Dular, Jože (1915–2000)

DULAR, Jože (psevdonima Mojmir Gorjanski, Lado Jurež, kratici J. D, -ar), pisatelj, pesnik, muzealec, narodopisec (r. 24. 2. 1915, Vavta vas; u. 31. 1. 2000, Metlika). Oče Josip Dular, pravnik, ekonomist, lastnik mlina, mati Frančiška Dular, r. Čuk. Sinova Janez Dular, arheolog, in Andrej Dular, etnolog, muzealec, snaha Anja Dular, arheologinja, bibliotekarka.

Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani (1921–25), gimnazijo pa sprva v Ljubljani kot privatist, potem v Novem mestu in nato ponovno v Ljubljani (1925–36, maturiral 1936). Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je 1936–41 študiral slovenski jezik s književnostjo, francoski jezik s književnostjo ter primerjalno književnost in literarno teorijo, obenem pa je opravil lektorat iz češčine. Diplomiral je 1941 ter postal profesor slovenskega jezika in književnosti.

Dularjeva prva zaposlitev je bila v založništvu; 1942–44 je bil referent v založniškem podjetju Ljudska knjigarna. Kot profesor pripravnik je bil sprva zaposlen na II. moški realni gimnaziji v Ljubljani (1944–45), 1945 je bil za kratek čas (junij–julij) profesor pripravnik na meščanski šoli v Domžalah, nato pa je na nižji gimnaziji v Metliki poleg slovenščine poučeval ruščino, in sicer do šolskega leta 1956/57, ko so metliško gimnazijo zaprli. Medtem se je 1951 honorarno zaposlil kot ravnatelj tedaj novoustanovljenega Belokranjskega muzeja. 1959 je opravil dopolnilni strokovni izpit za kustosa in ostal kot ravnatelj v Belokranjskem muzeju v Metliki vse do upokojitve 1981. Tudi sicer je deloval na izobraževalnem področju v Metliki, Črnomlju in Novem mestu, še zlasti pa se je izkazal kot muzealec. Postal je ustanovni predsednik Belokranjskega muzejskega društva (1949–79) in s te funkcije dosegel ustanovitev Belokranjskega muzeja. Ob njegovi podpori in v nekaterih primerih na njegovo pobudo so v sodelovanju z zunanjimi sodelavci nastale posebne muzejske zbirke v Metliki (Ganglova hiša, Slovenski gasilski muzej – Dular ga je vodil 1969–81, vse od ustanovitve), Vinici (Župančičeva spominska zbirka) in Semiču (krajevna zbirka), s čimer se je uveljavil v slovenskem narodopisju. 1953–57 je organiziral in vodil etnološke terenske ekipe v Beli krajini (raziskave mlinov ob Kolpi, zidanic in svetil iz Bele krajine, opisi semiških ohceti, jurjevanj in starega pustovanja); 1954 je bila v Belokranjskem muzeju na njegovo pobudo urejena etnološka zbirka. Dejaven je bil tudi v spomeniškem varstvu in turizmu ter bil viden član različnih društev.

Belokranjska pokrajina, ki ga je zaznamovala strokovno – bil je avtor več kot 200 strokovnih publikacij o življenju Bele krajine –, se odraža tudi v njegovem literarnem opusu. Čeprav naj bi prvi dve pesmi napisal že leta 1925 in zanju dobil celo honorar, se je šele v študentskih letih začel aktivno literarno udejstvovati in objavljati; 1925–1940 je napisal 139 pesmi, 98 jih je objavil, 41 pesmi je ostalo neobjavljenih (te sodijo predvsem v zgodnje obdobje 1925–32, avtor jih je dojemal kot mladostno nepopolne). V dijaških letih je že objavljal v Mentorju, Mladiki ter Domu in svetu (1932). V študentskih letih se je začel aktivno literarno udejstvovati in 1936 prvič objavil svoje črtice v Mladiki, nato še v Mohorjevem koledarju ter Domu in svetu (1943, zbrane v zbirki Ljudje ob Krki). Bil je član jugoslovanskega društva pisateljev (Savez književnika).

Dularjevo literarno delo je mogoče opredeliti kot tradicionalistično. V prozi nadaljuje slovenski realizem s tematizacijo pokrajine Dolenjske in Bele krajine, v poeziji pa se deloma navezuje na slovenski ekspresionizem, pri čemer v njegovem pesniškem izrazu mestoma odmeva nova romantika Alojza Gradnika, omenja pa se tudi vpliv Jenkovih Obrazov. Idejno in ideološko se je (tudi sam) uvrščal med pripadnike ljubljanskega Literarnega kluba (1939–41), katerega ustanovitelji so bili poleg Dularja in Ivana Čampe še Bogomir Magajna, Cene Vipotnik, Jože Kastelic, Severin Šali in Jože Javoršek. K nedokončanemu romanu Ivje se iskri njegovega tesnega prijatelja Čampe, aktivista OF, ki so ga Italijani pri Sv. Vidu nad Cerknico 1942 ustrelili kot talca, je napisal obširen uvod. 1954 je objavil še Spomine na pesnika I. Č.

Medvojni navdih je Dularja vodil predvsem k poeziji. Če je bil v prvi zbirki Zveste menjave (1941) ter v ciklih Obrežja v soncu, Luč v zapečku in Črna piščal še razmeroma v realističnih obrisih navdihujoč se epski pesnik, ki je nihal med proznim in lirskim izrazom, je v drugi pesniški zbirki Trepetajoča luč (1945), izdani tik po vojni, poskušal seči onkraj vojnih vtisov. Kot epik vode in svetlobe v naravi (»luč«) je v treh prvih ciklih značilno upesnil belokranjski in obkrški sij tamkajšnjih pokrajinskih slik, občutij in razpoloženj. Spremenljivost človeške narave v verzu nastopa kot odraz notranjega nemira in gibanja prirode. Miselna struktura ni v ospredju, oblikovno so pesmi nezahtevne, s primerami in občasnimi paralelizmi pesnik izpostavlja človeške vrline in odpira up v prihodnost (razpoloženjska lirika tekočega sedanjika). Zadnja dva cikla sta posvečena vojnemu trpljenju, ki ga pesnik vzporeja s slovensko domačnostjo.

V prozi je Dular v marsičem sledil risanju značajskih portretov avtohtonih slovenskih ljudi, med katerimi je živel in ustvarjal, kar je oblikoval v črtice ali novele (Ljudje ob Krki, 1943) in roman (Krka umira, 1943). Bogastvo ljudskega življenja, zvestobe ohranjanja in varovanja ustaljenih življenjskih vzorcev so pisatelja navdihovali ne le z iskrenostjo, temveč tudi z izpričanim odnosom do avtentične zgodovinske snovi (Udari na gudalo, Jandre, 1967). Njegova dela bi lahko označili za domačijska, saj je narava (in ljudje v povezavi z njo) v njegovih proznih delih največkrat v ospredju. S poustvarjanjem ljudskega govora (ne vedno narečja) je v svoj pisateljski jezik vnesel ustrezno in občutno sled živosti upodabljanja, ki je bralce pogosto pritegnilo. Za svoje delo je prejel različna priznanja, mdr. Prešernovo nagrado mesta Ljubljane za roman Ljudje ob Krki (1943), Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo (1976), red dela z zlatim vencem (1977) in Trdinovo nagrado (1985). Bil je častni član Belokranjskega muzejskega društva v Metliki in Slavističnega društva Slovenije ter častni občan Metlike in Novega mesta. Na hiši, v kateri je živel, mu je Muzejsko društvo Metlika 2001 odkrilo spominsko ploščo. Po njem se imenuje ulica v Novem mestu, Občina Straža pa je po Dularju poimenovala nagrade za udejstvovanje na kulturnem področju. Po njem se imenuje Dularjeva pot. O njem so posneli dokumentarni film Jože Dular – Od Krke do Kolpe in nazaj (premiera 2000).