Debelak, Matjaž (1965–)

DEBELAK, Matjaž, smučarski skakalec (r. 27. 8. 1965, Celje). Oče Ivan Debelak, pleskar, mati Terezija Debelak, r. Dešman. Žena Vida Debelak, športna pedagoginja, brat Janez Debelak, smučarski skakalec in trener.

Oče je za skoke navdušil oba svoja sinova, prvorojenca Matjaža in njegovega mlajšega brata Janeza ter postal obenem financer, trener samouk in prevoznik svojih sinov na treninge in skakalna tekmovanja po Sloveniji. Poskrbel je, da sta otroka na bolj profesionalni ravni trenirala pri dolgoletnem državnem reprezentantu v skokih, Marjanu Mesecu (Smučarski klub (SK) Triglav), ki je nato dve leti bdel nad njima. Medtem se je izkazalo, da je zaradi vrste tudi povsem praktičnih razlogov boljša izbira ljubljanski Smučarski skakalni klub (SSK) Ilirija, tedaj še dokaj nov in prvi specializiran skakalni klub na Slovenskem, ki so ga 1970 ustanovili nekdanji skakalci propadajočega SK Enotnost s prvim skakalnim rodom, v katerem so bili Vasja Bajc, Miran Tepeš in Primož Ulaga. Tudi tokrat je bila prednost, da je oče poznal Marjana Prelovška, nekdanjega državnega skakalnega reprezentanta, brata pa sta bila v klubu deležna tedaj najboljše mogoče strokovne pomoči, saj je trenersko ekipo SSK Ilirija 1981 okrepil še sloviti češki trener Zdeněk Remsa.

Debelak je zapored nanizal naslove prvaka Slovenije v konkurenci cicibanov ter mlajših in starejših pionirjev, med mlajšimi mladinci pa se je 1981 uvrstil na 2. mesto. Poleti 1983 se mu je prvič ponudila priložnost za nastop v dresu reprezentance A na mednarodnem poletnem tekmovanju v Berchtesgadnu na Bavarskem. Kot najboljši Slovenec se je uvrstil na 3. mesto. Nekaj tednov zatem je z že uveljavljenima klubskima kolegoma Ulago in Tepešem nastopil na prestižnem poletnem tekmovanju v Hinterzartnu v Schwarzwaldu (Nemčija, 1983), kjer so na ekipni tekmi zmagali. Velika pričakovanja je Debelaku tik pred začetkom zimske sezone prekrižala poškodba kolena, saj mu je preprečila nastop na 14. zimskih olimpijskih igrah (OI) v Sarajevu. Med služenjem vojaškega roka v Tolminu (1984) je spet začel trenirati in se kmalu udeleževati vojaških športnih tekmovanj. Pozimi 1984/85 je večinoma treniral v Planici, nemalokrat brez svojega trenerja. Zato se je na tamkajšnjih pripravah pridružil francoski reprezentanci, ki jo je tedaj vodil Oto Giacomelli, prav tako iz vrst ustanoviteljev SSK Ilirija. Planica je pozimi 1985 gostila 8. svetovno prvenstvo (SP) v smučarskih poletih. Debelak je nastopil v vlogi predskakalca in v drugi seriji uradnega treninga poletel 185 metrov, kar je bil nov državni rekord, ki je ostal nepresežen kar enajst let. Ta dosežek je Debelaku omogočil vrnitev v reprezentanco A.

Kot član jugoslovanske skakalne reprezentance A, v kateri sta bila tedaj v ospredju predvsem Ulaga in Tepeš, ki sta se s svojimi uspehi uvrščala v sam svetovni vrh, je v svetovnem pokalu 1985/86 prvič nastopil na tekmovanju v Chamonixu (Francija), kjer se je uvrstil na 8. mesto. Kljub slabšemu nadaljevanju sezone je vztrajal in se izkazal v naslednji sezoni 1986/87. Turnejo v Severni Ameriki je končal z 11. mestom v Lake Placidu in presenetil s 6. mestom na uvodni tekmi novoletne skakalne turneje 1986/87 na skakalnici Schattenberg v Oberstdorfu. Na novoletni tekmi v Garmisch-Partenkirchnu, kjer je s 109 metrov dolgim skokom postavil rekord olimpijske skakalnice (ki je veljal vse do poznejše prenove in povečanja skakalnice), se je uvrstil na 5. mesto. Kljub povprečnima nastopoma na avstrijskem delu novoletne turneje (19. mesto v Innsbrucku in 23. mesto v Bischofshofnu) je Debelak prispeval k enemu dotlej najboljših ekipnih dosežkov slovenskih skakalcev v skupni razvrstitvi na tej odmevni turneji: 4. mesto Tepeš, 8. mesto Ulaga, 9. mesto M. Debelak. Podobno se je zgodilo nekaj tednov pozneje na Japonskem, ko sta na veliki skakalnici v Saporu Ulaga (1.) in Tepeš (2.) dosegla dvojno jugoslovansko zmagoslavje. K odličnemu ekipnemu dosežku sta prispevala tudi oba brata Debelak: Janez je bil 7., Matjaž pa se je uvrstil na 9. mesto.

Pozimi 1987/88 je sledil olimpijski vrhunec v Calgaryju v kanadski zvezni državi Alberta, kjer so olimpijsko peterico zastopali Ulaga, Tepeš ter mlajši skakalci Rajko Lotrič, Matjaž Zupan in Debelak. Tudi po uvodnem olimpijskem tekmovanju na manjši skakalnici, na kateri so točkovni sodniki Mirana Tepeša (končno 4. mesto) prikrajšali za bronasto kolajno, ni bilo preprosto izbrati četverice za obe preizkušnji na veliki skakalnici. Priložnost je po obetavnih dosežkih na treningu dobil Debelak. V drugi seriji je z odličnim skokom prevzel vodstvo, nazadnje pa sta ga prehitela le Norvežan Erik Johnsen (2.) in tedaj skoraj nepremagljivi trikratni olimpijski prvak, Finec Matti Nykänen. S tem je v dresu Jugoslavije slovenskemu skakanju izbojeval zgodovinsko prvo bronasto olimpijsko kolajno. Naslednji dan je slovenska četverica v postavi Debelak, Tepeš, Ulaga in Zupan osvojila še srebrno ekipno kolajno.

Sezona 1988/89 za jugoslovansko reprezentanco A ni bila uspešna, Debelaka so pestile poškodbe, a je na SP 1989 v Lahtiju kljub temu osvojil 6. mesto. Po naslednji sezoni 1989/90, ko sta bila oba z bratom poškodovana, je končal športno pot smučarskega skakalca. Skupaj z ženo sta takrat odprla trgovino s športno in zaščitno opremo v Ljubljani, ko pa sta se 2000 preselila v Juvanje pri Ljubnem ob Savinji, sta tam ustanovila še Športno društvo Čaplja, v katerem sta se posvečala raznovrstni vadbi otrok, tudi smučarskim skokom. Debelak je nekaj sezon deloval tudi kot trener skakalcev v SK Mislinja (2000–04) in tedaj opravil izpit za skakalnega trenerja kategorije Pro A, vendar se je zaradi (pre)obremenjenosti postopoma povsem umaknil iz skakalnega športa.

Člani Društva športnih novinarjev Slovenije so Debelaka 1988 izbrali za športnika leta, isto leto je skupaj z olimpijsko skakalno reprezentanco Jugoslavije (Ulaga, Tepeš in Zupan) prejel Bloudkovo nagrado. 2013 je bil sprejet v Hram slavnih slovenskih športnikov.