Dular, Janez (1948–)

DULAR, Janez, arheolog (r. 16. 8. 1948, Metlika). Oče Jože Dular, pisatelj, pesnik, muzealec, narodopisec, mati Silva Dular, r. Fux, uslužbenka. Brat Andrej Dular, etnolog, muzealec, žena Anja Dular, arheologinja, bibliotekarka, sin Matevž Dular, profesor, strojnik, hči Neža Dular, pravnica.

Otroška in mladostniška leta je preživel v Metliki, kjer je končal osnovno šolo, gimnazijo je obiskoval v Črnomlju in 1967 maturiral. Arheologijo je študiral na ljubljanski Filozofski fakulteti (od 1967), kjer je 1972 diplomiral z delom Bela krajina v starejši železni dobi. Po diplomi, nagrajeni s študentsko Prešernovo nagrado, se je zaposlil v Belokranjskem muzeju v Metliki (BMM), kjer je kot prvi kustos za arheologijo (1973–75) postavil temelje tamkajšnje arheološke zbirke. Arheološke najdbe je v celoti uredil in inventariziral ter zasnoval postavitev stalne muzejske razstave Bela krajina v arheoloških dobah, ki je bila z nekaj manjšimi prenovitvami na ogled vse do 2022.

Med službovanjem v BMM je pričel z zaščitnimi izkopavanji utrjenega naselja iz železne dobe in zgodnjekrščanskega stavbnega kompleksa na Kučarju pri Podzemlju. V času terenskih raziskav se je 1975 zaposlil na SAZU (kasneje ZRC SAZU), na Inštitutu za arheologijo (IZA), in istega leta nadaljeval s podiplomskim študijem arheologije, ki ga je 1982 zaključil z doktorsko disertacijo Grobna keramika halštatskega obdobja v Sloveniji. 1984–85 se je dodatno izobraževal kot štipendist Humboldtove fundacije na inštitutu za prazgodovinsko, rimsko provincialno in zgodnjesrednjeveško arheologijo (Institut für Vor- und Frühgeschichte und Provinzialrömische Archäologie) univerze v Münchnu.

Do upokojitve 2016 je bil zaposlen na ZRC SAZU, kjer je postopoma napredoval od asistenta (1975) do znanstvenega svetnika (1996) ter IZA dolga leta uspešno vodil kot predstojnik (1982–2000). Dejaven je bil tudi izven inštitutskih okvirov, med drugim kot vršilec dolžnosti (1994) in pozneje svetovalec direktorja ZRC SAZU (1995–96). Kot član znanstvenega sveta za humanistiko in nacionalni koordinator za arheologijo pri Ministrstvu za znanost in tehnologijo (1986–98) je sooblikoval znanstvenoraziskovalni razvoj arheološke stroke na nacionalni ravni, kot dopisni član nemškega arheološkega inštituta (Deutsches Archäologisches Institut) v Berlinu (od 1992) in član ocenjevalne komisije nekdanjega raziskovalnega inštituta za prazgodovino pri rimsko-germanskem muzeju (Römisch-Germanisches Zentralmuseum) v Mainzu (2013–16) pa je pomembno prispeval tudi k razvoju srednjeevropske prazgodovinske arheologije.

Pri svojem znanstvenoraziskovalnem delu se je osredotočil na poselitvene in naselbinske problematike širšega slovenskega prostora v drugem in prvem tisočletju pr. n. št. Preučeval je tipologijo poselitvenih struktur, bivalno kulturo, hierarhijo naselij in dinamiko poselitvenih procesov ter se posvečal ekonomskim vprašanjem bronaste in železne dobe z vidika tako naselbinskih kot grobnih najdb. Zavedajoč se pomena primarnih virov in tehnološkega napredka v stroki se je pri raziskovanju opiral na pridobivanje podatkov tako v arhivih in muzejih kot na terenu. Poleg vodenja večletnih izkopavanj na Kučarju nad Podzemljem v Beli krajini je skupaj z arheologinjo Ireno Šavel iz Pomurskega muzeja Murska Sobota vodil sistematična izkopavanja naselbine iz bronaste dobe Oloris pri Dolnjem Lakošu v Prekmurju. Skupaj s sodelavci iz različnih ustanov je izvedel številne terenske preglede in raziskave prazgodovinskih najdišč na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju. V okviru širokopoteznega, kar dvajset let trajajočega projekta Utrjena prazgodovinska naselja na Dolenjskem je bilo tako dokumentiranih več kot petsto najdišč iz bakrene, pozne bronaste, železne in poznorimske dobe, od tega je bilo več kot petdeset višinskih naselij tudi arheološko sondiranih. Dognanja so zbrana v prvi moderni interdisciplinarni študiji poselitvenih dinamik v jugovzhodni Sloveniji v času pozne bronaste in železne dobe Jugovzhodna Slovenija v starejši železni dobi: poselitev, gospodarstvo, družba (2007), ki jo je pripravil skupaj z dolgoletno sodelavko in strokovno naslednico Snežo Tecco Hvala. Ta je prevzela vodenje zadnjega večjega raziskovalnega projekta tik pred njegovo upokojitvijo, to je preučevanje in objava obsežnih izkopavanj na najdišču Železnodobna naselbina na Mostu na Soči – začetki urbanizma v jugovzhodnih Alpah. Sam je vodil in zaključil več temeljnih raziskovalnih projektov, ki jih je financiralo Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS: v okviru projektov Arheološka dediščina Slovenije (1995–1999), Standardizacija podatkov za nepremično arheološko dediščino (2000–2002) in Informacijski sistemi za arheološko dediščino Slovenije (2007–2009) se je posvečal predvsem zbiranju in raziskovanju topografskih in drugih arheoloških virov o poselitvi slovenskega ozemlja v času kovinskih obdobij ter arhiviranju zbranih podatkov v obliki naprednih, širšemu krogu uporabnikov dostopnih podatkovnih zbirk; v okviru projekta Družbena razslojenost in kulturne identitete v železni dobi na ozemlju Slovenije (2011–2014) pa se je posvetil primerjalni študiji arheološke podobe Dolenjske in Posočja predvsem v starejši železni dobi.

Kot predstojnik IZA si je prizadeval za okrepitev infrastrukturne podpore raziskavam in je zaslužen za vzpostavitev laboratorijev za palinološke, arheozoološke in arheobotanične raziskave v arheologiji. Navdušen nad tehniko in razvojem modernih orodij že od otroštva je nenehno sledil metodološkim novostim v stroki. Ob zgodnjih začetkih digitalnih medijev in informacijskih tehnologij je tako 1993 spodbudil nastanek spletne podatkovne zbirke Arheološki kataster Slovenije (ARKAS). V času njegovega predstojništva je bila ustanovljena monografska serija Opera Instituti Archaeologici Sloveniae, katere prvi zvezek je bil prav objava rezultatov raziskav na železnodobnem naselju Kučar (1995). Bil je pobudnik, organizator, urednik in eden glavnih avtorjev do zdaj edinega celovitega poljudnega pregleda arheologije v Sloveniji Zakladi tisočletij: zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov (1999), član uredništev osrednje slovenske strokovne revije Arheološki vestnik ter knjižne serije Katalogi in monografije Narodnega muzeja Slovenije.

V času znanstvenoraziskovalnega in vodstvenega dela na IZA je še vedno tesno sodeloval z BMM. Po upokojitvi je primarno znanstvenoraziskovalno delo v arheologiji postopoma opustil in se posvetil preučevanju zgodovinsko-etnografskih virov.

Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, ki le deloma izkazujejo njegov prispevek k razvoju arheologije v Sloveniji: 2003 priznanje Slovenskega arheološkega društva (SAD) za knjigo Bronastodobno naselje Oloris pri Dolnjem Lakošu (2002), 2009 priznanje SAD za monografijo Jugovzhodna Slovenija v starejši železni dobi: poselitev, gospodarstvo, družba (2007), 2013 nagrado SAD za življenjsko delo na področju arheologije in 2016 naziv zaslužni raziskovalec ZRC SAZU. 2018 je postal častni občan Metlike, z bratom Andrejem Dularjem pa je 2023 prejel Valvasorjevo častno priznanje za 2022 za donacijo zbirke Fux-Dular Belokranjskemu muzeju v Metliki.