Dežman, Edi (1944–)

DEŽMAN, Edi, baletni plesalec, pedagog in koreograf (r. 21. 3. 1944, Selnica ob Dravi). Oče Anton Dežman, ključavničar, mati Kristina Dežman, r. Cebe.

Družina s petimi otroki se je kmalu preselila v Maribor, kjer je Dežman 1961 končal osnovno šolo. 1962 se je vpisal na Srednjo baletno šolo Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani, kjer je poleg baleta obiskoval srednjo šolo. V razredu Lidije Wisiak je šolanje končal 1968. Že 1966 se je vključil v ljubljanski baletni ansambel. 1971 se je vrnil v Maribor, kjer je kmalu nastopal v vodilnih vlogah in se razvil v prvega solista. 1971 je bil Franz v Coppélii Lea Delibesa, naslednje leto se je posebej izkazal kot Mercutio v Romeu in Juliji Sergeja Prokofjeva. Sledile so še druge pomembne vloge: James v La Sylphide Hermana Løvenskiolda (1975), Albreht v Giselle Adolpha Adama (1979), Nurali v Bahčisarajski fontani Borisa Asafjeva (1987), Prvi toreador v Don Kihotu Ludwiga Minkusa (1974 in 1983), Fant v Nevsakdanjem dnevu Aleksandra Lajovica (1975), Prvi janičar v Ohridski legendi Stevana Hristića (1976), Adam v Stvarjenju sveta Andreja Petrova (1977), Jure v Opojnem poletju Daneta Škerla (1978), naslovna vloga v Petru Klepcu Kruna Cipcija (1980) in Hrestaču Petra Iljiča Čajkovskega (1981), Župan v Pohujšanju v dolini … Kruna Cipcija (1983), solist v Serenadi Benjamina Ipavca (1986) in Boleru Mauricea Ravela (1986) idr. Kot vodilni baletni solist mariborskega baleta je vloge podajal z velikim tehničnim znanjem in šarmom.

Izpopolnjeval se je v mednarodnem plesnem centru (Centre de danse international Rosella Hightower) v francoskem Cannesu (1973, 1977) in na akademski baletni šoli v Sankt Peterburgu (1984–85), kjer je dobil naziv baletnega pedagoga. Kot pedagog je 1971–2003 deloval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru, prav tako na Nižji glasbeni šoli na Ptuju in v Slovenski Bistrici, 1988–89 je poučeval balet na akademiji za igralsko umetnost Toneelacademie Maastricht in na Rijkshogeschool Maastricht na Nizozemskem. 1985–93 je bil vodja mariborskega baleta, v sezoni 1994/95 pa vodja ljubljanskega baletnega ansambla. V Mariboru je bil pogosto asistent gostujočim koreografom, prav tam pa je pogosto koreografiral v drami in operi ter 1987 pripravil koreografijo baleta na glasbo Marijana Lipovška Druga suita za godala.

V različnih vlogah – kot baletni solist, baletni pedagog, koreograf ter umetniški vodja mariborskega in ljubljanskega baleta – je ključno prispeval k dvigu profesionalne ravni slovenske baletne umetnosti. Poleg izbranih koreografov iz tujine je k sodelovanju pogosto pritegnil slovenske koreografe in s tem odločilno prispeval k razvoju baletne umetnosti v Sloveniji.

2004 je dobil nagrado Lidije Wisiak za življenjsko delo, 2021 pa še Glazerjevo nagrado mesta Maribor, prav tako za življenjsko delo.