Adamič, Fran Serafin (1829–1877)

Po ljudski šoli in treh razredih gimnazije je v Ljubljani obiskoval učiteljsko pripravnico in jo 1847 končal z odliko. Za glasbo se je navdušil že kot deček, ko je začel igrati klavir in violino, kasneje pa v učiteljski pripravnici, kjer ga je poučeval skladatelj Gašpar Mašek. Od 13. leta dalje je občasno orglal v ljubljanskih cerkvi sv. Jakoba, pozneje redno pri nedeljskih mašah v več ljubljanskih cerkvah (sv. Jakob, sv. Peter, Trnovo). Občasno je zahajal v ljubljansko stolnico, kjer je vodil cerkveno petje organist in skladatelj Gregor Rihar, eden najvplivnejših glasbenikov tistega časa.

Adamič se je glasbi posvečal z veliko vnemo kot organist, skladatelj in zborovodja. Kot dijak je 1845 skupaj s sošolci osnoval pevski kvartet, za katerega je napisal prve skladbe. Služboval je v Škofji Loki, kjer je opravil izpit za poučevanje gluhonemih. 1849 je bil premeščen v Šmartno pri Litiji, kjer je ostal do smrti. Znan je bil kot dober učitelj in odličen vodja razrednega petja. Nagrobnik so mu postavili njegovi nekdanji učenci (1880), med katerimi je bila vrsta izobražencev. Ljudska šola v Šmartnem je 1865 imela več kot 300 učencev, ki sta jih poleg njega poučevala še dva duhovnika.

Prizadeval si je za zmanjšanje učiteljeve obveznosti, ki je obsegala delo v šoli in na cerkvenih korih. Kot učiteljski aktivist se je udeležil prvega občnega zbora učiteljev ljudskih šol na Kranjskem, ki je po uvedbi zakona o društvih (1867) potekal 1968 v Ljubljani. Na zborovanju se je javno zavzel za učiteljeve delovne obveznosti, ki naj se ločijo od cerkvenih opravil, kar je pomenilo tudi spremembe v plačilu in uvedbo dodatka za delovanje v cerkvi. Njegov predlog je bil na zborovanju z veliko večino sprejet in kasneje tudi uveljavljen. 1874 je bil izvoljen za poslanca v deželni učiteljski zbor. Bil je ustanovitelj narodne čitalnice v Šmartnem (1872) in sodelavec ljubljanske Glasbene matice. Ta si je prizadevala razširiti vpliv v širši slovenski prostor, k čemur je pritegnila vplivne in angažirane učitelje, kakršen je bil tudi Adamič. Kot idejni vodja izgradnje novega šolskega poslopja je pripomogel, da je Šmartno dobilo novo štirirazredno ljudsko šolo (1875–76), kjer je leta 1876 postal nadučitelj. Poleg učiteljevanja na ljudski šoli je bil v farni cerkvi sv. Martina v Šmartnem vodja cerkvenega petja in organist. Zbor je v različnih zasedbah večinoma izvajal njegova dela, priljubljena tudi izven cerkvenega okolja. Slovel je kot dober organist. Publicistično je začel delovati 1851 v Zgodnji Danici, kjer je objavljal prve kritike o zbirkah cerkvenih pesmi, slabi usposobljenosti organistov in neprimernem repertoarju cerkvenih zborov na Kranjskem. Kritiziral je zastarele načine skladanja cerkvenih pesmi in se zavzemal za smer Gregorja Riharja. V Učiteljskem tovarišu je med 1861–63 objavljal glasbenopedagoške članke o poučevanju petja v ljudskih šolah; v njih je poudarjal pomen razrednega petja nabožnih pesmi ter sistematičnega uvajanje glasbenoteoretičnih vsebin. Objavljal je tudi kratke zapise iz evropske glasbene zgodovine ter v poučne namene predstavljal glasbene oblike, najpomembnejše osebnosti in njihova dela. Ti prispevki sodijo med prve kronološko zastavljene glasbenozgodovinske zapise o evropski glasbi v slovenskem jeziku. Njegovo delo je nadaljeval urednik lista in pesnik Andrej Praprotnik.

Adamič je skladal od dijaških let do smrti. Pisal je nabožna in posvetna dela, velikokrat tudi priložnostno. Med ohranjenimi skladbami (večina je v rokopisih in nedatirana) so nabožne in posvetne vokalne ali vokalno-instrumentalne skladbe; največ je petglasnih, skoraj dosledno pa so homofone. Nekoliko obsežnejše so maše za moške in mešane zborovske zasedbe z orgelsko spremljavo ter posamezne mašne pesmi. Za cerkveno rabo je pisal tudi ofertorije, tantum erge, božične, postne, evharistične, velikonočne, Marijine, darovanjske in svetniške zborovske pesmi; večinoma gre za tri- ali štiriglasne kompozicije. Ustvarjal je pesmi za šolsko rabo ter zbore posvetnega značaja, med katerimi jih je nekaj na nemška besedila. Napisal je manjše število instrumentalnih del, večinoma za orgle. Ohranjenih je okrog 130 del. Prve skladbe je redno objavljal v Učiteljskem tovarišu (1862–68), dokler ni s sprejetjem novega šolskega zakona (1868) revija prenehala izdajati notne priloge. Poslej lastnih skladb ni več publiciral. Besedila za nabožne skladbe je večinoma priredil sam, nekaj jih je tudi napisal, sicer pa je uglasbljeval verze Andreja Praprotnika in nekaterih sodobnikov (Josip Hašnik, Janez Bilc, Jovan Vesel Koseski, Blaž Potočnik). Njegove skladbe za šolsko rabo so bile med učitelji in učenci ljudskih šol dobro sprejete in zelo zaželene. Po značaju so mlade pevce nagovarjale k moralnim vrednotam in cerkvenim naukom. Večina pesmi je tri- ali štiriglasnih, kar je učitelje petja spodbujalo k ambicioznejši pevski praksi, v kateri je dotlej sicer prevladovalo enoglasje.

Harmonsko in melodično se Adamič opira na kvintakorde in obrate, uporablja vzporedne terce in sekstno gibanje s posameznimi kromatičnimi toni ter preprosto, pretežno osminsko in četrtinsko ritmično strukturo. Idejno je bil blizu cecilijanskemu gibanju, ki se je na Slovenskem močneje širilo od leta 1877 dalje, vendar se slogovno ni razvil v tej smeri. Tudi njegove nabožne skladbe večinoma ne izstopajo iz okvira akordičnih harmonizacij besedila; orgelska spremljava je skladna z vokalnim partom. Nekaj Adamičevih skladb je bilo po njegovi smrti objavljenih v različnih zbirkah, kot sta npr. 14 Marijinih pesmi Marija Kogoja (1921) in Sicherl-Premrlova zbirka Velikonočne pesmi (1923).

Adamič Fran Ser., učitelj in glasbenik, r. 4. sept. 1830 (op. ur.: 4. sept. 1829) v Ljubljani u. 22. dec. 1877 v Šmartnem pri Litiji. Ljudsko šolo, tri gimn. razr. in učiteljsko pripravnico je obiskoval v Ljubljani, kjer se je učil tudi glasbe, ki je zanjo že zgodaj kazal veliko nadarjenosti. Kot učitelj je služboval v Škofji Loki in v Šmartnem pri Litiji. Tu je ustanovil 1872 »Čitalnico«. Skladati je pričel 1845 še kot dijak. Imel je med sošolci kvartet, ki je pel njegove skladbe. Zložil je precejšnje število cerkvenih skladb, šolskih pesmi in svetnih zborov. Nekaj izmed teh je bilo objavljenih v UT, par cerkvenih pesmi se nahaja v novejših zbirkah, n. pr. v M. Kogojevi zbirki »Marijinih« ena Marijina, v Sicherl-Premrlovi zbirki »Velikonočnih« ena Velikonočna. Adamičeve skladbe so krepke, izrazite v melodiji in tudi v harmoničnem in oblikovnem oziru zelo solidne. — Prim.: Rakuša, Slovensko petje. Pl.