Dekleva, Milan (1946–)

DEKLEVA, Milan, pesnik, pripovednik, esejist, prevajalec, glasbenik, pisec lutkovnih besedil, akademik (r. 17. 10. 1946, Ljubljana). Oče Roman Dekleva, učitelj, rezbar, slikar, mati Božena Dekleva, r. Širok, pianistka. Strica Albert Širok, književnik, prevajalec, in Karel Širok, mladinski pesnik, pisatelj, brat Saša Dekleva, informatik, univerzitetni profesor v ZDA.

Rodil se je v družini tržaških Slovencev, ki so se izselili v Ljubljano. Po opravljeni osnovni šoli in Srednji elektrotehniški šoli v Ljubljani je 1973 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Najprej je bil zaposlen v Pionirskem domu (Center za estetsko vzgojo mladih), kjer je poučeval glasbeno vzgojo, 1978–96 pa je delal pri časopisu Dnevnik kot novinar v kulturni redakciji ter urednik rubrik Svet v knjigah in Dnevnik mladih. 1996–98 je bil zaposlen kot urednik kulturnega uredništva na RTV Slovenija, 1998–2009 pa kot urednik otroških in mladinskih programov. Bil je tudi urednik študentske Tribune, Radia Študent in Študentskega kulturno-umetniškega centra (ŠKUC) v Ljubljani. V javnosti se je najprej uveljavil kot pesnik in zatem še kot prozaist, pa tudi kot esejist, dramatik, prevajalec, avtor besedil za popevke, scenarist in libretist. Ob literaturi se je že od mladih let ukvarjal z glasbo: kot pianist je sodeloval v mladinskih džezovskih zasedbah in v skupini Salamander, deluje pa tudi kot skladatelj. Poznan je mdr. kot ragbist in vaterpolist. 2017 je postal izredni, 2023 redni član SAZU.

Prve pesmi je objavil že 1960 ob koncu osnovne šole. V času študentskih avantgardnih gibanj je izdal pesniški prvenec Mushi mushi (1971), prvo slovensko zbirko haikujev, v kateri je že nakazal značilne prvine svoje poetike (zgoščeno artikulirana eksistencialna izkušnja, jezikovna izbrušenost, skrb za zvočnost, obračanje na vzhod). V središču njegove poezije, ki vztraja v legi radikalne eksistencialne razprtosti, so bivanjske teme, erotika ter refleksije o minljivosti in tišini. Na izkustvo metafizične razsrediščenosti subjekta v odčaranem svetu se odziva s poetičnimi filozofskimi meditacijami, ki zajemajo iz starogrške, novoveške (zlasti Heideggerjev eksistencializem) in vzhodne filozofije (daoizem, zenbudizem) ter pogosto vodijo proč od zahodnjaške logocentričnosti. Resnobnost vélikih tem mehča z radoživo sproščenostjo, humorjem, ironijo in nagnjenjem k (džezovsko navdahnjeni) improvizaciji. V oblikovnem smislu se giblje od asketskega minimalizma in modernistično razvezane govorice prostega verza do (postmodernistično šepavega) vračanja k strožji formi, ob čemer konstanti ostajata poudarjeni jezikovni artizem in skrb za muzikalnost. Njegova poezija, ki je izšla v mnogih samostojnih zbirkah, je prejela številne nagrade, bila prevedena v večino pomembnejših evropskih jezikov ter izhajala v dvojezičnih izdajah, pa tudi v obliki izbranih (Sledi božjih šapic, 2007) in zbranih pesmi (Uglaševanje molka, dve knjigi, 2013–14).

Od 1997 se je uveljavil tudi kot pripovednik. V romanih Oko v zraku (1997), Pimlico (1998; gre za generacijska romana, ki v središče postavljata vprašanje umetnosti), Zmagoslavje podgan (2005, navdahnjen z biografijo Slavka Gruma), Svoboda belega gumba (2011), Benetke, zadnjič (2014), Telo iz črk (2015, navdahnjen z biografijo Alme Karlin) in Pet za kvartet (2021) ter v zbirkah kratke proze Reševalec ptic (1999) in Izkušnje z daljavo (2006) pripoveduje predvsem o življenju posameznikov, ki se znajdejo na križiščih osebnih, družbenih in zgodovinskih prelomnic. Njegovo prozo zaznamujejo subjektivizacija, lirizacija, poglobljena metaforika in slogovna izbrušenost, ki mehčajo trdnost epske strukture. Njegova meditativna in poetična esejistika, zbrana v knjigah Gnezda in katedrale (1997), O trnu in roži (2002), Etimologija pozabe (2012) ter Eseji in zgodbe (2021), predstavlja enega vrhuncev sodobnega slovenskega umetniškega eseja. Piše tudi dramska besedila, radijske igre in televizijske scenarije. Ob poeziji za odrasle je objavil več zbirk za otroke in mladino, ki jih odlikujeta jezikovna razigranost in humor – Pesmi za lačne sanjavce (1981), Alica v računalniku (2000), Pesmarica prvih besed (2009), Pesmi na recept (2023) –, ter vrsto otroških in mladinskih proznih del, dram in radijskih iger. Prevajal je iz angleške dramatike (Oscar Wilde) in italijanske poezije, zlasti pa je tehten njegov večkrat nagrajeni otroški in mladinski prevodni opus (Julia Donaldson, Roald Dahl idr.).

V svoji ustvarjalnosti, ki je sicer neizbrisno zaznamovana s pesniško izkušnjo sveta, pogosto presega meje besedne umetnosti. Že od začetka ga zanima dialog med besedilom in sliko – od prvenca Mushi mushi z ilustracijami Kostje Gatnika do dvojne zbirke In vsi so očarani z mesečino/Zora in čriček (2020) z likovnimi deli Jožefa Muhoviča. Še bolj očitno ga fascinira glasba: ob poeziji in prozi imajo v njegovem opusu ključno mesto besedila za popevke, songi za gledališče in filmske nanizanke ter libreto za komorno opero Heloiza in Abelard (uprizorjeno 2024). Izdal je mdr. (deloma) uglasbeno pesniško zbirko za odrasle Audrey Hepburn, slišiš metlo budističnega učenca? (2011, z glasbo Igorja Leonardija in pevke Ane Vipotnik), v kantati Ko me ne bo, bom spet prišla do vas (2023, s pevko Vesno Zornik) pa se je predstavil ne le kot pesnik, temveč tudi kot skladatelj in pianist.

Za svoje pesniške zbirke je prejel vrsto priznanj: nagrado Prešernovega sklada za Zapriseženi prah 1989, Jenkovo nagrado za Odjedanje božjega 1990, Župančičevo nagrado za Šepave sonete 1995, Veronikino nagrado za zbirki V živi zob 2003 in Audrey Hepburn, slišiš metlo budističnega učenca? 2008; istega leta je prejel še velenjico – čašo nesmrtnosti za vrhunski desetletni pesniški opus. Nagrajena so bila njegova esejistična (Rožančeva nagrada za Gnezda in katedrale 1999), romaneskna (kresnik za Zmagoslavje podgan 2006) in mladinska dela (desetnica za Pesmarico prvih besed 2011) ter prevodi mladinskega leposlovja (častna listina IBBY 2010 in nagrada Vasje Cerarja 2022). 2006 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.