Druškovič, Blanka (1940–)

DRUŠKOVIČ, Blanka (rojstno ime Blanka Czerny, Blanka Druškovič Czerny), rastlinska citogenetičarka (r. 28. 8. 1940, Ljubljana). Oče Ignacij Czerny, pravnik, mati Blanka Czerny, r. Smrečnik, učiteljica.

Državno mešano osnovno šolo Ljubljana Moste je zaključila 1951, nižjo gimnazijo 1955. V tem času je obiskovala tudi glasbeno šolo, v kateri se je učila igrati klavir. Šolanje je nadaljevala na klasični gimnaziji, ki jo je zaključila z maturo 1959. Po gimnaziji je vpisala študij na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani (BF UL), kjer je zaradi zaposlitve med študijem diplomirala šele 1970. 1963 se je zaposlila na osnovni šoli v Ljubnem ob Savinji kot predmetna učiteljica. V času študija je 1965 za nalogo Morfologija taksona Pastinaca fleischmannii, ki je kasneje postala njena diplomska naloga, prejela študentsko Prešernovo nagrado. Isto leto se je na BF UL zaposlila kot tehnična sodelavka. Svojo delovno pot je 1971 nadaljevala na Inštitutu za biologijo BF UL v skupini Franca Sušnika, ki je imel za v tedanjem času zelo dobre povezave s kolegi po svetu, sodeloval pa je tudi v ameriških projektih na temo citogenetike. V takratnem obdobju je prišlo do intenzivnega razvoja citologije in citogenetike, s katerima se je Druškovič ukvarjala vse svoje raziskovalno obdobje. Kasneje je v okviru Inštituta za biologijo (1982) razvila laboratorij za citologijo in citogenetiko. Študij je nadaljevala na fakulteti v Zagrebu (Sveučilište u Zagrebu, Poljoprivredni fakultet), kjer je magistrirala 1977 z nalogo Mejotski odnosi u linija porijeklom iz genus hibridizacije pšenica x raž (Triticum aestivum ssp. vulgare x Secale cereale).

Prva leta po diplomi se je največ ukvarjala s kromosomskimi števili predstavnikov slovenske flore in redno objavljala članke v Biološkem vestniku. V okviru raziskav kromosomskih števil predstavnikov slovenske flore, kar je bila tedaj osrednja raziskovalna tematika, pri čemer so prednjačili slovenski raziskovalci, je redno sodelovala na kongresih po Evropi, in sicer v Avstriji (Graz, Dunaj), Nemčiji (Hamburg), Italiji (Rim, Trst), Angliji (London) in na Češkem (Praga). Sodelovala je pri projektu, kako preživeti v naravi, ki ga je financirala ameriška vojska, izsledki projekta pa so bili objavljeni v knjigi Življenje v naravi (1972), za katero je prispevala poglavje Prehrana v naravi. Ukvarjala se je z mikologijo in izdala knjigo Gobe (1973). Proti koncu sedemdesetih let 20. stoletja so se citogenetiki začeli ukvarjati z vse večjimi vplivi onesnaženja na okolje in ugotovili, da lahko različni agensi vplivajo na poškodbe kromosomov; to tematiko je raziskovala v okviru tedaj vodilne raziskovalne skupine v Jugoslaviji pod mentorstvom Katarine Borojević z naravoslovno-matematične fakultete (Prirodno-matematički fakultet) univerze v Novem Sadu in doktorirala z disertacijo Uticaj zagađenja sredine na genetske promene u biljnim populacijama (1985). V naziv znanstvena svetnica je bila na Nacionalnem inštitutu za biologijo imenovana 1995. Upokojila se je 1999.

Bila je članica več domačih (Svet za varstvo okolja pri SAZU, programski svet Zelenih Slovenije) in mednarodnih (EEMS – Environmental Evaluation Modeling System, IUFRO – International Union of Forest Research Organizations/Mednarodna zveza gozdarskih raziskovalnih organizacij in VDI) združenj ter predsednica Slovenskega genetskega društva.

V osemdesetih letih 20. stoletja so se začeli raziskovalci intenzivneje ukvarjati z vplivom onesnaženja na rastline in kmalu nato z obsežnejšo temo umiranja gozdov. Druškovič se je temu trendu pridružila 1986 in se vključila v širšo skupino raziskovalcev, ki so se takrat na Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije začeli ukvarjati z monitoringom umiranja gozdov po Sloveniji. Razvili so bioindikacijsko mrežo, razdeljeno na podlagi 16 x 16 km velikih enot, kvadrantov. V vsakem posameznem kvadrantu so, večinoma na smreki (Picea abies) ali boru (Pinus sylvestris ali P. nigra) in v višjih predelih na macesnu (Larix decidua), ugotavljali različne poškodbe. Citološki in citogenetski del raziskave je potekal na Inštitutu za biologijo, kasneje Nacionalnem inštitutu za biologijo. Tam je razvila izvirno metodo citogenetske bioindikacije na osnovi testnih rastlin Alium cepa in Tradescantia clone 4430, ki se je uporabljala za genetski monitoring. Po nesreči v jedrski elektrarni v Černobilu aprila 1986 je med prvimi zaznala poškodbe kromosomov, najprej v naravi in nato še v raziskovalnih gredah v ljubljanskem Botaničnem vrtu, kjer je bila nasajena šalotka za prenos na teren. S temami teh raziskav je uspešno sodelovala na različnih kongresih in znanstvenih sestankih v nekdanji Jugoslaviji in po Evropi. Bioindikacijsko metodo sledenja poškodbam kromosomov kot posledice onesnaženja so prevzeli tudi na graški univerzi (Karl-Franzens-Univerzität-Graz), s katero je sodelovala od 1982. Svoje znanje je kot mentorica prenašala na mlajše sodelavce Inštituta za biologijo (1998 se preimenuje v Nacionalni inštitut za biologijo).