Novi Slovenski biografski leksikon
Maturiral je 1904 na klasični gimnaziji v Ljubljani. Študij prava v Pragi in na Dunaju je zaključil 1910 z doktoratom. Posvetil se je odvetniški praksi in v Ljubljani 1918 odprl lastno odvetniško pisarno. Politično je deloval v SLS, bil je prvi predsednik samostojne Družbe sv. Rafaela (1927–28) in podpredsednik Orlovske zveze, član banovinskega sveta in ljubljanski župan. Za župana (funkcija je bila tedaj poimenovana predsednik ljubljanske mestne občine) je bil imenovan 10. decembra 1935. Med prvimi nalogami, ki jih je skušala urediti mestna uprava v času njegovega županovanja, je bila urbanizacija »vélike« Ljubljane. V tem času je bila temeljito reorganizirana mestna uprava in socialno skrbstvo. Dograjene so bile Žale, na obrežju Ljubljanice med Pogačarjevim in Vodnikovim trgom je zrasla nova tržnica. Zgrajena je bila Narodna in univerzitetna knjižnica. Ljubljanska mestna občina je v tem obdobju po vzoru drugih kulturnih narodov in mest sklenila podeljevati literarne nagrade, in sicer ob 90-letnici Prešernove smrti 8. februarja 1939. 1940 je bila prvič podeljena tudi Plečnikova nagrada za najboljše stvaritve v arhitekturi in urbanizmu.
11. aprila 1941 je ob prihodu italijanske vojske v Ljubljano v skladu z vojnim pravom na Viču okupatorju izročil mestne ključe. Čez dobro leto je prosil za razrešitev in 2. junija 1942 je bil mestni svet pod njegovim predsedstvom razpuščen. Jeseni 1942 se je umaknil v Merano (Italija). 1949 se je odselil v ZDA, kjer je živel v državi Kansas in kot fizični delavec delal na posestvu rojakinje iz Bele krajine. Nekaj let pred smrtjo se je vrnil v domovino.
Zanimala so ga gospodarska in politična vprašanja. S prispevki je sodeloval v dnevnem časopisju in revijah tako v Slovencu, Edinosti, Domu in svetu (npr. Valtazar Bogišič, 1908, prispevek o hrvaškem pravniku) ter Času (prispevki Organizacija slovenskega izseljeništva, 1909, Slovansko pravo, 1910, Socialne tvorbe pri Jugoslovanih, 1911). Na slovensko-hrvaškem katoliškem shodu 1913 je imel o izseljevanju odmeven govor. Napisal je tudi obširno narodopisno delo Belokrajina, ki pa je ostalo v rokopisu in je verjetno izgubljeno. Sodeloval je pri prvih zvočnih snemanjih slovenskih ljudskih pesmi v Beli krajini. 1913 je spremljal rusko folkloristko Jevgenijo E. Linjovo, ki je tam s fonografom snemala ljudske pesmi; posnetki so se ohranili in so shranjeni v zvočnem arhivu Puškinskega doma Ruske akademije znanosti v St. Peterburgu. 1914 pa je na pobudo in prošnjo Odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi z napevi, ki je deloval v okviru zbiralne akcije »Narodna pesem v Avstriji«, v Adlešičih in v Preloki v Beli krajini kot prvi Slovenec na fonograf posnel najverjetneje 38 voščenih valjev z belokranjskimi ljudskimi pesmimi. Ohranjena rokopisna dokumentacija o posnetkih in 19 valjev se nahajajo v arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine