Adamič, Karlo (1887–1945)

Adamič je bil prvi od osmih otrok. Z glasbo se je začel ukvarjati po osnovni šoli. Orgle, klavir, petje in osnove harmonije sta ga poučevala Luka Armeni in njegov naslednik Josip Rott, organista v Velikih Laščah. 1903 je vstopil v ljubljansko Orglarsko šolo in jo končal 1906. Že v zadnjem letniku je v cerkvi sv. Florjana v Ljubljani orglal pri šolskih mašah tamkajšnje realke. Kot organist in osnovnošolski učitelj petja je najprej služboval v Selcih nad Škofjo Loko. V tem obdobju je bil v tesnih stikih s šolnikom, pesnikom in pisateljem Josipom Levičnikom (1826‒1909), organistom v Železnikih. 1906 je omenjen kot kapelnik mestne godbe v hrvaškem Senju, kjer je 1908 postal stolni organist, regens chori in dirigent v stolni cerkvi ter učitelj petja oziroma glasbenega pouka v tamkajšnjem semenišču (do 1919) in na državni realni gimnaziji (do 1922). V Senju je bil skladateljsko najplodovitejši. V tem obdobju se je prvič poročil, kmalu ovdovel in se nato v drugo oženil. V prvem zakonu se je rodil sin Evherij Karlo, v drugem pa dvojčici Stanislava in Velimira.1923 je postal kapelnik mestne godbe in organist v hrvaški Koprivnici, krajši čas je deloval tudi na učiteljišču v Križevcih. Po enaindvajsetih letih službovanja je 1927 na zagrebški Glasbeni akademiji opravil državni učiteljski izpit za srednje in osnovne šole. 1933 se je preselil v Split, kjer je deloval kot zborovodja in profesor glasbe v Nadškofijski klasični gimnaziji (1933‒36). S tega mesta je bil v času diktature Karađorđevićev odstavljen zaradi nacionalnih sporov. V Splitu je bil tudi zborovodja in kapelnik Cecilijinega društva ter zbora tamkajšnje katedrale. V obdobju 1936–40, ko je bil brez prave zaposlitve, je zasebno poučeval klavir, violino in harmoniko, vodil fanfaro pri salezijancih, bil kapelnik godbe na pihala v Mravincih pri Splitu in igral v Hofmanovem kvintetu v Splitu. 1940–42 je deloval na dominikanski klasični gimnaziji v Bolu na Braču (Hrvaška) in bil nato predčasno upokojen. Konec oktobra 1944 se je vrnil v Split in bil imenovan za učitelja na dekliški realni gimnaziji, vendar zaradi bolezni ni mogel poučevati.

Udejstvoval se je predvsem kot organist, učitelj petja in zborovodja. Skladati je začel že v obdobju šolanja na ljubljanski Orglarski šoli. Bil je zvest pripadnik slovenskega in hrvaškega cecilijanskega gibanja. V njegovi skladateljski zapuščini so orkestralna dela za različne sestave, komorna in solistična dela za orgle ali harmonij, sakralne skladbe za moške in mešane zbore z orgelsko spremljavo na slovenska, hrvaška in latinska besedila ter posvetni zbori in nekaj samospevov. V različnih šolskih in cerkvenih arhivih krajev, kjer je deloval, so številne neobjavljene skladbe. V opusu prevladujejo dela sakralne narave, med katerimi so tudi liturgične skladbe v staroslovanskem jeziku in dela, prežeta z ljudsko melodiko. Največ skladb je bilo izvajanih na Hrvaškem, kjer so številne zborovske ponarodele. Med najpomembnejšimi in največkrat izvajanimi je Staroslovenska senjska misa, ki je do sedanjosti del repertoarja cerkvenega obredja na Hrvaškem.

Kompozicijska tehnika Adamičevih posvetnih skladb temelji na preprostih harmonizacijah z alteriranimi toni in ljudsko občuteni melodiki. Prve skladbe je objavil v Cerkvenem glasbeniku (od 1911) in Sv. Ceciliji, glasilu zagrebškega Cecilijinega društva, od katerih sta bila dva zbora a cappella ponatisnjena v Novih akordih (1912). Urednik Gojmir Krek ju je označil za deli »našega rojaka«, kar je bil verjetno edini kriterij sicer ostrega kritika, ki je za objave večinoma izbiral skladbe s sodobnejšo kompozicijsko tehniko. Za zbore a cappella, ki so nastali v zgodnejšem obdobju, je Adamič izbiral besedila manj znanih slovenskih in hrvaških pesnikov, kot so domačijske Ivana Resmana in Petra Preradovića, pa tudi stihe Simona Gregorčiča (Sam, moški zbor, Le plakaj!, mešani zbor, 1913), Josipa Stritarja (Večerna molitev, mešani zbor, 1913) idr. Pisal je tudi priredbe slovenskih, hrvaških in bosanskih ljudskih pesmi. 1909–14 je napisal nekaj sicer neznanih samospevov. Kompozicijsko ne izstopajo iz okvira akordičnih harmonizacij besedila, klavirska spremljava je skladna z vokalnim partom. Najtehtnejša dela so orgelski preludiji, napisani v svobodnih oblikah. Njegov polifoni slog je označen kot samosvoj. V zrelih letih je pisal predvsem polifona dela in klasične oblike. Adamičeve skladbe izvajajo na Hrvaškem, v Sloveniji in na Češkem, v prevodih pa tudi v Avstriji in Nemčiji.

Adamič Karlo, glasbenik, r. 2. nov. 1887 v Sodražici. Dovršil je 1906 orglarsko šolo v Ljubljani, deloval kot stolni kapelnik v Senju od 1908 do 1922, sedaj je kapelnik v Koprivnici (Hrv.). Zložil je precejšnje število cerkvenih in nekaj svetnih skladb. V tisku izšla njegova dela so sledeča: dva preludija za orgle, Církevní hymny za moški zbor (oboje izdala Česká hudba v Kutni hori); 12 Marijinih pesmi za mešani zbor (posebno lepe in posrečene pesmi), Slovenski Akordi (2 zvezka) za meš. in moški zbor, 12 Velikonočnih pesmi (te 3 zbirke je izdala Jugoslov. knjigarna v Ljubljani), Slava Bogu (razne cerkvene pesmi) in Staroslovenska maša za moški zbor (Kugli, Zagreb), zbirko 12 mešanih in Senjsko staroslovensko mašo je izdal sam, Cerkvene pesmi in litanije v čast svetogorski M. B. pa njegov brat Anton. Več cerkvenoglasbenih zbirk čaka še na izdajo. Njegov slog je deloma ljudsko preprost, deloma zmerno modern. O njegovih skladbah je največ poročal CG. Pl.