Druškovič, Drago (1920–2009)

DRUŠKOVIČ, Drago (Drago Drušković, partizansko ime Dragec, psevdonima Rok Arih, Jurij Glavnjač, šifre D. D., dd, d., d.-d.), strokovnjak za narodnostna vprašanja, pisatelj, publicist, urednik, prevajalec (r. 30. 9. 1920, Slovenj Gradec; u. 12. 5. 2009, Ljubljana). Oče Jože Druškovič, lesni trgovec, mati Roza Druškovič, r. Vrečko. Brat Jože Druškovič, komunistični aktivist, borec NOB, sin Drago Druškovič ml., slikar.

Po gimnaziji v Mariboru (1932–39) in Ljubljani (tam je kot privatist opravil izpite za sedmi in osmi razred ter 1940 maturiral) se je vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, a je moral zaradi vojne študij opustiti. Po kapitulaciji Jugoslavije se je vrnil domov v Slovenj Gradec, bil aretiran in nato izgnan v Srbijo. Tam se je kot polilegalec pridružil NOB. 1944 so ga s transportom delavcev poslali v Avstrijo, vendar je kmalu po prihodu pobegnil in se pridružil koroškim partizanom. Na Koroškem je ostal tudi po koncu vojne in tam kot aktivist deloval do 1948, ko je odšel v Ljubljano. Sprva je bil zaposlen na radiu, nato 1948–49 na Komiteju za kinematografijo pri vladi Ljudske republike Slovenije. Krajši čas je bil član jugoslovanske trgovinske delegacije na Dunaju, zatem je kot vršilec dolžnosti opravljal konzularne naloge v Celovcu (1949–51). Po vrnitvi v domovino je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral slovenistiko in primerjalno književnost ter 1956 diplomiral. Že med študijem se je 1955 zaposlil na Oddelku za obmejna vprašanja pri Socialistični zvezi delovnega ljudstva (SZDL). 1958 se je kot strokovnjak za severno slovensko mejo oz. slovensko manjšino v Avstriji zaposlil kot znanstveni sodelavec na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani in ga 1959–74 kot direktor vodil. Od 1975 do upokojitve 1981 je bil svetovalec Predsedstva SRS za manjšinska vprašanja in član republiškega sveta za mednarodne odnose.

S pisanjem proze se je začel ukvarjati že v gimnazijskih letih. Pisal je črtice, novele in krokije. V njih je upodabljal Koroško med drugo vojno in po njej. Izhajal je iz patriarhalnega koroškega kmečkega okolja, ki je v njegovih delih prikazano v svojem izumiranju in propadanju, tako socialnem kot narodnostnem. Prva njegova zbirka črtic Zibelka (1953) s svojim naslovom prikrito namiguje na Koroško. Koroškega človeka upodablja v njegovi trpni dobrotljivosti in hkrati nezavedni heroičnosti. Njegova poznejša prozna dela postavljajo v ospredje družino in razhajanja med rodovi. Z literaturo se je ukvarjal tudi raziskovalno. Sodi med najboljše poznavalce literarnega dela Prežihovega Voranca. Z Jožetom Koruzo je uredil njegovo Zbrano delo in o njem napisal obsežno monografijo.

Druškovič je bil strokovnjak za narodnostno manjšinsko problematiko. Raziskoval je zlasti vprašanja, povezana z zamejskimi Slovenci. Njegova dela o tej tematiki imajo poleg strokovne tudi teoretično vrednost. Za objavljanje prispevkov o narodnostnih vprašanjih je 1960 osnoval revijo Razprave in gradivo in jo kot glavni urednik 1960–76 tudi urejal.

Bogata je njegova publicistika. Članke o različnih kulturnih, umetniških ter aktualnih notranje- in zunanjepolitičnih temah je objavljal v Naših razgledih, kjer je bil 1959–74 glavni in odgovorni urednik, Slovenskem vestniku, Soči, Slovenskem poročevalcu in drugod.

Za zbirko novel Zato je prejel nagrado Društva slovenskih pisateljev (1957), za kulturno delo Drabosnjakovo priznanje Slovenske prosvetne zveze v Celovcu (1958). Prejel je red zaslug za narod z zlato zvezdo (1980).