Dolinar, Darko (1942–2022)

DOLINAR, Darko (Daroslav Dolinar), literarni komparativist, prevajalec (r. 28. 4. 1942, Bregana, Hrvaška; u. 4. 9. 2022, Ljubljana). Oče Zdenko Dolinar, učitelj, mati Hermina Dolinar, r. Jurkošek. Babica Elvira Dolinar, učiteljica, publicistka, feministka, brat Dušan Dolinar, novinar, žena Ksenija Dolinar, urednica, prevajalka.

Osnovno šolo je obiskoval v Krškem in na Bledu, gimnazijo pa na Jesenicah, kjer je 1960 maturiral. Na Univerzi v Ljubljani (UL) se je 1960 vpisal na Filozofsko fakulteto (FF) na Seminar za svetovno književnost in literarno teorijo ter dva letnika vzporedno študiral sociologijo. Na komparativistiki je diplomiral 1966. 1963/64 se je izpopolnjeval na univerzi v Tübingenu. 1971 se je vpisal na podiplomski študij na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo FF UL in 1975 magistriral z delom o literarnozgodovinski metodi Franceta Kidriča. 1980 in 1981 se je v Dubrovniku udeležil seminarjev Hansa-Georga Gadamerja iz hermenevtike. Na pobudo mentorja Dušana Pirjevca se je v disertaciji lotil hermenevtike v literarni vedi in po daljšem odlogu na UL doktoriral 1993 z disertacijo Hermenevtične teorije in metode v literarni vedi: razvoj in možnosti, položaj na Slovenskem.

1968–70 je bil lektor pri reviji Problemi. Po krajših zaposlitvah na TV Ljubljana (1968–69) in pri Cankarjevi založbi (1969–71) se je 1971 kot raziskovalec ustalil na Inštitutu za literaturo SAZU, poznejšem Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Od 1983 do upokojitve 2011 je bil njegov predstojnik in napredoval do znanstvenega svetnika (1998). Bil je član uredništev zbirk Literarni leksikon (1980–2001) in Studia litteraria (2004–22). 1977–98 je (s prekinitvami) na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo FF UL honorarno predaval o pozitivizmu, tehniki literarne vede, fenomenologiji literature, zgodovini slovenske literarne vede, literarnem prevodu in hermenevtiki, od 1996 kot izredni profesor. 2003–10 je sodeloval pri skupnem predmetu Metodologija literarne vede za podiplomske študente vseh literarnih smeri.

Deloval je v strokovnih telesih pri Raziskovalni skupnosti Slovenije oz. poznejšem Ministrstvu za znanost in tehnologijo (1981–95), bil delegat v programskem sosvetu RTV Ljubljana (1979–81), član komisije Slavističnega društva in Slovenskega društva za primerjalno književnost za obravnavo učnega načrta književnosti v srednjem šolstvu (1983–84) in član strokovne komisije Posebne izobraževalne skupnosti za ocenjevanje osnutkov programov visokošolskega študija primerjalne književnosti in literarne teorije. Bil je član Slovenskega društva za primerjalno književnost (od 1973), njegov predsednik (1985–88) in častni član ter glavni urednik revije Primerjalna književnost (1978–97).

Dolinar je avtor številnih razprav o literarnovedni metodologiji in zgodovini slovenske literarne vede, literarni teoriji, teoriji prevoda, tekstni kritiki in znanstvenih izdajah, primerjalni književnosti, reformacijski dobi, nemški klasični in moderni pripovedni prozi ter nemško-slovenskih literarnih stikih. V monografiji Pozitivizem v literarni vedi (1978) je osvetlil metodo, ki je literarno stroko v zgodnji dobi konstituirala kot znanost. 1991 je v zvezku Literarnega leksikona obdelal še hermenevtiko kot podlago nekaterih prelomnih smeri sodobne literarne vede. V svojih spisih o zgodovini slovenske literarne stroke je združil pozitivistično in hermenevtično perspektivo. Razlago metod literarnih zgodovinarjev od Janeza Trdine, Gregorja Kreka, Karla Štreklja, Franceta Kidriča, Ivana Prijatelja in Matije Murka prek Antona Ocvirka in Dušana Pirjevca do mlajših rodov je podprl z raziskavo družbeno-zgodovinskih in biografskih vplivov nanje ter s prikazom institucionalne rasti discipline. Tak pristop odlikuje njegove osrednje študije v knjigi Med književnostjo, narodom in zgodovino (2007). Obravnaval je razvoj slovenske literarne stroke ok. 1850–1950 od predznanstvenih in filoloških metod prek pozitivizma in duhovne zgodovine do novejših filozofskih in formalističnih pristopov. Opozoril je na nacionalno funkcijo literarne zgodovine, njeno osamosvajanje od filologije ter na prehod od slavistike k slovenistiki in osredotočenju na slovstvo v slovenščini. Ob nacionalni literarni zgodovini se je posvetil še formiranju slovenske primerjalne književnosti. Svoje obsežno poglavje o slovenski literarni vedi in kritiki po 1945 v Slovenski književnosti III (2001) je sklenil s sodobnim metodološkim pluralizmom, literarno kritiko pa je označil s pomočjo razvoja od tradicionalne estetike, marksizma in zgodnjega modernizma prek interpretativno-teoretske perspektive do postmodernizma. Sintezo svojih raziskav o zgodovini literarne vede na Slovenskem je Dolinar podal v knjigi Slovenska literarna veda od Trubarja do druge svetovne vojne (2018).

Pisal je še biografska in stvarna gesla za Enciklopedijo Slovenije in leksikone Cankarjeve založbe, ki jih je sourejal. V svojih člankih o teoriji prevoda se je lahko oprl tudi na praktične izkušnje. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je prevajal Strukturo moderne lirike Huga Friedricha, nemško klasično in modernistično prozo, o njej tudi pisal (Theodor Fontane, Thomas Mann, Robert Musil, Günter Grass idr.), 2000 pa je prevedel še otroški fantazijski roman Walterja Moersa 13 1/2 življenj kapitana Sinjedlakca.

Dolinar je bil mednarodno dejaven. S češkimi kolegi je preučil vlogo Matije Murka v slavistiki in primerjalni književnosti (Matija Murko v myšlenkovém kontextu evropské slavistiky, 2005). Uredil ali souredil je zbornike mednarodnih konferenc o reformaciji (1986), Brižinskih spomenikih (1996), Prešernu in Evropi (2002), sodobnih koncepcijah literarne zgodovine (Kako pisati literarno zgodovino danes?, 2003; Writing literary history, 2006) ter Antonu Ocvirku in primerjalni književnosti v 20. stoletju (2008).

Prejel je študentsko Prešernovo nagrado (1967) in nagrado sklada Borisa Kidriča skupini avtorjev Literarnega leksikona (1986). Postal je častni član Slovenskega društva za primerjalno književnost (2006) in zaslužni raziskovalec ZRC SAZU (2014).