Abram, Jože (1875–1938)

Osnovno šolo je obiskoval v Štanjelu, nižjo gimnazijo v Gorici, višjo gimnazijo v Ljubljani. 1895 je vstopil v goriško bogoslovje in bil 23. julija 1899 posvečen. Služboval je kot kaplan v Bovcu (1899–1901), kot vikar v Trenti (1901–04), Novakih (1904–07), Biljah (1907–11), Oblokah (1911–18), kot župnijski upravitelj pri Sv. Luciji (danes Mostu na Soči) (1918–29) ter župnik v Pevmi (od 1929 do smrti).

Z literarnim delovanjem je Abram začel že v ljubljanski gimnaziji, kjer se je 1892 spoprijateljil z deset let starejšim Janezom Evangelistom Krekom, Cirilom Metodom Vugo ter Antonom Brecljem. Krek je ostale tri navdušil za slovanske jezike in kulturo, zlasti ukrajinsko, ter za socialna vprašanja. Združili so se v kozaško pobratimstvo s kozaškimi imeni: Bajda (Abram), Bodgan (A. Brecelj), Ostap (J. E. Krek) in Salop (C. M. Vuga). Abram je bil v prijateljskih odnosih z ostalimi tremi vse življenje. Abram, Brecelj in Vuga so skupaj vstopili v goriško bogoslovje, Brecelj je kasneje sicer izstopil in doštudiral medicino. Krek, ki je bil pridigar na Abramovi novi maši, ga je navduševal za socialno in literarno delo. Abram je umrl v Ljubljani, na obisku pri Breclju. Pokopan je na ljubljanskih Žalah. Imel je veliko prijateljev, med njimi Juliusa Kugyja, s katerim je prišel v stik v Trenti, Jakoba Aljaža in Joža Lovrenčiča.

Svoje prvo literarno delo, pesem Ukrajinec, je Abram objavil v Domu in svetu 1895 s podpisom J. A. Pod to šifro ali polnim imenom je objavljal literarne, literarnozgodovinske in druge prispevke o ukrajinski literaturi in zgodovini, o aktualnih socialnih vprašanjih v otroških listih Angeljčku in Vrtcu, v dunajskem visokošolskem listu Zora. Veliko je prevajal ukrajinsko literaturo, mdr. romantično pesniško zbirko Kozbar Tarasa Grygorovyča Ševčenka (1907) ter Kozbar, 2. del, Hajdamaki (1908). Obema je dodal dolg zgodovinski uvod. Bil je eden najpomembnejših prvih pobudnikov slovensko-ukrajinskih stikov. Napisal je ljudske igre: Rošlin in Verjanko (1913), Vmeščenje Valuka za gorotanskega kneza in vojvoda pri Gospe Sveti na Koroškem, okoli l. 620 po Kr. s staroslovanskim poganskim obrednim praznikom (1914) in Zlatorog (1934). Slednjo so prvič uprizorili v Ljubljani v Trnovem. Režiral jo je Marjan Brecelj, sin Antona Breclja. Abram je bil navzoč. Njegov najznačilnejši planinski spis je Bogatin, v katerega je vključil razpravo o Zlatorogu. Napisal je več življenjepisov in spominskih spisov, tako o J. E. Kreku ob desetletnici njegove smrti, o Antonu Gregorčiču, nadškofu Frančišku Borgii Sedeju, Juliusu Kugyju. V rokopisu je ostala njegova pesnitev Izakova ženitev. Pred smrtjo je Lovrenčiču zaupal, da ima zbrano že vse gradivo za knjigo o Trenti. Leta 1972 je pod uredništvom Jožka Kraglja pri Goriški Mohorjevi družbi izšel izbor njegovih spisov z uvodom, bibliografijo in opombami z naslovom Moja Trenta.

Abram je bil eden od pionirjev planinstva na Slovenskem. Preučeval je socialno, ekonomsko ter narodopisno podobo prebivalcev bovškega in trentarskega gorskega sveta. Objavil je številne članke s planinsko tematiko, zlasti v Planinskem vestniku. Deloval je v Slovenskem planinskem društvu in pomagal pri izgradnji mreže slovenskih planinskih poti v trentarskem pogorju.

V vseh krajih svojega duhovniškega delovanja je deloval kot kulturno-prosvetni in gospodarski organizator. V Bovcu in Logu pod Mangartom je ustanovil Delavsko podporno in izobraževalno društvo, Vzajemno zavarovalnico za govejo živino za bovški okraj in Politično in gospodarsko društvo za bovški okraj. V Biljah in Novakih je ustanovil Marijino družbo, v Biljah še Izobraževalno društvo s knjižnico in Kmetijsko društvo ter vodil tamkajšnjo Hranilnico in posojilnico. Izobraževalni društvi s knjižnicama je ustanovil tudi v Novakih in Orehovljah. V Oblokah in Hudajužni je ustanovil farno knjižnico ter vodil Hranilnico in posojilnico. V Oblokah je med prvo svetovno vojno skrbel za prehrano prebivalstva. V Sv. Luciji je ustanovil farno knjižnico, bil tajnik Planinskega društva ter oživil in vodil Hranilnico in posojilnico. V Pevmi je vodil Hranilnico in posojilnico, nadškof Frančišek Sedej ga je 1929 imenoval za tajnika in blagajnika Družbe sv. Rafaela za pomoč izseljencem in mu pridobil cerkveno odlikovanje – naziv papeškega monsignorja.

Pospeševal je delo knjižnic, kar je bilo še posebno dragoceno v času fašističnega raznarodovalnega terorja. Ustanovil je Kmetijsko in delavsko zvezo za tolminski okraj. V Sv. Luciji in Pevmi je obnovil farni cerkvi, njuno poslikavo pa zaupal Tonetu Kralju. Ta je Abrama naslikal med koncilskimi očeti v prezbiteriju pevmske cerkve. Deloval je pri Zadružni zvezi v Gorici po smernicah J. E. Kreka in pri tržaškem političnem društvu Edinost. Bil je nadzornik in odbornik Katoliškega tiskovnega društva v Gorici. 2001 so mu na njegovi rojstni hiši odkrili spominsko ploščo. Po njem se imenujeta osnovni šoli v Pevmi in italijanski Gorici. – Psevdonimi in šifre: A. J., Obloški, Bajda Kozak, Trentar, Mostar.

Abram Jože, pisatelj, r. 2. febr. 1875 v Štanjelu pri Gorici. Nižjo gimnazijo je končal v Gorici, višjo v Ljubljani, bogoslovje v Gorici, služboval kot duhovnik v raznih krajih goriške škofije, sedaj župnik pri Sv. Luciji. Kot višjegimnazijec je bil med učenci in pozneje med ožjimi prijatelji Jan. Kreka, kar je določilo značaj njegovega dela. V mladosti je sam pesnil (n. pr. v Prim. Listu 1896), kesneje se je zlasti ukvarjal s Ševčenkom in ukrajinskimi nar. pesmimi (kot Bajda Kazak v DS 1901, 1905, 1907, 1914, 1917) in je izdal prevod Ševčenkovega »Kobzarja« z zgodov. uvodom (1907) ter »Hajdamakov« (1908). Napisal je številne članke, nanašajoče se na planinstvo (kot Trentar v PV 1904, 1906, 1907, 1909, v »Mladiki« 1922) in je v Trenti čuval našim planinam slovenski značaj ter pomagal Slov. plan. društvu, da je prepreglo trentsko pogorje s planinskimi potmi. Ustanovil je izobraž. društva v Bovcu, Logu pod Predelom, Novakih, Biljah, Orehovljah, gospodarske, politične in verske organizacije v Bovcu, Biljah, Novakih in sodeloval pri Zadr. zvezi v Gorici ter polit. društvu »Edinost« v Trstu. *

Abram Jože, dramatik, prevajalec, planinski pisatelj, kulturno-prosvetni in gospodarski organizator, duhovnik, r. 2. febr. 1875 v Štanjelu na Krasu kmetu Janezu in Jožefi, v družini, ki je dala več odličnih mož (gl. gesla pod Abram), u. 22. jun. 1938 v Lj. Prve štiri razrede gimnazije obiskoval v Gorici, višjo gimnazijo v Ljubljani. Leta 1895 stopil v goriško bogoslovje. Ordiniran 23. jul. 1899. Na novi maši mu je bil za slavnostnega govornika dr. Janez Ev. Krek, s katerim se je A. seznanil 1892. Služboval kot kaplan v Bovcu (1899–01), vikar v Trenti (1901–04), v Novakih (1904–7), v Biljah (1907–11), v Oblokah (1911–18), župnijski upravitelj pri Sv. Luciji (danes Most na Soči – 1918–29), župnik v Pevmi (1929–38). Veselje in ljubezen do literarnega in narodnega dela je A. pridružilo že v gimnaziji Janezu Ev. Kreku, Cirilu Metodu Vugi, Antonu Breclju, prav tako jih je vezala ljubezen do vsega, kar je bilo slovansko, še posebej ukrajinsko. Nastalo je kazaško pobratimstvo, v katerem so bili Abram-Bajda, Vuga-Salop, Brecelj-Bogdan in Krek-Ostap. Svoj literarni prvenec-pesem je objavil z značilnim naslovom Ukrajinec v DS 1895 (podpis J. A.), kasneje je pod to šifro ali polnim imenom objavljal v Angeljčku, Vrtcu in visokošolski Zori. V tej zadnji več prizadevno pisanih in pretehtanih razprav o takratnih aktualnih vprašanjih, kot so: Oblika in snov v umetnosti (1898), Naturalizem pa socialno stanje (1898), Dijak, liberalizem in socialno vprašanje (1899), Materialistična vzgoja (1899). Prav tako je v Zori začel in v DS nadaljeval z vrsto razprav o ukrajinskih vprašanjih (Pomenljiva petdesetletnica, 1900, Ob Taras Ševčenkovem grobu, 1901, Ukrajinsko vprašanje, 1905, Maloruske pesmi in kolomejke, 1907, Taras Ševčenko – za 100 letnico rojstva, 1914, Mazepovec, 1917), vmes pa pridno prevajal Ševčenka in l. 1907 izdal izbor iz Kobzarja, ki so mu leto nato sledili še Hajdamaki. Prevoda je opremil z zgodovinskim uvodom. Ukrajinci so to A.-ovo delo cenili in napisali, da »se ni nihče od tujcev s tako pobožnostjo poglabljal v tvorbo ukrajinskega pesnika kakor ta slovenski katoliški duhovnik«. L. 1971 se je prof. Vil' Grimič, prevajalec iz slovenščine, zanimal za A.-ovo življenje in delo ter odnesel v Ševčenkov muzej nekaj A.-ovih rokopisov. Na polju slovenske dramatike je A. napisal in deloma izdal tri ljudske igre: Rošlin in Verjanko, narodno igro s petjem v 7 slikah (igralo v Lj. SNG 1913; psevdonim Obloški), Vmeščenje Valuka za gorotanskega kneza in vojvoda pri Gospe Sveti na Koroškem okoli l. 620 po Kr. s staroslovanskim poganskim obrednim praznikom (Lj. 1914), deloma v verzih, deloma v nevezani besedi, ter Zlatorog (nastala 1901–1904, po več prenarejanjih izšla 1934 kot igra v 5 dejanjih). Uprizorilo jo je prosvetno društvo Trnovo v Lj. na prostem v Karunovi ulici, delo je režiral dr. Marijan Brecelj, A. je bil prisoten kot gost dr. Antona Breclja. Bovška in trentarska doba službovanja pomenita za A.-a posebno tesen stik z gorskim svetom, posebno z Julijci. Dodobra je spoznal trentarsko in njej bližnje pokrajine, študiral socialno in ekonomsko stanje njenih prebivalcev, posebej še njihove navade se pravi narodopisno podobo dežele. V Trenti je tudi prišel v stik z Juliusom Kugyjem, s katerim ga je poslej do smrti vezalo iskreno planinsko prijateljstvo. A. je bil med pionirji planinstva na Slovenskem. V planinstvu se je udejstvoval kot planinski pisec, pa tudi praktično, organizacijsko (pri Sv. Luciji je bil tajnik PD). Tako je v PV od 1904 do 1907 ter 1933 opisoval predvsem Trento, medtem ko je po drugih publikacijah (KolGMD, M) pisal o planinstvu sploh in o Julijcih. Njegovo planinsko pisanje je polno folklornih elementov; kot morda najbolj tipičen in resnično klasičen je ostal spis o Bogatinu in vanj vključena razprava o Zlatorogu. Kot kulturno-prosvetni in gospodarski organizator je A. na svojih duhovniških postajah ustanavljal in pospeševal knjižnice, posebno na Mostu na Soči, in poskrbel, da so delovale, da so izposojale knjige med ljudi sredi najhujšega fašističnega terorja; v Bovcu je tudi delal na ustanovitvi slovenskega katoliškega delavskega društva. Še z večjo vnemo se je zagnal v socialno delo. V Bovcu je v ta namen ustanovil Katoliško politično društvo, vzajemno-podporno društvo za zavarovanje goveje živine, v Biljah je vodil posojilnico in konsumno društvo. (Socialna in delavska snov ga je zanimala tudi v literaturi, npr. predavanje »Gregorčič – kmet-poet, Krščanska demokrata Š. Gregorčič-Ševčenko«). V Oblokah, kjer je preživel prvo svetovno vojno, je skrbel za prehrano lačnega prebivalstva, v Mostu na Soči je oživil hranilnico in posojilnico; delal je pri Zadružni zvezi v Gor., vse to po smernicah prijatelja in pobratima J. E. Kreka. A. je napisal tudi več življenjepisov ali vsaj spominskih spisov, najprej o Kreku (Mentor 1926–27, 1929–30). Ob 10-letnici Krekove smrti pa je zasnoval obširnejši življenjepis, ki je posebej važen, ker je vanj vplel osebne spomine na Kreka. Spis je najprej izhajal v GorS, kasneje pa bil ponatisnjen v posebni brošuri (1928, 67 str.). Še enkrat se ga je spomnil v KolGMD 1928. Pisal pa je še o dr. Antonu Gregorčiču, o nadškofu Sedeju, o Janezu Wolfu, o Piju XI., o Ivanu Rojcu, o Juliusu Kugyju. A. je bil tudi nadzornik in odbornik KTD v. Gor. Imel je veliko prijateljev in bil priljubljen. Rad je tudi imel študente in jim pomagal. Smrt ga je doletela prav ob obisku prijatelja in pobratima dr. Antona Breclja v Lj. Vsaj dva A.-ova spisa sta prevedena in sicer: v nemščino Zlatorog v Kugyjevi knjigi Fünf Jahrhunderte Triglav (1938; prev. Venceslav Tuta in J. Kugy), v ukrajinščino pa Ob Taras Ševčenkovem grobu v zborniku T. G. Ševčenko u zarobižnomu literaturnoznanstvi, Kiiv 1964, 455–7 ter Z peredmovi do perekladu »Kobzarja«, 458–460. V rokopisu pa je poleg citiranega predavanja o Gregorčiču in Ševčenku ostala še pesnitev Izakova ženitev. Prijatelju pesniku Joži Lovrenčiču je pred smrtjo zaupal, da ima zbrano že vse gradivo za knjigo o Trenti, kar naj bi izpričevalo A.-ov resni namen, da tako delo izda. Smrt je to uresničitev preprečila. V ureditvi Jožka Kraglja je pri GMD izšel leta 1972 izbor njegovih spisov, z uvodom, bibliografijo in opombami, ki ima naslov Moja Trenta. A. je poleg že omenjenih psevdonimov uporabljal še naslednje: Bajda Kazak, Trentar in Mostar.

K-n + Jo. K. + Brj.

Prim.: A. Erjavec, Kobzar. Izbrane pesmi Tarasa Ševčenka. Prev. J. A., DS 1908, 42–3; T. Jelenič, Hajdamaki (»Kobzar« T. Š. 2. del), DS 1908, 235; J. Lovrenčič, J. A. – petdesetletnik, DS 1925, 59–60; SBL I, 2; Dr. Janez Ev. Krek, Izbrani spisi, 8. zv., 1. sn., 1927, 20; F. K. [= France Koblar], J. A. Zlatorog, DS 1935, 352–3; Urednik [= Jože Debevec], V blag spomin, DS 1937–38, 7, 390; Dr. Joža Lovrenčič, † Msgr. J. A., M 1938, 8, 310–2; s sl.; J. Kugy, Fünf Jahrhunderte … Graz 1938, 227–50; slov. prevod Pet stoletij Triglava, Maribor 1973, 237–58; J. Lovrenčič, Umrl je mož … Spominu J. A. – Trentarja, S 1938 (24. maja), 5; A.: Msgr. J. A. Trentar, Istra (Zgb) 1938, (1. jul.), 3; DRAB [= Dr. Anton Brecelj], J. A., Slovenija 1938 (1. jul.), 2; J. [= Josip Tominšek], Trentar – msgr. J. A., PV 1938, 193–4 s sl. + si. na str. 196; J. Lovrenčič, Msgr. J. A., Mentor 1938, 310–12; Polde K.[emperle], Msgr. J. A., KolGMD 1939, 56–8 s sl.; Dr. Julij Kugy, Župnik J. A., KolGMD 1939, 58–60; Bibliografija rasprava, članaka i književnih radova, IV, Zgb 1959; Ludvik Zorzut, Odkrite zanimivosti. Iz korespondence dr. Julija Kugyja – Joži Abramu Trentarju …, PV 1961, 5, 229–33, 276–81, 323–32, 574–8; SDL I, 1961, 19; Repertoar, enota 863; ZSS III, 1961, 368; Ivo Juvančič, Ob 30-letnici smrti. Jožu Abramu – Trentarju, v spomin, PV 1968, 11, 511–5 s sl.; Jožko Kragelj, Še o Trentarju, PV 1968, 12, 597–8; Jožko Kragelj, J. A. – Trentar, Družinska pratika za … 1972, 99–103; s sl.; J. A., Moja Trenta. Zbral in uredil Jožko Kragelj, Gor. 1972 s spremno besedo in bibliografijo A. spisov. Glej: PV 1972, 138 (B. Marušič); NovaM 1972, 2, 74 (Anton Kacin); J.[oža] Mahnič, A. J., Leksikon pisaca Jugoslavije I, Novi Sad 1972, 16–17 s sl. in bibl.; SGL I, 1972, 17 (V. S. = Viktor Smolej); Slavko Tuta, Steber, PV 1972, 411–3; Anton Kacin, J. A., M(Trst) 1973, 2, 48–9; KolGMD 1969, 88–9 (s sl.); PV 1956, 560.

Brj.