Frlec, Boris (1936–)

FRLEC, Boris, kemik, politik, diplomat (r. 10. 2. 1936, Ljubljana). Oče Franc Frlec, krojaški mojster, mati Antonija Frlec.

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je 1954 maturiral in se istega leta vpisal na Fakulteto za kemijo Univerze v Ljubljani. Že v času študija se je honorarno zaposlil na Institutu »Jožef Stefan« (IJS), po diplomi 1959 pa redno. Za diplomsko delo Dobivanje uranovega tetrafluorida iz kovinskega urana v laboratorijskem merilu je 1960 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Za doktorja kemijskih znanosti je promoviral 1965 z disertacijo Raziskave redukcije uranovega heksafluorida. Septembra 1965 je kot štipendist mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA) odšel na enoletno izpopolnjevanje v ZDA (Argonne National Laboratory). Kot znanstveni sodelavec skupine za kemijo fluora je tam ostal do 1967. Kot štipendist Sklada Borisa Kidriča je za eno leto (1972/73) odšel na kemijski oddelek univerze v Leicestru.

1974 je postal pomočnik direktorja IJS, februarja 1975 pa njegov direktor, kar je ostal do februarja 1984. Prizadeval si je za notranjo organizacijsko utrditev inštituta in za utrditev njegove vloge v povezavi z drugimi raziskovalnimi organizacijami, posebej s fakultetami ljubljanske univerze. Njegovo strokovno zanimanje je bilo usmerjeno v anorgansko kemijo fluora in njegovih spojin. Sprva se je posvečal problemom tehnologije jedrskih materialov, kot so priprava in karakterizacija tetrafluorida, dobivanje kovinskega urana ipd. Kasneje je v sodelovanju z Zvezno komisijo za jedrsko energijo delal na razvoju, konstrukciji in izvedbi večje laboratorijske kolone za rektifikacijo uranovega heksafluorida. Posvečal se je še raziskavam redukcij višjih fluoridov s hidrazinijevim difluoridom oziroma hidrazinom v brezvodnih topilih ter raziskavam sintez in lastnosti kompleksnih fluoridov s fluoridi ksenona in kriptona ter raziskavam sintez in lastnosti heksafluoroarsenatov dvovalentnih kovin in raziskavam opredelitev donorskih sposobnosti difluoridov. Imel je več predavanj na tujih univerzah (Göttingen, Giessen, Leicester, Frankfurt) in inštitutih (CEA Paris-Saclay).

V študijskem letu 1967/68 je bil pogodbeni asistent na Biotehniški fakulteti, po 1968 je predaval na Oddelku za kemijo Fakultete za naravoslovje in tehnologijo (FNT), v študijskem letu 1969/70 pa je pričel predavati tudi na Fakulteti za strojništvo. Novembra 1975 je pridobil naziv izrednega profesorja za anorgansko kemijo, od 1981 pa je bil redni profesor za anorgansko kemijo na FNT Univerze v Ljubljani. V mednarodnih in domačih revijah (Journal of the Chemical Society, Chemical communications; Journal of fluorine chemistry; Inorganic chemistry; Acta crystallographica, C; Crystal structure communications; Vestnik Slovenskega kemijskega inštituta) je 1973–88 objavil več kot petdeset člankov s področja anorganske kemije in raziskovalnih poročil.

Od 1961 je bil član ZKJ. Deloval je kot član komisije za kadre Raziskovalne skupnosti SRS, maja 1980 je bil imenovan za člana Komiteja za kulturo in znanost ter člana Komisije za jedrsko energijo pri Izvršnem svetu Skupščine SRS (IS Skupščine SRS). Bil je imenovan za predsednika zveznega odbora za spremljanje delovanja Komisije za kulturno in znanstveno sodelovanje z ZDA (februar 1980) ter za člana mešanega odbora za znanstveno in tehnično sodelovanje s Poljsko (junij 1980). 1983 je postal član bilateralne komisije za izmenjavo na področju SFRJ in ZDA (Fulbrightov sklad), 1985 pa je predsedoval komisiji kot prvi Jugoslovan. IAEA ga je kot eksperta večkrat povabila k sodelovanju pri delu različnih skupin (Lizbona 1983, Dunaj 1985, Atene 1986). Po povabilu Wilsonovega centra v Washingtonu je 1983 sodeloval na posvetu Problemi in politika na področju človekovega okolja v vzhodni Evropi.

Februarja 1984 je postal podpredsednik IS Skupščine SRS, odgovoren za družbene dejavnosti; to funkcijo je opravljal do 1989. Prizadeval si je za večjo uveljavitev znanja v delovanju celotne družbe. Od 1984 je bil obenem tudi predsednik Komisije SRS za odnose z verskimi skupnostmi. 1989 je bil imenovan za jugoslovanskega veleposlanika v ZR Nemčiji, kjer je od 1992 nadaljeval svojo diplomatsko misijo kot veleposlanik RS. Od 1997 do januarja 2000, ko je odstopil s položaja, je bil minister za zunanje zadeve. Mdr. Je bil tudi vodja Projektne skupine za Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) pri Ministrstvu za zunanje zadeve v času slovenskega predsedovanja OVSE (2005). Upokojil se je septembra 2006.

S sodelavci laboratorija za kemijo fluora je 1963 prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča za delo Über die Synthese von Xenonhexafluorid. Skupaj z Andrejem Šmalcem je 1972 prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča za iznajdbe in tehnične izboljšave, 1977 nagrado Sklada Borisa Kidriča za objavljena dela s področja sintez in karakterizacije kriptonovih in ksenonovih fluorometalatov ter 1984 skupaj z Darjo Gantar nagrado Sklada Borisa Kidriča za delo na področju kovinskih heksafluoroarzenatov (V) in heksafluorouranatov (V). 1979 je bil odlikovan z redom dela z zlatim vencem 1979. 1995 je postal častni član IJS.