Dobida, Karel (1896–1964)

DOBIDA, Karel (-a, -a., D., Dr. K. D., K. D., kd-d, -la-, L. A.), pravnik, umetnostni kritik, publicist, prevajalec (r. 26. 7. 1896, Kranj; u. 16. 9. 1964, Gradec, Avstrija, pokopan v Ljubljani). Oče Jožef Dobida, pravnik, mati Karolina, r. Rakovec.

Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in tu maturiral 1914. S podporo štipendije Dijaške ustanove Emila Guttmana je vpisal pravo na univerzi na Dunaju in bil 1919 promoviran za doktorja prava. Istega leta se je zaposlil pri Poverjeništvu za socialno skrb Narodne vlade za Slovenijo. Ker je bolehal za astmo, se je 1920 devet mesecev zdravil v zdravilišču Topolšica, 1921 je na lastno željo odšel v Dubrovnik, kjer je delal pri Inšpekciji dela, 1922 pa so ga kot pomočnika inšpektorja dela premestili v Split. 1924 se je zaposlil pri Inšpekciji dela v Ljubljani in istega leta postal višji finančni svetnik. Maja 1929 je opravil državni strokovni izpit. 1939 je postal vodja pravno-upravnega in personalnega oddelka Finančne direkcije v Ljubljani, od 1945 pa je delal na Ministrstvu za finance Ljudske republike Slovenije, kjer je julija 1948 postal vodja pravne službe. 1950 je bil imenovan za ravnatelja Narodne galerije, 1952 pa za ravnatelja Moderne galerije, ki jo je vodil do institucionalne ločitve Moderne in Narodne galerije 1957. Kot ravnatelj Narodne galerije, ki jo je vodil do smrti, je pomembno izboljšal institucionalno in organizacijsko delovanje ustanove ter vzpostavil in nato dopolnjeval stalno zbirko. Galerijo in s tem slovensko umetnost je približal širokemu krogu ljudi, kar je mdr. dosegel z javnimi in strokovnimi vodstvi, organiziranjem gostujočih predavanj in razstav ter s strokovnimi izdajami. Pod njegovim vodstvom je bila izvedena inventarizacija umetnin, ustanova je dobila kontinuiran program dela in razstav ter začela sistematično izdajati strokovne monografije, za katere je prispeval besedila.

V časopisju je začel objavljati že kot dijak (bil je del skupine, ki je izdajala dijaško glasilo Biseri), še intenzivneje pa je začel pisati poročila o likovnih razstavah in prve ocene oz. recenzije kot študent (1917 je v praškem dnevniku Národní listy objavil recenzijo razstave v Jakopičevem paviljonu; 1918 je začel sodelovati z Jugoslovanom in Demokracijo; 1919 je začel pisati za Naprej in Svobodo, 1920 pa za Ljubljanski zvon – od 1923 je tam redno objavljal tehtnejše prispevke). 1924 je z Josipom Vidmarjem in Srečkom Kosovelom soustanovil revijo Kritika, za katero je pisal prispevke. 1928 je postal likovni urednik Mladike in bil 1929 imenovan za urednika časopisa Naš glas, glasila Zveze državnih nameščencev in upokojencev. Vrsto let je bil prizadeven član društva Slovenska matica, deloval je tudi kot svetovalec pri izdajanju umetnostnozgodovinskih publikacij.

V sestavkih in člankih je pisal o dogajanju na likovnem področju, razmišljal o odnosu in odgovornosti države do umetnosti, poročal o novih knjigah in razstavah ter jih ocenjeval, razpravljal o pomenu najnovejših tokov v likovni umetnosti in problemu propadanja umetnostne dediščine, obravnaval kulturnopolitična in družbena vprašanja, podajal stališča o spomenikih, predstavljal cerkve in pisal o njihovih prenovah, razlagal izbrane reprodukcije umetnin slovenskih in evropskih umetnikov, pripravljal daljša besedila o evropskih umetnikih ter obravnaval druge teme, najširše povezane s področjem kulture in slovenske, pa tudi svetovne umetnostne dediščine. Zbiral je podatke o slikarjih, kiparjih in grafikih ter sestavljal njihove biografije. Umetnikom je pomagal pri odkupih njihovih prvih del ter bil velik zagovornik in promotor umetnikov svoje generacije in mladih ustvarjalcev (mdr. je v različnih strokovnih besedilih predstavil delo Mihe Maleša, Franceta Goršeta, Domicijana Serajnika, Alberta Sirka in Franceta Miheliča).

Vzdrževal je tesne stike s posameznimi umetniki in drugimi kulturnimi delavci ter z nekaterimi stkal močne prijateljske vezi; že v dunajskem študijskem obdobju si je dopisoval mdr. s Franom Albrehtom, tesno prijateljstvo je razvil z Venom Pilonom, ohranjena je korespondenca s Francetom Kraljem, pa tudi s Franom Tratnikom in Francetom Zupanom, ki sta ga obveščala o likovnem dogajanju, bil je intimni zaupnik in skrbnik kiparja Ivana Napotnika, med bivanjem v Dubrovniku se je spoprijateljil s Svetoslavom Peruzzijem, trdno prijateljstvo ga je vezalo z urednikom Ljubljanskega zvona Jušem Kozakom, pa tudi z Ivanom Vurnikom. Dobre odnose je vzdrževal s Francetom Steletom, s katerim sta pogosto skupaj potovala.

Izkazal se je tudi kot prevajalec; sprva so njegovi prevodi izhajali v periodiki, kasneje v knjižnih izdajah. Še posebej rad je prevajal francoske književnike; 1946 je izšel njegov prvi knjižni prevod, roman Romaina Rollanda Miklavž Breugnon (Colas Breugnon). Sledili so prevodi izbranih del avtorjev, kot so Gustave Flaubert, Honoré de Balzac, Alphonse Daudet, Anatole France, John Galsworthy, Balder Olden, Jules Lemaître in Prosper Mérimée.

Umrl je za posledicami prometne nesreče v Gradcu.