Dolenc, Ivan (1927–2006)

DOLENC, Ivan (rojstno ime Ivan Franz Dolenc, psevdonimi Ivo Skalar, J. Meran, Is), pisatelj, novinar, urednik, prevajalec, kritik, kulturni delavec (r. 6. 10. 1927, Maribor; u. 18. 4. 2006, Burlington, Kanada). Oče Ivan Dolenc, špediterski in carinski uradnik, mati Rozalija (Ruža) Terezija Dolenc, r. Lubej, odvetniška tajnica. Teta Marica Lubej, operna in operetna pevka.

Osnovno šolo je obiskoval v Mariboru in se nato vpisal na mariborsko realno gimnazijo, 1947 je opravil veliko maturo. Septembra istega leta se je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani vpisal na študij slavistike, pedagogike in zgodovine ter 1951 diplomiral. Zaradi političnih razmer, ki so mu omejevale pisateljsko svobodo, je 1957 zapustil Slovenijo in odšel v Kanado. 1960 se je vpisal na univerzo v Torontu (University of Toronto) in 1965 opravil magisterij iz ruske književnosti (Dostoevsky and Christ: a study of Dostoevsky's rebellion against Belinsky). Nato je na univerzi v Torontu opravil še profesorske tečaje in izpite za poučevanje angleškega jezika s književnostjo, nemščine, svetovne politike in primerjalne književnosti na srednji šoli.

Leta 1951 je v Ljubljani honorarno delal za časopis Ljudska pravica. Pisal je za kulturno rubriko, in sicer literarne in filmske kritike ter reportaže. Zaradi stanovanjske stiske se je preselil v Maribor in še naprej pisal za ta časopis. Po diplomi se je leta 1952 zaposlil kot urednik kulturne rubrike mariborskega časopisa Vestnik (današnji Večer), za katerega je pisal literarne recenzije in gledališke kritike ter v tem obdobju prevedel nekaj romanov iz nemščine in srbohrvaščine. Pri Večeru je delal do konca junija 1956. Istočasno (1952–56) je delal za Založbo Obzorja ter urejal zbirke Pravljice, Zabavni roman in Slovenska drama. Po preselitvi v Kanado 1957 je v Brandonu dobil prvo zaposlitev kot vajenec v veletrgovini z avtomobilskimi deli. Decembra 1958 je postal glavni urednik in izdajatelj mesečnika Povest=The Story, ki je izhajal v Brandonu v Manitobi. Za preživetje je nato delal v umobolnici, v trgovinah podjetja Manitoba Power Commission in v tovarni bonbonov. V času magistrskega študija je opravljal nočno delo v pakirnici. 1966/67 je delal kot asistent na univerzi v Torontu. Svojo prvo zaposlitev na srednji šoli je nastopil 1967, sprva izven Toronta, po štirih letih do upokojitve 1994 pa na srednji šoli v Torontu; dijake je poučeval angleški jezik s književnostjo, nemščino, filozofijo, svetovno politiko in svetovno primerjalno književnost. Po upokojitvi je v slovenski skupnosti v Torontu še naprej deloval kot kulturni delavec in pisatelj. Pred smrtjo je želel napisati drugi del avtobiografije Za dolar človečnosti, ki pa je nikoli ni začel.

Bil je plodovit pisec, pisal je literarne in filmske kritike ter reportaže in skrbel za vsesplošno izobraževanje družbe. V Kanadi si je kupil pisalni stroj in začel urednikom časopisov (Slovenska država, Ameriška domovina idr.) razpošiljati svoje protestno pisanje o časopisih v »stari domovini«, ki so s svojim pisanjem prizadeli njegovo ženo in spominjajo na čas komunistične diktature. Tako je nastala zgodba Dobrodošlica neznancu, ki je bila prvič objavljena v Slovenski državi marca 1958. Istega leta je v Argentini (Buenos Aires) izšla enodejanka Po utripih srca, v ZDA (Cleveland, Ohio) je medtem izšla zgodba Ples pri Bougivalu, ki se ukvarja z evropsko politično tematiko. 1960–62 je napisal humoresko Teža praznega doma, v kateri se je ukvarjal s slovensko politiko. Pod psevdonimom Ivo Skalar je urejal slovenske strani Slovenskih odmevov v srbsko-hrvaško-slovenskem časopisu Jedinstvo in Slovencem v Kanadi priboril ustrezen prostor. Leta 1960 sta na straneh Slovenskih odmevov izšla manifesta pravic Slovencev v Kanadi z naslovoma Črne vrste nedopustnega terorja ter Kraljestvo brez oken in vrat. 1961 je začel redno objavljati v časopisih Prosveta in Glas naroda. V Prosveti je pisal poročila pod naslovom Kako živi kanadski priseljenec in Kanadske novice ter pri tem zajemal iz kanadskega priseljenskega življenja. V Prosveti je pisal v rubriki Glasovi iz naših naselbin in objavil serijo zgodb pod naslovom Zgodbe iz davnine. Za severnoameriške bralce je pisal v rubriko Slovenci v Avstriji in tako pripomogel k razumevanju položaja koroških Slovencev v Avstriji. Za Glas naroda je urejal rubriko Glas slovenske Kanade, pisal reportaže in objavil veliko prevodov iz severnoameriške literature. 1960–75 je napisal številne črtice in novele, mdr.: Indijanka (izšla v Našem koledarju 1965), Ljudje so tako čudni (Rodna gruda, maj 1972) in Sreča v Portageu (Rodna Gruda, september 1972). V angleščini je 1978 izšla njegova knjiga Dostoevsky and Christ: a study of Dostoevsky's rebellion against Belinsky, v kateri obravnava vprašanje socializma ter človeške osebnosti. Sodeloval je pri radijskih oddajah; bil je pobudnik in eden od ustanoviteljev radijske oddaje Slovenski večer; sodeloval je pri radijski oddaji Glas kanadskih Slovencev. 1976 je začel v samozaložbi tiskati mesečni bilten Dnevnik – Diary/Slovene Canadian. 1979 je napisal kulturnopolitični esej Slovenska kulturna publicistika v Kanadi in naši rojaki, ki je del knjige z naslovom Symposia; leta 1981 jo je izdala Liga slovenskih Amerikancev. Po propadu Dnevnika je začel pisati za jugoslovanski časopis Naše novine (Naš list, naslednik Edinosti iz Toronta), v katerem je do 1987 urejal slovensko stran z naslovom Za slovenske bralce. Za Horizont (naslednika Naših novin) je napisal nekaj člankov in pisal za kanadski list Mostovi. V sedemdesetih letih 20. stoletja je ponovno pisal za slovenski tisk – Večer, Rodna Gruda, Dialogi, Naši razgledi, Obzornik in Slovenski izseljenski koledar (zdaj Slovenski koledar) ter napisal pesmi Kalvarija, Nekulturna politika in Povojna balada. Pri Univerzi v Ljubljani je 1981 v zborniku o Louisu Adamiču izšel njegov literarnozgodovinski esej Odzivi na Bohunke Louisa Adamiča. 1983 je napisal avtobiografski roman Za dolar človečnosti, v katerem je prikazal življenje slovenskih izseljencev v Kanadi.

Združenje Slovenska izseljenska matica (SIM) mu je ob svoji petdesetletnici 2001 podelilo priznanje za dolgoletno predano delo na področju ohranjanja slovenske kulture v Kanadi. 1987 je prejel priznanje Odbora za izobraževanje mesta North York, Ontario (Kanada) (North York Board of Education) za prispevek k intelektualni rasti skupnosti North York.