Durjava, Iztok (1949–)

DURJAVA, Iztok, umetnostni zgodovinar, zgodovinar, muzealec (r. 26. 3. 1949, Ljubljana). Oče Avgust Durjava, polkovnik ljudske milice, mati Anica Durjava, r. Jordan. Teta Tončka Durjava, uslužbenka Uprave državne varnosti in politična delavka, žena Sonja Žitko Durjava, umetnostna zgodovinarka (por. 1982–2001).

Osnovno šolo je obiskoval v Mariboru (1956–60) in Ljubljani (1960–64). Po končani gimnaziji (1964–68) je šolanje nadaljeval na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je študiral umetnostno zgodovino in zgodovino ter 1974 diplomiral. Na isti fakulteti je 1985 doktoriral z disertacijo Socialnokritična likovna umetnost na Slovenskem, katere izsledke je 1989 objavil v reviji Borec. 1977 je opravil izpit za kustosa in 1999 za višjega kustosa, 2001 pa je postal muzejski svetovalec. Med marcem in septembrom 1986 se je izpopolnjeval v Britanskem muzeju v Londonu (British Museum).

Po diplomi se je zaposlil v Muzeju ljudske revolucije Slovenije (danes Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije); 1974–95 je opravljal delo kustosa muzejske likovne zbirke, 1995–2000 je bil njegov direktor. V času njegovega vodenja muzeja sta se opazno povečala mednarodno sodelovanje in promocija likovne zbirke doma in v tujini, 1996 je bila postavljena stalna razstava Slovenci v XX. stoletju, ki ji je sledila nominacija za nagrado Evropski muzej leta 1998, omogočil pa je tudi postavitev alternativne razstave Temna stran meseca (1998). Na podlagi sistematičnega popisa in dokumentiranja muzejske likovne zbirke je objavil številne izsledke o umetnikih, delujočih v vojni, vojnem ujetništvu in taboriščih (Dore Klemenčič-Maj, Vito Globočnik, Nikolaj Pirnat, Boris Kobe, Ive Šubic, Seljak Ivan – Čopič, Alenka Gerlovič), ter o vizualizaciji partizanskega boja in upora skozi risbo, grafiko in fotografijo. 1999 je objavil prvi snopič kataloga Likovna zbirka. Avtorji in dela (v sodelovanju z Jožefo Šparovec), ki se je zaključil s črko G, načrtoval pa je še štiri dele.

1977–2017 je bil član Slovenskega muzejskega društva in 1979–89 zunanji sodelavec Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani. Svoje akademsko delo je posvetil zgodovini likovne umetnosti na Slovenskem, posebej s stališča njene družbene pogojenosti; v središču njegovega zanimanja so socialno angažirano likovno ustvarjanje, likovna umetnost v času svetovnih vojn, nova stvarnost in socialni realizem. V času svojega dolgoletnega delovanja je pripravil več razstav doma in na tujem, zlasti o partizanski grafiki in risbi, ter objavil številne razprave in monografije umetnikov, med drugimi slikarjev Nandeta Vidmarja (1989) in Draga Vidmarja (1990) ob retrospektivnih razstavah v Mestnem muzeju v Ljubljani. 2007 je pripravil pregledno razstavo Zgodovina likovne umetnosti na Slovenskem in socialno vprašanje v Cankarjevem domu v Ljubljani, s katero je na novo označil glavne vsebinske poudarke te tematike in znatno razširil njen časovni okvir.

Od 2000 je bil direktor Muzeja športa v Ljubljani. Od priključitve muzeja Zavodu za šport Planica 2013 do upokojitve 2017 je v zavodu vodil oddelek Muzej športa.

Za muzejsko in dokumentaristično dejavnost na področju športa je 2013 prejel Bloudkovo plaketo za življenjsko delo.