Abraham (pred 940–993 | 994)

Po smrti svojega predhodnika (sv.) Lantperta/Lamberta 19. septembra 957, v času katerega je – verjetno od okoli 952 dalje – služboval v dvorni kapeli nemškega in italijanskega kralja, od 962 cesarja Otona I. Velikega, je postal freisinški škof. Škofovsko posvečenje je prejel 21. decembra 957.

Že sámo razmerje med kleriško in posvetno oblastjo v otonski dobi (tedanjih uporov vojvod proti kroni se udeležujejo tudi duhovniki, a so kljub temu neuspešni; vladar poleg vzhodnofrankovskega/nemškega nadkanclerskega urada dvorne kapele oblikuje še italijanskega in burgundskega; prvega zaseda mainški, drugega kölnski in tretjega viennski oziroma pozneje trierski nadškof; papež postane izbranec Otona I.) in zelo verjetno službovanje v dvorni kapeli, ki je po tradiciji iz karolinške dobe močno zaznamovala cerkveno in državno življenje, sta Abrahamu namenjala veliko versko in politično vlogo. Zasedba pomembnega škofovskega mesta na Bavarskem, ki je bila do bitke na Leškem polju pri Augsburgu 10. avgusta 955 izpostavljena ogrskim vpadom, opozarja na to, da mu je Oton I. zaupal. Vladar, ki je bil po zapisu saškega kronista Widukinda Corveyskega »totius orbis caput«, na izpostavljeni položaj gotovo ne bi pripuščal človeka brez znatnih sposobnosti. To še zlasti velja za čas, ko je otonska država začela vnovič zasedati področja svoje vzhodnofrankovske prednice, ki so jih zasedli ali opustošili Ogri.

Abraham je v času Otona I. (do 973) veljal za človeka krone. Že 960 se je kot škof srečal z vladarjem na Bavarskem. Sočasno z njim je tudi potoval v Italijo (oktobra 968 je izpričan v Ravenni, maja 969 pa v Rimu). Prav tako je imel pomembno iniciativno vlogo pri izdaji listin Otona I., ki so zadevale tedaj še pod bavarsko nadoblastjo nahajajoči se koroški prostor. Vladar mu je 28. maja 972 podelil v dosmrtni užitek razsežna posestva na Trevisanskem in Vicentinskem.

Do nastopa vlade Otona II. (973–83) se je Abraham očitno povsem vživel v bavarske cerkveno-politične razmere. Prvotna zavezanost kroni škofa tako ni ovirala, da se ne bi skupaj z bavarskimi velikaši zapletel v zaroto proti novemu vladarju. Ali so pri tem igrale kakšno vlogo v primarnih virih nepotrjene domneve o njegovem izvoru (vesti o njegovem bavarskem plemiškem poreklu oziroma o sorodstvenih zvezah z dinastijo grofov Goriških se pojavljajo šele pri Jakobu Unrestu v drugi polovici 15. st., zaradi česar so izpovedno nezanesljive), ni mogoče reči.

Oton II. je Abrahama sprva štel za eno ključnih cerkveno-političnih osebnosti na jugovzhodu svoje države; prav tako je v njem videl zanesljivo oporo prestola. Sredi junija 973 se je freisinški škof udeležil državnega zbora v Wormsu, kjer se je vedel v skladu s pričakovanji krone. Nedolgo zatem, 30. junija 973 – torej manj kot dva meseca po začetku samostojne vlade, je Oton II. izstavil listino, s katero je Freisinški škofiji podelil zahodni del Sorškega polja in Selško dolino v tedaj konsolidirajoči se Kranjski marki, na ozemlju katere so Ogri prej zrušili vzhodnofrankovsko oblast. V listini, datirani s 23. novembrom 973, je vladar k temu dodal še večji del Poljanske doline in precejšen kos vzhodnega dela Sorškega polja. Tako je nastal ozemeljski kompleks Loškega gospostva, ki se je pozneje še nekoliko razširil. Lega posesti v neposredni bližini središča Kranjske marke je sama zase govorila o vlogi in pomenu freisinške cerkve za krono. Oton II. je s temi in drugimi podelitvami, za katere se je izrecno zavzemala njegova mati (sv.) Adelhaida Burgundska (Abrahamu so bile maja 974 vrnjene poprej odvzete posesti ob zgornji Dravi in v pokrajini Cadore), očitno hotel ohraniti škofovo lojalnost.

Navkljub vladarjevi naklonjenosti se je Abraham najkasneje v začetku poletja 974 skupaj z več velikaši pridružil veliki zaroti bavarskega vojvode Henrika II. Prepirljivca in njegove matere Judite proti kroni. Njegovo sodelovanje se da razložiti s tem, da je bil Abraham dolgoletni svetovalec Henrikove matere Judite ter vzgojitelj in svetovalec Henrika II. Prepirljivca. Njihove nakane so podprli tudi češki přemyslidski knez Boleslav II. Hromi, polabskoslovanski knez Mistivoj ter poljski piastovski vojvoda Mieszko I. in njegov sin, poznejši kralj Boleslav I. Hrabri. Bavarski vojvoda, ki je obvladoval strateško pomembne prehode iz zgornjega Podonavja v Italijo, je z nasprotovanjem bratrancu Otonu II. samo nadaljeval tradicijo upornosti svojega očeta Henrika I. proti bratu Otonu I. Toda vladar je kljub mladosti hitro onemogočil dejavnost upornikov in njihove najpomembnejše voditelje – mednje slovanski knezi na vzhodu niso sodili, saj so ostali na čelu svojih ljudstev – kaznoval z izgnanstvom. Henrik Prepirljivec je bil napoten v porenski Ingelheim, kjer je stal že v karolinški dobi pomemben vladarski grad, Abraham pa v westfalski samostan Corvey. Pri ponovnem uporu iz internacije pobeglega vojvode Henrika II. proti Otonu II., katerega rezultat je bila med drugim tudi odprava bavarske nadoblasti nad Karantanijo/Koroško 976, škof Abraham očitno ni sodeloval. Njegovo pregnanstvo v Corveyu je trajalo najdlje do januarja 979, ko je izpričan v alzaškem Brumathu/Brumptu. Najkasneje 981 je bil že na Bavarskem, saj je v Schäftlarnu izpričan junija tega leta. Vesti, ki se pojavljajo pri historiografih poznega srednjega veka in poznejših dob, da je iz Corveya pobegnil in bil potem ponovno poslan v izgnanstvo na Koroško (Unrest) oziroma v Trier (po begu iz Westfalije na Češko – Johannes Aventinus), ne slonijo na preverljivi tradiciji.

Abraham se po vrnitvi iz izgnanstva ni več zapletal v spore s krono. K temu je pripomogla tudi politika pomiritve, ki jo je po Otonu II. nadaljeval tudi njegov naslednik Oton III. oziroma v njegovem imenu ob podpori mainškega nadškofa (sv.) Viligija njegova mati in od 984 regentka Teofanu ter po njeni smrti 991 v enaki vlogi babica Adelhaida (v oslabljeno Bavarsko se je smel vrniti celo Henrik Prepirljivec, ki se je kroni upiral tudi po 983).

Po vrnitvi iz izgnanstva je Abraham škofoval v zapletenejših razmerah kot poprej. Posesti njegove cerkve so bile od 976 dalje tako na Bavarskem kot v vojvodini Koroški in v njej podrejenih markah, ki predstavljajo temelj za razvoj slovenskih zgodovinskih dežel. Že zaradi tega je bil freisinški škof zainteresiran za red v celotni državi in se ni mogel več v tolikšni meri kot ob nastopu vlade Otona II. prilagajati interesom Henrika Prepirljivca. Dvor Otona III. je to očitno opazil in z listino, izdano 989, potrdil ozemeljske podelitve Otona II. Freisinški škofiji v Kranjski marki, z listino, izstavljeno tri leta kasneje, pa še tiste Otona I. na Trevisanskem in Vicentinskem.

Abraham je bil po merilih svojega časa, ki ga je v duhovnem smislu zaznamovala otonska renesansa, kljub politično zgrešeni upornosti proti kroni uspešen škof. Izpričano je njegovo zavzemanje za prepisovanje kodeksov; s pomočjo svojega nadkaplana Gottschalka, ki ga je tudi nasledil na škofovskem položaju (994–1005), je Freisingu priskrbel prepise knjig iz Metza in Toula. Prav tako je bogato obdaroval cerkev sv. Primoža in Felicijana na Otoku ob Vrbskem jezeru s cerkvenim posodjem in knjigami. Ker je roka, s katero je zabeležen 2. in 3. Brižinski/Freisinški spomenik, identična roki, ki je zapisala besedilo listine o zamenjavi posesti na Zgornjem Koroškem (v dolini reke Möll in na Lurnskem polju) med freisinško cerkvijo, delujočo prek »plemenitega moža Rudolfa«, in »plemenitim klerikom Ruodharijem« – do tega pravnega dejanja je prišlo med 977 in 981 –, je Abraham vsaj kot sodobnik povezan tudi z začetki slovenske pismenosti. Tudi 1. Brižinski/Freisinški spomenik, ki na začetku izraža množinskega duhovniškega izgovarjalca besedila, črke pa izključujejo skupinsko branje (to pomeni, da gre za majestetično množino, do uporabe katere so imele pravico le statusno visoko stoječe osebnosti), se lepo prilega temu kontekstu. Ker je bil v omenjeni zamenjalni listini s koroškim prostorom povezani Ruodharius, ki je v neki drugi listini, nastali med 957 in 972, izpričan še kot »plemeniti diakon«, Abrahamov sorodnik (»nepos«), se tudi nekoč močno poudarjano karantansko/slovansko/slovensko poreklo 15. freisinškega škofa ne zdi nemogoče.

Abraham, škof v Freisingu na Bavarskem, izvoljen po smrti škofa Lamberta (u. 19. sept. 957), posvečen 21. dec. 957, u. 26. maja 994. V začetku svojega škofovanja je bil pristaš cesarja Otona I. in bavarske vojvodinje Judite ter njenega sina vojvode Henrika II., cesarjevega nečaka. Po smrti Otona I. je izpremenil stališče in se pridružil bavarskemu vojvodu Henriku II., kateri je stremel po osamosvojitvi svoje obširne vojvodine od cesarjeve oblasti, skušal pritegniti kolonizacijsko ozemlje ob Donavi in med alpskimi Slovenci pod svojo interesno sfero ter ustvariti tesne zveze z Italijo, kjer je bila Bavarski pridružena Veronska marka. Upor bavarskega vojvode proti cesarju se je poleti 974 izjalovil, A. je bil za kazen prejkone avg. 974 pregnan v Corvey na Westfalskem, a se je kesneje zopet pomiril s cesarjem. — Pod A. je dobila freisinška cerkev obširen zemljiški kompleks v Kranjski marki ok. današnje Škofje Loke ob porečju selške in poljanske Sore (prva darovnica ces. Otona II. 30. jun. 973, razširjena 23. nov. 973, gl. F. Kos, Gradivo, II, št. 444, 445). — Kopitar je spravil 1836 A.-a v zvezo s slovenskimi teksti v kodeksu 6426 Bavarske državne biblioteke v Monakovem, znanimi pod imenom »freisinški spomeniki«, češ, da je A. sam napisal vsaj deloma slovenske tekste in bil po rodu Kranjec, oz. Korošec. Kopitarjevega mnenja glede avtorstva in rodu škofa A. so se oprijeli drugi in ga napravili celo za rojenega Slovenca. Tudi Nahtigal izhaja v študijah o teh vprašanjih od Kopitarjevih domnev. Glede A. pravi, da je prvi postanek monakovskega kodeksa s slov. teksti iskati nekako v sredini njegovega škofovanja (t. j. ok. 975) in v A. iniciatorja rokopisa samega. Na ozke stike, ki so morali obstajati med A. in postankom slov. tekstov ter Slovenci sploh, kažejo po Nahtigalu vesti, ki jih imamo o pokolenju A. iz rodu goriško-koroško-palatinskih grofov ter o pregnanstvu, ki da ga je prebil sredi svojega škofovanja najbrže v glavni freisinško-koroški cerkvi na Otoku ob Vrbskem jezeru, katero je opremil s knjigami, ter njegovi stiki s koroškimi posestvi freisinške cerkve in stremljenje pridobiti tej posest na slovenskih tleh, posebno na srednjem in severozapadnem Koroškem, kamor kaže tudi dialektološki značaj slov. tekstov. S paleografskega vidika pa freis. spomeniki nimajo znakov in zasnove, ki bi kazala na avtorstvo A. Pa tudi za goriško-koroško, oz. celo slovensko pokolenje A. in za njegovo bivanje na koroško-slovenskih tleh nimamo nobenih verodostojnih dokazov. O A. pokolenju piše kot prvi šele nekritični koroški zgodovinopisec Jakob Unrest (u. 1500), o njegovem koroškem pregnanstvu goriški historiograf Martin Bauzer (u. 1668); vesti obeh slone na kesnih in lokalnih tradicijah. Reči se da le toliko, da so slov. teksti mogoče nastali še za vladikovanja A., paleografska analiza pisav slov. tekstov kaže na nastanek nekako v razdobju 975–1025. — Prim.: C. Meichelbeck, Historiae Frisingensis tomus I, Augustae Vindelicorum et Graecii 1724, 173–189; B. Kopitar, Glagolita Clozianus, Vindobonae 1836, XXXIV, XLI, XLII; Hundt v Abh. der k. bayer. Akad. der Wiss., III. Cl., 14, 2. Abth.; R. Nahtigal, ČJKZ, I (1918); M. Kos, istotam, IV (1924). M. Kos.