Daneu, Ivo (1937–)

DANEU, Ivo, košarkar (r. 6. 10. 1937, Maribor). Oče Ivo Daneu, ekonomist, pravnik, mati Marija Daneu, r. Gombač. Žena Katja Daneu, ekonomistka, košarkarica, sin Jaka Daneu, košarkar, košarkarski trener.

Družina se je 1920 pred fašizmom umaknila iz Opčin v Maribor. Nacisti so jo julija 1941 skupaj s tedaj še ne štiriletnim Ivom in še dvema sestrama prisilno izgnali v Srbijo, kjer so sprva živeli v šumadijski vasi Natalinci, že jeseni pa so se preselili v Beograd, kjer so dočakali osvoboditev. Daneu je prvi razred slovenske osnovne šole obiskoval v Beogradu, avgusta 1945 pa so se otroci z materjo vrnili v Maribor, kjer je Daneu šolanje nadaljeval na osnovni šoli in potem gimnaziji. Kmalu po rojstvu četrtega otroka 1947 je oče zbolel za tuberkulozo in dve leti pozneje podlegel meningitisu, kar je močno zaostrilo življenjske razmere družine Daneu.

Daneua je pri štirinajstih letih med igralce Košarkarskega kluba (KK) Polet (kasneje KK Branik) vključil Boško Marinič, učitelj športne vzgoje na mariborski I. gimnaziji. Košarko so igrali v šolski telovadnici pred poukom in popoldne, v kombinaciji z igro med dvema ognjema, kar je bila inovacija učitelja Mariniča. Ta je skrojil tudi prve moštvene drese (Daneu je dobil dres s številko 10, ki ga je nosil tudi pozneje v državni reprezentanci). Najpogostejši tekmeci so bili mestni rivali, košarkarji Železničarja z desnega brega Drave. KK Branik se je 1956 uvrstil na enega izmed kvalifikacijskih turnirjev za državno prvenstvo v Tuzli; premagali so ekipo Industromontaže, v kateri je tedaj igral državni reprezentant Branko Miletić, niso pa se uvrstili na zaključni turnir. S kar 42 točkami je na tekmi odmevno opozoril nase Daneu.

Daneuov košarkarski talent je opazil Aleksandar Saša Gec, eden izmed tedanjih najboljših košarkarjev v Jugoslaviji, in ga priporočil Aleksandru Acu Nikoliću, zveznemu trenerju jugoslovanske državne reprezentance. Ta je Daneua povabil na trening, ki ga je priredil za obetavne slovenske košarkarje v Ljubljani. Le nekaj tednov pred maturo (spomladi 1956) je sledilo vabilo na prvi reprezentančni tekmi s Francijo in Turčijo v Beogradu. Obe je presedel na klopi, nato pa dobil priložnost na drugi tekmi s Turki v Tuzli, na kateri je s soigralci prve postave državnih prvakov Proleterja iz Zrenjanina dosegel svoj prvi reprezentančni koš. Nekaj tednov pozneje je uspešno maturiral.

Sledilo je obdobje pomembnih odločitev o nadaljnji športni in življenjski poti. Vabili so ga med košarkarje v Essen (ZRN), kjer je deloval Boško Marinič, še posebej pa ga je v svoje vrste želel pridobiti beograjski Partizan. Nemško ponudbo so mu v klubu Branik celo prikrivali, a se zanjo v vsakem primeru ne bi odločil, ker je bil zaradi medvojnega izgnanstva in odpora do nemškega jezika, ki se ga zato ni maral učiti, nenaklonjen Nemčiji. Zvest svojim nazorom je ostal pri sklepu, ki ga je sprejel že dve leti pred tem: košarkarsko pot je bil odločen nadaljevati s košarkarji Akademskega športnega kluba (AŠK) Olimpija v Ljubljani. Zanj je še poleti oz. zgodnji jeseni 1956 v dresu z zanj srečno številko 13 odigral dve ligaški tekmi. V Ljubljani je debitiral na tekmi z novimi državnimi prvaki, moštvom Proleterja, ki so ga ugnali z naskokom več kot 40 točk. Gostovali so še v Zagrebu in premagali tudi Industromontažo.

Z odločitvijo za prestop v AŠK Olimpija je bil povezan tudi vpis na Višjo šolo za telesno kulturo (VŠTK) v Ljubljani. Ko so ga jeseni 1956 povabili na priprave in novembrsko turnejo jugoslovanske državne reprezentance po Poljski, se je odločil, da se bo posvetil izključno košarki (na VŠTK tedaj niso imeli posluha za usklajevanje šolskih in športnih obveznosti). 1957 se je sicer vpisal na študij geografije, vendar ga ni končal. 1960 se je zaposlil pri trgovskem podjetju Prehrana v Ljubljani in odtlej ob športni karieri vseskozi tudi delal. Daneuova vrhunska športna kariera obenem zelo nazorno zrcali konceptualno zmedo tedanjega vodstva slovenskega vrhunskega športa ter sprenevedajoče ravnanje političnih in športnih oblasti glede profesionalizacije mednarodno uveljavljenih športnikov. Daneu se je tako v svetovno športno areno podajal iz povsem neenakovrednih izhodišč v primerjavi s tekmeci iz t. i. socialističnega tabora, pa tudi bogatega Zahoda.

AŠK Olimpija je naslov državnih prvakov prvič osvojila 1957. Daneu ni postal le prvo ime ljubljanskega kluba, temveč so ga tega leta razglasili tudi za najboljšega košarkarja Jugoslavije. Postal je nepogrešljiv član državne košarkarske reprezentance, v kateri so mu namenili dres s številko 10, ki ga je nosil že v matičnem klubu v Mariboru. 1957 je prvič nastopil na velikem mednarodnem tekmovanju – evropskem prvenstvu (EP) v Sofiji v Bolgariji. Na turnirju šestnajstih najboljših evropskih reprezentanc so se Jugoslovani uvrstili na 6. mesto. Poleg Daneua so Jugoslavijo zastopali njegovi klubski kolegi Boris Kristančič, Marjan Kandus, Matija Dermastia, Bogdan Müller Panta in drugi uveljavljeni igralci tedanjih prvoligašev – Vilmos Loczi, Lajos Engler, Milutin Minja, Ljubomir Katić, Miodrag Nikolić, Branko Miletić in Branko Radović. Tisto leto se je udeležil tudi enomesečne turneje jugoslovanske moške in ženske reprezentance po LR Kitajski.

AŠK Olimpija je bila v vrhu jugoslovanske košarke tudi v naslednjih letih. Naslov državnega prvaka je ljubljanski klub osvojil še petkrat (1959, 1961, 1962, 1966 in v sezoni 1969/70). Sedemkrat se je uvrstil na drugo mesto, četrti pa je bil v sezoni, ko je Daneu služil vojaški rok v JLA (1962/63). Ne gre zanemariti dejstvo, da je Daneu imel od rojstva zelo veliko dioptrijo na desnem očesu, vojaški zdravnik, ki ga je v Ljubljani pregledal, pa si ga zaradi slovesa vsej javnosti znanega športnika ni drznil razglasiti za nesposobnega služenja vojske. Kot delno sposobnega so ga razporedili v Beograd v diverzantski vod. Kmalu je smel v popoldanskih urah na trening v bližnjo telovadnico višje vojaške akademije, vendar med vojaščino ni smel nastopati za klub, temveč le za reprezentanco Jugoslavije. V dresu reprezentance Jugoslavije je v obdobju 1957–70 nanizal kar 209 nastopov in kmalu postal njen kapetan. Po 6. mestu na EP 1957 je naslednje leto minilo brez večjih reprezentančnih tekmovanj, na EP 1959 v Istanbulu pa se Jugoslavija ni uvrstila v končnico, ker je kljub visokemu vodstvu na tekmi z Bolgarijo zaradi premajhne razlike v točkah izpadla v krogu ekip z enakim številom zmag. Zato se je Daneu tega leta z ekipo toliko bolj veselil sredozemskih iger v Bejrutu, na katerih so Jugoslovani zanesljivo osvojili zlato kolajno. Skupaj z drugimi reprezentanti je bil tedaj pred velikim izzivom, kako si izbojevati nastop na poletnih olimpijskih igrah (OI) 1960 v Rimu. Kvalifikacijski turnir je potekal v Bologni, odločilno tekmo z Izraelom pa je odločil Radivoj Korać s prostima metoma v zadnjih sekundah tekme. Na olimpijskem turnirju so Jugoslovani v skupinskem delu brez težav premagali moštva Češkoslovaške, Francije in Bolgarije. Sledil je dvoboj z zvezdniško zasedbo ZDA, ki so ga izgubili z 42 : 104. V tekmah za razvrstitev od 5. do 8. mesta je Jugoslavija premagala Poljsko, nato pa izgubila s Češkoslovaško in premierni olimpijski nastop končala na 6. mestu.

Že leto pozneje na EP 1961 v Beogradu se je ponudila nova priložnost, vendar je Jugoslavija finalno tekmo s Sovjetsko zvezo izgubila s 63 : 70. Srebrna medalja je bila vendarle uspeh, ki je Jugoslavijo umestil med svetovne košarkarske (vele)sile.

V Daneuovi športni karieri in zgodovini AŠK Olimpija, ki je že četrtič postala državni prvak, je 1962 ostalo v spominu predvsem po polfinalnem dvoboju z madridskim Realom v pokalu evropskih klubskih prvakov. Pod vodstvom trenerja Borisa Kristančiča so košarkarji AŠK Olimpija pred skoraj 9000 gledalci na odprtem igrišču v ljubljanskem Tivoliju madridski Real porazili s 105 : 91. Raimondo Saporta, vodja in lastnik Reala iz Madrida ter funkcionar mednarodne košarkarske zveze (The International Basketball Federation – FIBA), je po tekmi pohvalil tekmece, Daneua pa razglasil za najboljšega evropskega košarkarja in ga povabil med profesionalce madridskega kluba Real. Daneu ponudbe ni sprejel, saj bi moral emigrirati v državo, ki jo je tedaj vodil general Franco. Poleg tega ga je čakal še enoletni vojaški rok v JLA.

SP 1963 v Riu de Janeiru je jugoslovansko košarko dokončno postavilo na svetovni športni zemljevid. V ekipi zveznega trenerja Nikolića je bil poleg Daneua, tedaj že kapetana izbrane vrste, iz Slovenije vnovič tudi Vital Eiselt. V veliki dvorani Maracanazinho, ki je lahko sprejela 35.000 gledalcev, so Jugoslovani v dvoboju za kolajno v zaključnem delu prvenstva prvič premagali Američane (75 : 73), odločilni koš pa je šest sekund pred koncem tekme dosegel Daneu. V finalu so jih premagali le gostitelji Brazilci. Srebrna kolajna je bila odmeven dosežek – ob vrnitvi v domovino jih je s sprejemom v beograjskem Belem dvoru počastil tudi predsednik Josip Broz - Tito.

Jeseni 1963 je bilo EP v Wroclavu na Poljskem, kjer sta reprezentanco okrepila soigralca iz Olimpije, Borut Bassin - Taubi in Tine Logar. Jugoslavija je osvojila bronasto kolajno. Poleg uspešno zaključenega športnega leta je Daneu dobil novo službo na zagrebškem velesejmu (Velesajam).

Sedmo mesto na OI v Tokiu 1964 ni bilo na ravni visokih pričakovanj, zato se je od reprezentance poslovil zvezni trener Nikolić. 1965 je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani potekala prestižna ligaška tekma s Crveno zvezdo, ki so jo Ljubljančani dobili. Istega leta je potekalo tudi EP, ki ga je gostila Sovjetska zveza. Jugoslavija je v predtekmovanju igrala v Tbilisiju, v sklepnem delu turnirja pa v Moskvi; končni rezultat finala 58 : 49 je bil pod pritiski gostiteljev v prid Sovjetske zveze.

Zaradi splošne politične in gospodarske krize je bil Urugvaj, predvideni gostitelj SP 1966, prisiljen odpovedati prireditev. Organizacijo je nato izpeljal Čile in na ta način proslavil stoletnico svoje neodvisnosti. Poleg Daneua sta Jugoslavijo zastopala soigralca iz AŠK Olimpija Bassin in Logar. V predtekmovalni skupini v Antofagasti so Jugoslovani pod vodstvom novega zveznega trenerja Ranka Žeravice s košem v zadnjih sekundah tekme s 65 : 64 premagali reprezentanco Brazilije. Zaključni del prvenstva, v katerem so reprezentance igrale vsaka z vsako, se po uvodnem porazu s Sovjetsko zvezo (49 : 53) za Jugoslovane ni začel obetavno, zatem pa so zapored nizali zmage proti Brazilcem, branilcem naslova svetovnih prvakov, Bolgarom, Američanom in Čilencem. Ker so Brazilci premagali Sovjetsko zvezo, so se v odločilni tekmi za naslov neuradnega svetovnega prvaka Jugoslovani pomerili s Španci in zmagali (68 : 65).

AŠK Olimpija je istega leta (1966) še petič postala prvak Jugoslavije. Uvrstila se je tudi na zaključni turnir najboljše evropske četverice (final four) v Madridu, kjer pa jo je gostitelj Real Madrid premagal z 88 : 86. Ljubljančani so na tekmi za tretje mesto z Daneuom v glavni vlogi premagali USK Praga (Univerzitni sportovni klub Praha) z 88 : 83.

V predolimpijskem letu 1967 je Urugvaj ponovno dobil priložnost izvesti turnir za SP. Jugoslovanski košarkarji, od Slovencev je bil v moštvu poleg Daneua še Bassin, so tekmece v finalni skupini premagovali drugega za drugim, s porazom v finalu proti Sovjetski zvezi (59 : 71) pa so si prislužili naslov večno drugih. Daneua so razglasili za najboljšega igralca prvenstva, v najboljšo peterko pa so imenovali tudi Koraća. Ob koncu leta je bil Daneu razglašen za najboljšega športnika Jugoslavije po izboru bralcev in novinarjev športnih dnevnikov, zagrebških Sportskih novosti in beograjskega Sporta.

V olimpijskem letu 1968 je Ljubljana uspešno kandidirala za organizatorja košarkarskega SP 1970, ki si ga je Daneu zastavil kot zadnji vrhunski nastop v svoji športni karieri. Začelo pa se je z zapletom v službi, saj novi direktor zagrebškega velesejma, kjer je bil Daneu zaposlen od 1963, ni imel posluha za njegovo športno dejavnost. Zanj je moral zastaviti besedo tedanji vodilni hrvaški politik Mika Tripalo, da se je Daneu še pravočasno pridružil reprezentanci, ki je dva tedna pred začetkom OI 1968 odpotovala v Ciudad de Mexico. Med reprezentančnimi kolegi je bil tokrat prvič tudi klubski soigralec Aljoša Žorga. Prvenstvo se je začelo z igranjem v dveh predtekmovalnih skupinah s po osmimi reprezentancami. Jugoslovanom se je v njihovi skupini skoraj zataknilo s Portoričani, nazadnje pa so izgubili le s favoriti – košarkarji ZDA. V polfinalu so se uspešno soočili z zmagovalko druge skupine, tradicionalno tekmico Sovjetsko zvezo. V finalu so bili Američani še drugič zapored zmagovalci (65 : 50). Prvi olimpijski kolajni jugoslovanskih košarkarjev je sledil sprejem pri predsedniku Titu v Belem dvoru v Beogradu.

Predzadnje leto Daneuove uspešne reprezentančne kariere je minilo predvsem v znamenju EP 1969 v Italiji. V predtekmovanju je Jugoslavija premagala Sovjetsko zvezo (73 : 61), nato pa je po hudih težavah s Poljsko v polfinalu (76 : 74) izgubila finalni dvoboj z večno tekmico Sovjetsko zvezo.

Pred SP 1970 se je Daneu na ligaški tekmi Olimpije z Radničkim iz Beograda poškodoval in kazalo je, da je zanj sezona izgubljena. Posledice vendarle niso bile tako hude, da ne bi mogel vsaj v omejenem obsegu zaigrati na zaključnem turnirju SP 1970 v Ljubljani, kamor sta se na izločilnih turnirjih v Sarajevu, Splitu in Karlovcu uvrstili po dve najboljši reprezentanci: ZDA in Češkoslovaška, Brazilija in Italija ter Sovjetska zveza in Urugvaj. Turnir sedmerice v Hali Tivoli sta odprli reprezentanci Jugoslavije in Italije, na slovesnem odprtju in tekmi pa je bil navzoč tudi Tito z ženo Jovanko Broz. Poleg Daneua sta bila v moštvu Jugoslavije še dva igralca Olimpije – Žorga in Vinko Jelovac. Jugoslovanom sta na koncu turnirja preostala le še dvoboja z ZDA in Sovjetsko zvezo. Še vedno z ne povsem pozdravljeno poškodbo zadnje stegenske mišice je bil Daneu na igrišču v vlogi kapetana manj časa kot običajno, a je v zaključku tekme z ZDA (70 : 63) dosegel najbrž najpomembnejša koša v karieri, ki sta Jugoslaviji 1970 zagotovila naslov svetovnega prvaka. Tekma s Sovjetsko zvezo kljub porazu (73 : 87) zaradi rezultatov drugih dvobojev na turnirju ni več odločala o naslovu svetovnega prvaka. Vnovič je sledilo Titovo vabilo na sprejem v Beli dvor.

Nadvse uspešno sezono 1969/70 je Daneu z AŠK Olimpijo zaokrožil s šestim in zadnjim naslovom državnih prvakov Jugoslavije. Obenem je zamenjal službo: iz zagrebškega velesejma se je kot pomočnik vodje prodaje preselil v novomeški IMV (Industrija motornih vozil Novo Mesto), kjer je ostal do 1977.

V sezoni 1970/71 je dva meseca sodeloval z novim mladim trenerjem Olimpije Jošem Gaglom, a se je že po nekaj tekmah umaknil. Kratek čas je za razvedrilo igral tenis, ki je bil njegova neizpolnjena mladostna želja. Leta 1973 se je krajše obdobje ljubiteljsko udejstvoval kot košarkar trboveljskega kluba Rudar, da bi pomagal osvežiti temelje košarke v rudarskem mestu, ki si je želelo zgraditi košarkarsko dvorano.

Daneua je medtem vse bolj oslabljeno prvo moštvo KK Olimpija kot veliko ime košarke vabilo medse, k čemur ga je uspešno nagovoril tedanji predsednik kluba Milan Kučan. Pred začetkom sezone 1977/78 je prevzel trenersko funkcijo skupaj z asistentom Andrejem Žagarjem, ki je načrtoval in vodil trening ekipe. Z mladimi, povečini še neizkušenimi košarkarji sta ob koncu sezone rešila moštvo pred izpadom iz prve jugoslovanske lige, a sta ob koncu sezone drug za drugim odstopila.

Daneu je svoje delo po umiku iz Olimpije 1978 nadaljeval kot sekretar Zveze telesnokulturnih organizacij (ZTKO) mesta Ljubljane, kjer pa se ob manipulacijah tedanjih vodilnih ljubljanskih športnih birokratov in funkcionarjev ni dobro počutil. Za njegove zagate je izvedel tedaj vplivni politik in košarkarski navdušenec Stane Dolanc, desetletje prej predsednik OK SP 1970 v košarki, in posredoval. V ZTKO Slovenije so mu 1983 zaupali funkcijo sekretarja za področje športa mladih. V tej vlogi se je Daneu jeseni 1991 upokojil.

Še prej je na prigovarjanje znancev leta 1989 postal kandidat Socialistične zveze delovnega ljudstva in bil izvoljen v zbor združenega dela skupščine Socialistične republike Slovenije. Oktobra 1990 je kot predstavnik socialistov zboru združenega dela predstavil pobudo za izvedbo plebiscita o samostojni državi Sloveniji.

Kot sekretar iniciativnega odbora je bil oktobra 1991 dejavno navzoč pri pobudi za ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS). Sledil je poziv Mednarodnemu olimpijskemu komiteju (MOK) za priznanje OKS, da bi slovenskim vrhunskim športnikom v kritičnem obdobju omogočili samostojen nastop na zimskih OI v Albertvillu (Francija) in poletnih OI v Barceloni (oboje 1992).

Bil je med prvimi slovenskimi vrhunskimi športniki, ki so jih počastili z najvišjim priznanjem za športne dosežke: prejel je Bloudkovo nagrado (1965), red zaslug za narod z zlato zvezdo (1968) in zlati red za zasluge (2013). Mednarodna košarkarska zveza (FIBA) ga je 2007 počastila s sprejemom v svoj Hram slavnih. Med prvimi slovenskimi vrhunskimi športnicami in športniki so ga 2012 sprejeli v Hram slavnih slovenskih športnikov.