Dekleva, Jože (1930–2018)

DEKLEVA, Jože (vzdevek Pepi), športni novinar (r. 3. 2. 1930, Ljubljana; 27. 1. 2018, Ljubljana). Oče Josip Dekleva, skladiščnik, mati Elizabeta Dekleva, r. Svetek. Žena Krista Dekleva, r. Fanedl, alpska smučarka in olimpijka, sin Andrej Dekleva, novinar, založnik, urednik, nečak Peter Lovšin - Perči, novinar, kantavtor.

Po osnovni šoli (1937–41) in nižji gimnaziji se je krajši čas učil za frizerja, nato pa nadaljeval šolanje na tedanji X. gimnaziji v Ljubljani. Po maturi 1950 se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani in diplomiral 1962. Isto leto je bil krajši čas sodnik za prekrške v Domžalah.

Šport ga je spremljal od mladih nog. Nogomet je bil doma na njegovem domačem Kodeljevem, alpsko smučanje pa njegova zimska izbira, ki ji je ostal zvest vse svoje novinarsko delovanje, morda še toliko bolj, ker mu je v mladosti športno pot v tej disciplini pozimi 1954 prekrižal zapleten zlom noge.

Z novinarstvom se je v zgodnjih petdesetih letih sprva seznanil kot priložnostni kurir pri športnem časniku Polet, nato pa od 1953 kot honorarni sodelavec v športni redakciji Dnevnika. Zatem je krajši čas kot športni dopisnik iz Ljubljane delal v agenciji Tanjug (1961/1962). Športnonovinarsko pot je 1962 nadaljeval pri časniku Delo in se s statusom komentatorja pri osrednjem slovenskem časniku 1992 tudi upokojil; krajši čas je bil urednik športne redakcije.

S svojim prepoznavnim esejističnim slogom je postal eden najvidnejših slovenskih športnih novinarjev. Poročal je z enajstih olimpijskih iger (OI): osmih zimskih v nepretrgani verigi, z izjemo Squaw Valleyja (1960), kjer Jugoslovani niso nastopili – od Cortine d` Ampezzo 1956 do Calgaryja 1988 –, ter s treh prav tako zaporednih poletnih olimpijskih iger: v Ciudadu de Mexico (1968), Münchnu (1972) in Montrealu (1976). Dekleva se je posebej temeljito posvečal alpskemu smučanju. Poročal je z devetih svetovnih prvenstev (SP): Val Gardena 1970, St. Moritz 1974, Garmisch-Partenkirchen 1978, Schladming 1982, Bormio 1985, Crans Montana 1987, Vail 1989, Saalbach 1991 in Morioka 1993. Bil je najprodornejši slovenski kronist alpskega smučanja svojega časa, ki so ga zaznamovali izjemni smučarji (npr. Toni Sailer, Jean-Claude Killy, Karl Schranz, Gustav Thoeni, Ingemar Stenmark, Mark Girardelli idr.) in smučarke (npr. Annemarie Moser Pröll, Rosi Mittermaier, sestri Marielle in Christine Goitschel, Hanni Wenzel idr.).

Uveljavitev svetovnega pokala Mednarodne smučarske organizacije (sprva Federation international de ski, od 1922 Federation international de ski et de snowboard –FIS) v alpskem smučanju v sezoni 1966/67 je povsem spremenila naravo ter obseg poročanja in komentiranja tekmovanj v alpskem smučanju. V svetovnem pokalu je z mariborsko Zlato lisico in nato še s Pokalom Vitranc v Kranjski Gori slovensko smučanje dobilo izjemno odmevno mesto v mednarodni smučarski srenji, kar je vlogi slovenskih smučarskih novinarjev dalo pomembno mednarodno prepoznavnost in razsežnost, tudi Deklevi. Spremljal je prve odmevne nastope Tineta Muleja, Janka Štefeta in Slave Zupančič, zatem pa sledil obdobju, ki so ga najbolj zaznamovali Peter Lakota, Majda Ankele, Krista Fanedl itn. Sledilo je desetletje z Bojanom Križajem, Borisom Strelom, Jožetom Kuraltom, Juretom Frankom, Rokom Petrovičem in Tomažem Čižmanom. Na začetku osemdesetih let 20. stoletja so se po zaslugi Bojane Dornig, Anje Zavadlav in njunih reprezentančnih kolegic uveljavile tudi alpske smučarke.

Dekleva je kot novinar spremljal Matejo Svet s prvim senzacionalnim vrhuncem na SP 1987 v Crans Montani (Švica), kjer je prejela kar tri prve kolajne slovenskega ženskega alpskega smučanja. Srebrna olimpijska kolajna v slalomu na zimskih OI 1988 v Calgaryju (Kanada) ter naslov svetovne prvakinje v slalomu v Vailu (ZDA) pozimi 1989 sta bila vrhunca tega obdobja slovenskega (ženskega) alpskega smučanja. Zadnji izjemen dosežek, ki ga je v vlogi Delovega poročevalca spremljal Dekleva še za časa Jugoslavije, je bila srebrna kolajna Nataše Bokal v slalomu na SP 1991 v Saalbachu (Avstrija).

V športni redakciji Dela je ves čas deloval tudi kot mentor mladim športnim novinarjem (Vitu Divcu, Borutu Šauti, Otu Giacomelliju itn.). Negoval je klen slovenski jezik in s tem soustvarjal ter utrjeval športno, še posebej izborno smučarsko izrazje.

Bil je (so)avtor treh knjig o alpskem smučanju: Bele arene (1983, soavtorja Tone Vogrinec in Bojan Križaj) so posvečene skromnim izhodiščem ter vnovičnemu vzponu alpskega smučanja z Bojanom Križajem in njegovimi sodobniki; knjiga V službi smučanja (2002) prikaže obdobje, ko je bil na čelu jugoslovanskega vrhunskega alpskega smučanja Tone Vogrinec; almanah 75 let smučarskega športa v Tržiču (1998, soavtor Janez Kavar) zaokroža Deklevovo dejavno navzočnost v (alpskem) smučanju. Avtorsko je z italijanskim fotoreporterjem Armandom Trovattijem sodeloval pri pisanju knjige o zlatem obdobju Ingemarja Stenmarka (Stenmark, Milano, 1989, v slovenščino prevedla Mimi Rupar). Z Janezom Šmitkom in Jožetom Pogačnikom je spisal temeljit zgodovinski opis, posvečen petdesetletnici Pokala Vitranc v Kranjski Gori (Pokal Vitranc slavi …: 50 let, 2010). Vrsto let po upokojitvi je za Smučarsko zvezo Slovenije pripravljal smučarski almanah, podatkovni priročnik za športne novinarje, ki so spremljali vse panoge in discipline tekmovalnega smučanja.

Deklevovo športnonovinarsko delo ni ostalo neopaženo niti v mednarodnih smučarskih krogih, o čemer priča posebno priznanje, ki mu ga je FIS podelila v osemdesetih letih 20. stoletja, na vrhuncu njegove športnonovinarske kariere. 1987 je za novinarsko in publicistično dejavnost v športu prejel Bloudkovo plaketo.