Darasz, Zdzisław (1945–)

DARASZ, Zdzisław, slovenist (r. 11. 11. 1945, Zagórze (občina Jawornik Polski, przeworski okraj, Podkarpatsko vojvodstvo), Poljska). Oče Tadeusz Darasz, kmet, mati Bronisława Darasz. Žena Krystyna Kowalik, jezikoslovka, univerzitetna profesorica.

Po končani osnovni šoli (Hucisko Jawornickie blizu rojstnega kraja, 1952–53, Wałbrzych v Spodnji Šleziji, 1953–59) in liceju v Przeworsku (1959–63) je študiral na Jagelonski univerzi (Uniwersytet Jagielloński) v Krakovu (1963–72). 1968 je tam magistriral iz slovanske filologije (specializacija iz jugoslavistike) z delom o razvojnih smereh slovenske moderne. Istega leta se je prav tam vpisal na študij orientalistike, s specializacijo iz turkologije, in magistriral 1972 z delom o besedotvorju srbsko-hrvaških samostalnikov turškega izvora. Doktoriral je 1980 na filološkem oddelku Jagelonske univerze z disertacijo o spremembah slovenske književne zavesti med moderno in ekspresionizmom (knjižna objava 1982, v slovenskem prevodu 1985). Darasz se je habilitiral na Šlezijski univerzi v Katovicah 1997 z delom o kulturni in narodni samoidentifikaciji v slovenski književnosti, natisnjenim 1995. Kot asistent je poučeval slavistiko na univerzi Adama Mickiewicza v Poznanju (1972–73), kot višji asistent, docent in profesor slavistike je poučeval na Šlezijski univerzi v Katovicah (1973–2001), kot profesor južne slavistike pa še na univerzi v Lodžu (1999–2014) ter na oddelku za zahodno in južno slavistiko univerze v Varšavi (1995–2015). 1978 se je dva meseca izpopolnjeval na slavističnem oddelku Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Obiskoval je njene seminarje za tuje slaviste ter z referati nastopal na njenih mednarodnih simpozijih Obdobja. Delno se je upokojil 2012, dokončno pa 2015.

Je eden vodilnih tujih slovenistov. Več kot sto razprav, člankov, esejev, recenzij in leksikonskih gesel je od 1972 naprej posvetil zgodovini slovenske književnosti od baroka, romantike in realizma prek moderne in ekspresionizma – osrednjih področij njegovega zanimanja – do modernizma in postmodernizma. Preučeval je dela slovenskih pisateljev (Franceta Prešerna, Janeza Trdine, Otona Župančiča, Boža Voduška, Srečka Kosovela, Vladimirja Bartola, Primoža Kozaka, Dominika Smoleta, Draga Jančarja idr.), s teoretsko in komparativistično izdelanim pristopom obravnaval razvoj slovenske književnosti ter sledil književni zavesti pri pisateljih, kritikih (npr. Ivu Brnčiću) in literarnih zgodovinarjih (npr. pri Matiji Čopu, Franu Levstiku, Ivanu Prijatelju). Posvečal se je še slovensko-poljskim literarnim stikom od Henryka Bogdańskega in Emila Korytka do Toneta Pretnarja. Sintetično je opisal tipološke posebnosti ter politično in jezikovno-kulturno umeščenost slovenske književnosti, zlasti v južnoslovanskem in širšem slovanskem kontekstu.

Njegovo delo Od moderne k ekspresionizmu (slovenski prevod 1985) obravnava spremembe v slovenski književni zavesti, izpričane v obknjiževnih zvrsteh različnih generacij (programih, manifestih, esejih, kritikah, časniških poročilih ipd.). V sprotni samorefleksiji in generacijskem ritmu po zgledu teoretika Kazimierza Wyke je našel oporo za periodizacijo literarnega procesa in opredelitev obdobij; oboje je preverjal s primerjalno metodo. V slovenski moderni (prepletu tokov naturalizma, dekadence, neoromantike, impresionizma in simbolizma) je prepoznal vzpon evropeizacije, individualizacije in estetske avtonomizacije ter pospešeni razvoj. Vse to ob tradicionalni družbeno-nacionalni vlogi književnosti vodi v slogovno, idejno in tematsko sinkretičnost, ki jo ponazarjajo interpretacije izbranih zgledov Ivana Cankarja, Josipa Murna, Dragotina Ketteja in Župančiča. V Župančičevi poeziji je Darasz prepoznal zasnutke ekspresionizma, to obdobje pa ob pretresu sočasne kritike razložil kot nadaljevanje moderne, a obenem prelom z njo. Po Daraszu je ekspresionizem v Sloveniji izrazitejši in trajnejši kot drugod v Evropi, zanj pa je v krizi med svetovnima vojnama značilen premik z estetskega na etično.

Na podlagi svojih študij je v monografiji Problemy autoidentyfikacji kulturowej i narodowej w literaturze słoweńskiej (1995) izpeljal tipološko ugotovitev, da se slovenska književnost na presečišču Sredozemlja, slovanskega juga in srednje Evrope – kljub raznarodovalnim pritiskom močnejših sosedov in svoji narodnopotrjevalni vlogi, značilni za t. i. nezgodovinske, male oz. nedržavne narode – ni zaprla v ksenofobijo in samozadostnost, pač pa je od baroka do postmodernizma vzdrževala ravnovesje s svetovljansko odprtostjo do splošnoevropskih tokov, predvsem zahodnih. Ta knjiga, ki dopolnjuje poljska slovenistična dela Marie Bobrownicke, Joanne Sławińske idr., je svoji mozaičnosti navkljub prva celostna predstavitev slovenske književnosti na Poljskem.

Darasz je manjši del svojega opusa posvetil ostalim južnoslovanskim literaturam (hrvaškemu baroku, ilirizmu, Petru Petroviću Njegošu, Ivu Andriću, Desanki Maksimović, Miru Gavranu idr.). Njegove spise odlikujejo temeljito poznavanje virov in literature, prodorna interpretacija, primerjalna perspektiva in zunanji zorni kot opazovanja, naslonjen na sodobno poljsko in mednarodno literarno vedo. Za svoje predavateljsko delo je 1993 prejel zlati znak za zasluge za Šlezijsko univerzo.