično razgibanem okolju. Zaradi večletnega pisanja za madžarske časopise je znal poiskati širše zanimive teme, delo v parlamentu pa mu je omogočilo vpogled v motive političnega boja in strankarskih kombinacij. Že v poskusni številki leta 1875 je objavil informativno bogat članek o delovanju in ustroju madžarskega parlamenta. Raziskovalci njegovega življenja in dela so iskali finančne povezave med izdajanjem časopisa in političnimi strankami, a jih niso našli. Znanih je več odzivov slovenskih časopisov nanj, zlasti Slovenski gospodar, Slovenski narod, Zvon in Novice. Slovenski narod mu je npr. 1877 očital, da je usmerjen preveč protirusko, hkrati pa da ima preveč madžarskega duha in še »prisrčen ljubitelj Turkov« je; priznava pa zasluge Agustičevega časopisa za to, da se prekmurski Slovenci »začinjajo po malem zavedati, da so Slovenci in ... jim je treba večje omike v svojem lastnem jeziku«. Omenja se tudi Agustičev pomislek proti knjigam z druge strani Mure, češ da so preveč protimadžarske.

V Agustičevem časopisu gre za ohranjanje tiste knjižne tradicije, ki je predstavljena v Küzmičevem prevodu Nouvega zakona, kot norma in predpis pa je potrjena tudi v številnih prekmurskih katoliških tiskih prve polovice 19. stoletja, skratka: v Prijátelu je prepoznavna nadnarečna jezikovna raba (Marko Jesenšek). Agustičevo dolgoletno bivanje v Budimpešti je pomenilo tudi izgubo živega stika z domačim narečjem, kar se vidi zlasti v arhaičnih in umetnih oblikah, ki jih uporablja v veliko večji meri kot drugi prekmurski pisci. Jesenškove raziskave Agustičevega časopisnega jezika nadaljuje od 2007 Natalija Ulčnik, ki je svoje ugotovitve strnila v monografiji Začetki prekmurskega časopisja (2009). Jezik Prijátela je po njej nova stopnja v funkcijskozvrstnem razvoju knjižne prekmurščine, saj so izpričane vse temeljne prvine poročevalskega jezika, pomeni pa tudi terminološko bogatitev jezika in njegovo sekularizacijo. Na jezikovnostilni in strukturni ravni odkriva naslonitev na sočasne časopise v osrednjeslovenskem prostoru, medtem ko madžarski vplivi še niso raziskani. Knjiga prinaša tudi avtoričin model za izdelavo zgodovinskega slovarja, in to zgolj na osnovi popolnega izpisa šeststranske poskusne številke časopisa iz 1875. V uvodu k slovarju prav tako predstavlja celotne samostalniške, pridevniške in glagolske paradigme, in to z upoštevanjem še drugih ohranjenih časopisnih številk in v madžarščini pisane prekmurske slovnice Avgusta Pavla. Pred tem je Agustičevo besedje (izbirni izpis iz 15 številk Prijátela, madžarske slovnice in prirodopisa) uvrstil v svoj Slovar stare knjižne prekmurščine Vilko Novak (2006), v veliko manjši meri pa že prej (1922, 1942, 1943) Janoš Flisar v svoje slovarje.

1876 je izšel Agustičev prekmurski prevod slovnice madžarskega jezika z naslovom Návuk vogrszkoga jezika, ki ga je založil sombotelski škof Szabó, znani velemadžar. Gre za drugi prevod kakšne madžarske slovnice v prekmurščino, vsebinsko in terminološko skromnejši od prvega, ki ga je pripravil 1833 Jožef Košič, ravno v izbiri terminov pa ob upoštevanju tradicije odraža tudi veliko mero neodvisnosti od Košiča. Na zunaj je terminologija bolj slovenska kakor Košičeva, hkrati pa kalkirano prevajana po madžarski. Namen tega priročnika je bil pomagati rojakom pri spoznavanju in učenju državnega jezika, o morebitnih pomadžarjevalnih namenih te knjige – v začetnem Agustičevem obdobju so bili očitni, v Navuku pa niso eksplicitno izraženi – pa imajo raziskovalci različno mnenje. Madžarski publicisti so npr. ob njegovi smrti posebej poudarjali njegove zasluge pri pomadžarjanju Vendov.

Zadnje Agustičevo delo je Prirodopis s kepami za národne šole, vsebinsko in jezikovno oprto na Domače in tuje živali v podobah Frana Erjavca, a močno okrajšano. Gre za edini učbenik v prekmurščini za spoznavanje narave, natisnjen v gajici. Številna imena živali, ki jih ni poznal iz prekmurskega narečja, je vzel iz Erjavčevega dela, opazne pa so tudi lastne novotvorbe. Tako z izbiro predloge kot z odločitvijo za gajico in z odprtostjo za osrednjeslovenske jezikovne vplive je začel zavestno slediti Raičevemu pozivu k jezikovnemu zbližanju Slovencev z obeh strani Mure.

Hrvaška publicistika je Agustiča še pred nedavnim – tako v Hrvatski enciklopediji 1941 in Enciklopediji Jugoslavije 1955 – prištevala h gradiščanskim Hrvatom.

Agustich (Augustič) Imre, prekmurski pisatelj, r. 29. sept. 1837 v Murskih Petrovcih v Železni županiji, u. v Budimpešti 17. jul. 1879. Šest gimn. razr. je dovršil v Sobotišču, nato je bil poldrugo leto gospodarski pristav pri grofu Ant. Száparyju, nad šest let pa pri vdovi grofa Jos. Batthyányja v Oroszlamosu pri Szegetu in v Dolnjem Siniku. V Pešti je napravil izpit iz stenografije in bil 15 let stenograf v drž. zboru. V mlajših letih je pisal romane, povesti in članke v madžarščini. Da si kot kandidat za drž. zbor v okrožju Mur. Sobote pridobi preprosto ljudstvo, je 15. sept. 1875 začel v Budimpešti izdajati prvi prekmurski časopis: »Prijátel. Znanoszt razserjüvajôcse mêszecsne novine«, 1878 polmesečnik, sprva v madžarskem pravopisu in v čistem prekmurskem narečju, pozneje v gajici in v jeziku, ki se je bližal pismeni slovenščini (z urednikovo smrtjo je list prenehal). Sestavil je šolski knjigi: »Návuk vogrszkoga jezika za zacsetnike« (1876) v madž. pravopisu in »Prirodopis s kepami (podobami) za narodne šole« (1878) v gajici, ter preložil v prekmurščino knjižico »O volitvah«. — Prim.: Trstenjak A., Spomencvieće Mat. Hrvatske 1900, 516—8. Šr.